Jedro

Ker je vsebina pogodbe med strankama sporna, je sodišče pri razlagi njene vsebine dolžno iskati skupen namen pogodbenikov pri njenem sklepanju.

Izrek

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je sodno takso za sodbo in pritožbo tožeča stranka dolžna plačati v šestih obrokih po 104,32 €, od katerih prvi zapade v plačilo po prejemu tega sklepa 15. dne v mesecu, preostalih pet pa mesečno vsakega 15. dne v mesecu.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

: S sklepom z dne 29.9.2009 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin, dne 19.5.2009 vložen predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

S sodbo z dne 9.12.2009 sta zavrnjena: ugotovitveni zahtevek, s katerim tožeča stranka uveljavlja lastninsko pravico na parc. št. 1777 k.o. T. in obligacijski zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca zahteva izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere se bo na toženčevem ½ solastninskem deležu parc. št. 1777 k.o. T. vknjižila lastninska pravica za tožnico. Pravdne stroške tožene stranke v višini 3.057,34 € je naložilo v plačilo tožeči stranki.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka prvostopenjskemu sodišču očita, da se ni opredelilo do okoliščine, da je udeležena vsaj še v desetih sodnih postopkih in da mora v vseh postopkih plačevati pooblaščence. Navaja, da je njen sin M. K. zaradi trajne bolezni zdravstveno popolnoma nezmožen za vsako delo in ga preživlja, zato ni prav, da je upoštevana njegova polnoletnost. V pritožbi zoper sodbo tožeča stranka uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Nasprotuje razlagi dogovora z dne 3.4.1980, po kateri mu sodišče odreka pravno naravo pogodbe o razdelitvi skupnega premoženja. Opozarja, da dejstvo, da ta dogovor predstavlja delitev solastnih nepremičnin, sploh ni bilo sporno. Trditev, da sta si stranki s tem sporazumom nepremičnine razdelili v naravi, ni bila prerekana. Prerekana ni bila niti trditev, da je bilo opisno določeno, kaj prejme katera od strank v izključno last. Vsebina dogovora je bila kljub temu določna. Da so s tem dogovorom nepremičnine razdeljene, po stališču pritožbe potrjujejo med drugim tudi izpovedba B. H. in mapne kopije. Kot pomembno označuje dejstvo, da je bila sporna parcela od ostalih parcel fizično ločena s kovinsko ograjo in torej sporna parcela predstavlja tožničin zaključen življenjski prostor že 20 let. Sodišču očita, da ni upoštevalo dejstva, da je toženec leta 1992 brez soglasja in vednosti tožnice izvedel parcelacijo sporne nepremičnine. Opozarja, da sodišče prve stopnje: ni ugotavljalo, kakšna je bila volja strank pri sklenitvi sporazuma z dne 3.4.1980; ni upoštevalo navedb o delitvi, ki izhajajo iz kupoprodajne pogodbe z dne 20.2.1999; ni upoštevalo vsebine med strankama sklenjenega sporazuma z dne 20.2.1999. Ponavlja v postopku podano trditev, da je bila tožnica vse od leta 1980 prepričana, da je na podlagi sporazuma izključna lastnica sporne nepremičnine in jo je tudi koristila. Opozarja, da vedenje o zemljiškoknjižnem stanju ne izključuje avtomatično dobrovernosti. Ocenjuje, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve o tožničini dobrovernosti in sodbi očita pomanjkanje razlogov o tem. Pomen pripisuje dejstvu, da je zemljiška knjiga zavrnila realizacijo delitve zgolj zaradi tega, ker v pogodbi ni bila označena katastrska občina. Opozarja, da sodišče ni ocenilo: dopisa družbe P. d.o.o. z dne 25.9.2001, dopisa odvetnika P., zapisnika o zaslišanju toženca pred urbanističnim inšpektorjem z dne 6.11.1991. Kot pomembno označuje neprerekano dejstvo, da je toženec tožnici zgradil pokrit zidan prostor na južnem delu stavbe. Oceno toženčeve izpovedi pa označuje za nekritično. Meni, da je dodatek z dne 26.3.1984 pravno neveljaven in tudi ne dokazuje tožničine nedobrovernosti. Sodišču očita, da ga ni ocenilo. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati tudi izpoved prič H. in B., ker je tožeča stranka navajala tudi okoliščine v zvezi z odmero, pri kateri ni sodelovala. Meni, da je upravičena do celotne površine parcele, vendar ni ovire, da bi ji sodišče prisodilo manj. V nobenem primeru pa zahtevka ne bi smelo zavrniti. Glede ugovora zastaranja meni, da ga ni mogoče upoštevati, ker je pavšalen. Trdi, da glede zavrnitve druge točke zahtevka sodba nima razlogov.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritrjuje prvostopenjskemu sodišču in opozarja, da dogovor z dne 3.4.1980 ne vsebuje razpolagalnega posla. Pomen pripisuje dogovoru o nespremenljivosti solastniških deležev. Pojasnjuje, da je smiselno zanikala, da dogovor predstavlja veljaven pravni naslov za prenos lastninske pravice. II točko dogovora označuje za jasno. Stoji na stališču, da dejstvo, da je tožnica vedela za zemljiškoknjižno stanje, vpliva na njeno dobrovernost. Svoj ugovor zastaranja označuje za ustrezen.

