Jedro

Aktivna legitimacija za vložitev zahteve za določitev funkcionalnega zemljišča po določbi 3. odstavka 46. člena ZUN ima le lastnik ali imetnik pravice uporabe zemljišča.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1153/99-10 z dne 31.1.2001. 2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 8.6.1999. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote J., Odsek za okolje in prostor z dne 21.9.1995. Navedeni prvostopni organ je zavrnil tožnikovo zahtevo za določitev funkcionalnega zemljišča na parc. št. 155/8 k.o. K.g., k objektu, ki stoji na tej parceli. Tožena stranka je ocenila, da tožniku v skladu s 3. odstavkom 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor ni mogoče priznati aktivne legitimacije. Po navedeni določbi je mogoče funkcionalno zemljišče določiti samo v primeru, če ima zemljišče, ki naj bi objektu služilo kot funkcionalno zemljišče, v celoti isto pravno pripadnost subjektu, ki je lastnik stavbe.

Lastnik stavbe mora biti tudi lastnik ali pa imetnik pravice uporabe tistega dela zemljišča, za katerega zahteva, da se določi kot funkcionalno zemljišče. Ni sporno, da tožnik ni niti lastnik niti imetnik pravice uporabe zemljišča, za katerega je vložil tako zahtevo. Samo lastništvo objekta še ni zadostna podlaga za določitev funkcionalnega zemljišča. Zmotno je tožnikovo stališče, da je že po samem zakonu, po določbi 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, kot lastnik stavbe na parceli, tudi imetnik pravice uporabe funkcionalnega zemljišča. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno odločila. Sodišče prve stopnje se strinja z razlogi, s katerimi je tožena stranka svojo odločitev utemeljila. Pravilno je uporabila 3. odstavek 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ta določa, da funkcionalno zemljišče za obstoječe objekte in naprave na območjih, kjer ni sprejet prostorski izvedbeni načrt, določi pristojni organ na zahtevo lastnika oziroma uporabnika na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev. Iz te določbe izhaja - kot pravilno zaključuje tožena stranka - da le lastnik oziroma uporabnik zemljišča lahko zahteva uvedbo tega postopka. Ugotovitev, da tožnik to ni, ima podlago v listinah in dokazih v predloženih spisih.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi in odredi odmero funkcionalnega zemljišča k zgradbi tožnika. Stališče sodišča prve stopnje ne drži. Ob uporabi določbe 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih je lastnik zgradbe tudi lastnik zemljišča pod zgradbo in zemljišča, ki je potrebno za redno rabo stavbe. Tožnik ima zato aktivno legitimacijo za vložitev takšnega predloga. Je lastnik stavbe v izmeri 21 m2, ki je vpisana v zemljiški knjigi. Kupoprodajna pogodba datira iz leta 1982. Montažni objekt je bil spremenjen v poslovno zgradbo z vsemi sanitarnimi in ostalimi priključki s hišno številko. Objekt je vpisan v zemljiško knjigo na podlagi delilnega načrta. Aktivna legitimacija tožnika je izkazana z navedeno določbo ZTLR in tudi z določbo 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 - dalje Navodilo). Tožnik predlaga tudi povrnitev stroškov postopka z obrestmi vred.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge. Z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev in z razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka, se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožniku ni mogoče priznati aktivno legitimirane oziroma upravičene osebe za vložitev zahteve. Ni sporno, da tožnik ni lastnik niti imetnik pravice uporabe zemljišča, za katerega je vložil zahtevo. Tako ni izpolnjen bistveni formalni pogoj, na podlagi katerega bi lahko tožnik imel status upravičene osebe. Lastništvo objekta, ki leži na isti parceli, ob upoštevanju 3. odstavka 46. člena ZUN še ni zadostna pravna podlaga. Tudi sklicevanje tožnika na 24. člen ZTLR (Uradni list SFRJ, št. 6/80) v zadevi ne more biti odločilno. Ta zakonska določba v konkretni upravni zadevi ne more biti podlaga za odločanje. Urejala je drugačen dejanski in pravni primer, in sicer primer dobrovernega graditelja na tujem zemljišču. Šele ob konkretizaciji te določbe, v primeru, da so podani pogoji za uporabo te določbe, bi tožnik lahko pridobil status upravičene osebe. Samo sklicevanje na navedeno zakonsko določbo pa ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. To velja tudi za sklicevanje pritožbe na Navodilo. Tudi ta predpis ne ureja vprašanja, kdo je lahko vlagatelj zahteve za določitev stavbnega zemljišča temveč podlage za ocenjevanje nepremičnin v določenih primerih. V zemljiški knjigi je po z. k. izpisku imetnik pravice uporabe vpisana občina J. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. V čem naj bi bile podane bistvene kršitve določb postopka, tožnik v pritožbi ne navaja. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo takšnih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V skladu z določbo 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če se v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta. Konkretni upravni spor predstavlja prav takšen spor. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS zavrnilo tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.