Jedro

Ker izvedba zunanje ureditve objekta za dekontaminacijo ni jedrski objekt, ocena Uprave RS za jedrsko varnost ni potrebna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti enotnemu dovoljenju, ki ga je dne 18.2.2000 tožeča stranka izdala investitorju Nuklearni elektrarni K. (dalje NEK) za izvedbo zunanje ureditve objekta za dekontaminacijo na zemljišču parc. št. 1197/44 k.o. L. (dostopne poti na južni in severni strani objekta za dekontaminacijo z navezavo na interno cesto; manipulativne ploščadi ter temelja za postavitev dvižne naprave za vgraditev uparjalnikov - I. tč.) na podlagi izrisa ureditvenega načrta, ki ga je izdelal S. d.d. K., projekta za izdajo enotnega dovoljenja z dne 30.8.1999, ki ga je izdelal G. d.d. L. ter soglasij pristojnih organov in organizacij (poprejšnjega soglasja Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 21.10.1999, požarnega soglasja Inšpektorata RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami z dne 22.10.1998 ter vodno gospodarstvenega soglasja Uprave Republike Slovenije za varstvo narave z dne 11.10.1999 - II. točka) ter pod pogoji, določenimi v dovoljenju, ki so za investitorja obvezujoči (III. točka).

V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo pravilni ugotovitvi tožene stranke, da so bila v postopku za izdajo enotnega dovoljenja po 33.a členu Zakona o graditvi objektov (ZGO), poleg dokazil iz 36. člena navedenega zakona, predložena vsa dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za lokacijsko dovoljenje. V nobenem izmed predpisov, na katere se sklicuje tožena stranka (Zakon o izvajanju varstva pred ionizirajočimi sevanji in o ukrepih za varnost jedrskih objektov in naprav - ZIVIS ter Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in o posebnih varnostnih ukrepih pri uporabi jedrske energije - ZVISJ), ni predvideno soglasje Uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost (dalje: URSJV) niti to ne izhaja iz Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev - ZODPM), ki v 11. členu ureja delovno področje tožene stranke, ki zajema tudi jedrsko varnost oziroma iz 6. odstavka omenjenega člena, ki ureja delovno področje URSJV kot organa v sestavi tožene stranke. Ocena komisije za jedrsko varnost po 38. oziroma 39. členu ZVISJ pa ni soglasje v smislu 55. člena ZUN oziroma 36. člena ZGO, temveč strokovna ocena za gradnjo in obratovanje jedrskih objektov, kar pa objekti, navedeni v izreku izpodbijanega dovoljenja, niso. Kot pravilno sprejema oceno tožene stranke (ki je edini državni organ pristojen za jedrsko varnost), da glede na 3. člen ZIVIS in 4. člen ZVISJ, (ki definirata jedrski objekt) v obravnavanem primeru ne gre za dela na jedrskem objektu, zato tudi ni potrebe po pridobitvi strokovne ocene iz 39. člena ZVISJ. Zato je presodilo, da ni izkazano, da bi tožena stranka z izdajo izpodbijanega dovoljenja kršila zakon v škodo javne koristi (18. člen ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da ne sme biti v pristojnosti tožene stranke odločanje o tem, kdaj naj bi bilo potrebno soglasje URSJV in kdaj ne, saj bi lahko bil v tem primeru kršen 22. člen Ustave RS. Ne strinja se z oceno, da zunanja ureditev v obsegu izdanega dovoljenja ne predstavlja jedrskega objekta po ZVISJ. Na podlagi 28. člena omenjenega predpisa je bil izdan Odlok o ureditvenem načrtu NEK (Ur.l. SRS, št. 48/87 in Ur.l. RS, št. 59/97), ki kot jedrski objekt obravnava vse objekte znotraj območja, ki je fizično varovano kot NEK (torej tudi zunanjo ureditev v obsegu izdanega dovoljenja). Ta definicija naj bi bila skladna tudi s 6. točko 2. člena Pravilnika o pogojih za lokacijo, graditev, poskusno oblikovanje, zagon in uporabo jedrskih objektov (Uradni list SFRJ, št. 32/88) ter Konvencijo o jedrski varnosti (Ur.l. RS, št. 16/96). Ker se zavzema za široko razlago pojma "jedrski objekt" meni, da je jedrski objekt tudi zunanja ureditev v obsegu izdanega izpodbijanega upravnega dovoljenja. Zato je po njenem mnenju v obravnavanem primeru soglasje URSJV potrebno. Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopnemu sodišču v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je ocena iz 39. člena ZVISJ potrebna le, če upravni organ izdaja dovoljenje za gradnjo jedrskega objekta ter, da glede na 3. člen ZIVIS oz. 4. člen ZVISJ, zunanja ureditev objekta za dekontaminacijo, ni jedrski objekt. Zato predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 33a člena ZGO se enotno dovoljenje za gradnjo lahko izda, če investitor zahtevi za izdajo tega dovoljenja, poleg dokazil iz 36. člena navedenega zakona (razen pravnomočnega lokacijskega dovoljenja), predloži tudi dokazila, ki so po predpisih o urejanju prostora potrebna za izdajo lokacijskega dovoljenja. Po 36. členu omenjenega zakona je treba zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (med drugim) predložiti soglasja prizadetih organov in organizacij, če tako določajo posebni predpisi, po 55. členu ZUN pa je treba zahtevi za izdajo lokacijskega dovoljenja priložiti soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti, predpisana z zakoni. V nobenem izmed predpisov, ki so v obravnavani zadevi relevantni za odločitev, ni določeno, da bi bilo treba v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, gradbenega dovoljenja ali enotnega dovoljenja za gradnjo pridobiti tudi soglasje URSJV, niti iz 6. odstavka 11. člena ZODPM ne izhaja, da bi bila omenjena uprava upravičena izdajati soglasja h katerimkoli posegom v prostor. V 38. in 39. členu ZVISJ je sicer res določeno, da lahko pristojni organ izda lokacijsko in gradbeno dovoljenje, dovoljenje za poskusno obratovanje in za začetek obratovanja jedrskega objekta, če pristojna komisija za varnost jedrskih objektov oceni, da so izpolnjeni določeni pogoji. Za omenjeno oceno komisije za jedrsko varnost je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ne gre za soglasje v smislu 55. člena ZUN oziroma 36. člena ZGO, temveč za strokovno oceno za gradnjo, poskusno obratovanje ter za začetek obratovanja izključno jedrskih objektov. Zato se pritožbeno sodišče strinja s presojo prvostopnega sodišča, da so bila v obravnavani zadevi pridobljena vsa predpisana soglasja pristojnih organov, organizacij in skupnosti.

Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da objektov, navedenih v izpodbijanem upravnem dovoljenju (dostopna pot, manipulativna ploščad, temelja za dvižno napravo za vgraditev uparjalnikov), ni mogoče uvrstiti med objekte, navedene v 4. členu ZVISJ (jedrska elektrarna, jedrska toplarna, raziskovalni jedrski reaktor, postroj za obogatitev urana, postroj za izdelavo gorilnih elementov, postroj za predelavo in vlaganje obsevanega jedrskega goriva, objekti s postroji in opremo, namenjeni za vskladiščenje, predelavo in odlaganje radioaktivnih odpadnih snovi), niti med objekte oziroma naprave iz 3. člena ZIVIS (jedrske elektrarne, jedrski reaktorji, pospeševalniki, laboratoriji za delo z radioaktivnimi snovmi visoke aktivnosti, naprave, v katerih se predelujejo radioaktivne rudnine, jedrske surovine, obsevana goriva in cepitveni produkti, objekti, v katerih se hranijo, obdelujejo in dokončno odlagajo radioaktivne odpadne snovi), za katere je ocena komisije za varnost jedrskih objektov 38. in 39. člen ZVISJ obligatorna. Objektov, navedenih v izpodbijanem upravnem dovoljenju, pa tudi ni mogoče opredeliti kot jedrski objekt v smislu točke i. 2. člena Konvencije o jedrski varnosti, po kateri pomeni jedrski objekt kopensko civilno jedrsko elektrarno, vključno z napravami za shranjevanje, ravnanje in obdelavo radioaktivnih snovi, ki so na isti lokaciji in so neposredno povezane z obratovanjem jedrske elektrarne. Ni pa utemeljeno pojma "jedrski objekt" enačiti s pojmom "lokacija jedrskega objekta" (to je območjem okrog jedrskega objekta, ki je pod popolno kontrolo uporabnika), saj gre v tem primeru za vprašanje umestitve jedrskega objekta v prostorski in urbanistični načrt republike, na podlagi analize strokovnih podatkov iz 8. člena Pravilnika o pogojih za lokacijo, graditev, poskusno obratovanje, zagon in uporabo jedrskih objektov. Z Odlokom o ureditvenem načrtu NEK pa je zgolj opredeljeno območje, za katerega omenjeni predpis velja (parc. št. 1197/44, 1198/19, del 1249/1/2/3 S.; del 1246/1/6 P., del 1195/64, 1197/399). Zato navedena predpisa (Pravilnik oziroma Odlok) ne predstavljata relevantne pravne podlage za presojo, ali gre za jedrski objekt ali ne. Zato je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno. Ob pravilni uporabi materialnega prava pa 22. člen Ustave RS ni mogel biti kršen.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je spoznalo, da nista podana uveljavljena pritožbena razloga, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.