O pritožbi zoper sklep Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovljenim tožničinim gmotnim stanjem. V prošnji za oprostitev plačila sodnih taks tožnica sinove zdravstvene nesposobnosti za delo ni zatrjevala, zato so navedbe o sinovem zdravstvenem stanju nedovoljena pritožbena novota (1. odstavek 337. čl. ZPP). Na obseg stroškov zastopanja v sodnih postopkih lahko vpliva sama, zato odprti sodni postopki, na katere se sklicuje, sami po sebi niso okoliščina, ki bi vplivala na odločitev o oprostitvi plačila sodnih taks.

Ni pa mogoče slediti zaključku, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila s takojšnjim plačilom sodnih taks v tem postopku sredstva, s katerimi se ona in družinska člana preživljajo, znatno zmanjšana. Tožnica je zavezanka za plačilo sodne takse za sodbo v višini 208,64 € in pritožbo v višini 417,28 € kar presega mesečni dohodek, ki odpade na družinskega člana. To taksno obveznost bo tožeča stranka brez občutnega zmanjšanja za življenje nujno potrebnih sredstev lahko plačala v šestih mesečnih obrokih, ki zapadejo vsakega 15. dne v mesecu, pri čemer prvi od njih zapade 15. dne v mesecu po prejemu tega sklepa.

Pravna podlaga za odločanje pritožbenega sodišča je 3. točka 365. čl. Zakona o pravdnem postopku.

O pritožbi zoper sodbo Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka zahtevek gradi na dveh materialno pravnih podlagah in podaja dva zahtevka. Zahtevek iz prve točke je ugotovitveni – stavarnopravni zahtevek, utemeljen s priposestvovanjem. Zahtevek iz druge točke je obligacijski – utemeljen s trditvijo o sklenitvi pravnega posla. Tožeča stranka ju je postavila hkrati, kljub temu, da ima interes za uveljavljanje obeh samo v primeru, če bi z enim propadla. Sodišče prve stopnje je zavrnilo oba zahtevka.

Najprej se je ukvarjalo z obligacijskim zahtevkom – torej preverjalo, ali sta pravdni stranki sklenili tak zavezovalni pravni posel (delilno pogodbo), na osnovi katerega bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati še modus aquirendi – torej pridobitni način, ki ga predstavlja vpis v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je presojalo dogovor z dne 3.4.1980 (v nadaljevanju Dogovor - A3), sporazum z dne 10.2.1999 (A6) in dne 18.5.1998 sklenjen dodatek k pogodbi (A5), medtem ko se z dne 26.3.1984 sklenjenim dodatkom (B4) ni ukvarjalo, ker je ocenilo, da to ni potrebno. Vsebine posameznih listin ni povzelo oz. jih analiziralo; dejstvo, da se v Dogovoru in dodatkih govori o pridobitvi delov nepremičnine v izključno last, je ostalo nepojasnjeno. Res je, da se ravno v točki II.c, ki naj bi se nanašala med drugim na sporno nepremičnino 1777 k.o. T., pravni pojem „last oz. izključna last“ ne pojavi, vendar je Dogovor treba oceniti kot celoto. Ni se izreklo niti o tem, da se v uvodu in zadnjem členu navaja, da je dogovor sklenjen na osnovi 64. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki predvideva delitev skupnega premoženja. Že jezikovna razlaga listin, s katerimi sta stranki izrazili pogodbeno voljo, je torej pomanjkljiva.

Kot bistveno okoliščino, zaradi katere je Dogovoru in dodatkom odreklo značaj pravno zavezujoče delilne pogodbe, je sodišče prve stopnje štelo zapis v Dogovoru, da zemljiškoknjižno stanje ostaja nespremenjeno. Ker je uradna evidenca pravic na nepremičninah in pravnih dejstev v zvezi z nepremičninami zemljiška knjiga, katere temeljno načelo je načelo pravnega prednika, sta se pogodbenika s takim določilom na prvi pogled res odrekli delitvi. Vendar pa je to določilo v nasprotju z ostalim besedilom, ki predvideva razpolaganje s premoženjem, katerega prehod v izključno last sta stranki s pravnim poslom predvideli oz. očitno želeli doseči. Tega nasprotja prvostopenjsko sodišče ni zaznalo in se z njim ni ukvarjalo. Pritožba pravilo opozarja, da tožena stranka pravne narave sklenjenega dogovora ni prerekala. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 20.2.1999 (A9) je razvidno, da je Dogovoru tudi toženec pripisoval naravo delilne pogodbe. Postavlja se zato vprašanje, ali sta s sklenjenim pravnim poslom stranki razpolaganje s predmetom delitve res izključili, ali pa sta ta del pravnega posla le odložili. Če sta ga odložili, je zahtevek iz 2. točke lahko utemeljen, saj je predmet zahtevka ravno navzven zaznavna manifestacija razpolaganja – izdaja zemljiškoknjižnega dovolila. Če sta ga izrecno izključili, je to v nasprotju z ostalim delom zavezovalnega posla in se zastavlja vprašanje prave pogodbene volje strank.

Očitno je torej vsebina pravnega posla med strankama sporna in pritožba pravilno opozarja, da bi sodišče moralo iskati skupen namen pogodbenikov. Razlago pogodbe z iskanjem skupnega namena strank predvideva 2. odstavek 99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času sklenitve Dogovora in njegovih dopolnitev. Skupnega namena pogodbenikov sodiše prve stopnje ni ugotavljalo. Popolnoma neraziskano je ostalo, zakaj sta pogodbenika, kljub temu, da govorita o delitvi in pridobitvi posameznih delov premoženja v izključno last, dogovorila, da zemljiškoknjižno stanje ne bo spremenjeno. Neraziskano je ostalo, kakšen cilj sta stranki s tem delom dogovora zasledovali; zakaj nista predvideli geodetske delitve, kar bi bilo logično nadaljevanje dogovora o fizični delitvi. Če bi se tudi v tem delu stališča strank razlikovala, se kot pomembne lahko pokažejo okoliščine v zvezi z uporabo spornega zemljišča, njegovim omejevanjem z ograjo, gradnjo na spornem zemljišču. Ker so vse te okoliščine neraziskane, je zapisu, da se zemljiškoknjižno stanje ne spreminja, sodišče preuranjeno dalo absoluten pomen.

Presoja listin, s katerimi sta stranki izrazili pogodbeno voljo, je torej skopa in pomanjkljiva. Do nekaterih listin, s pomočjo katerih bi jo bilo tudi mogoče ugotavljati (npr. dopis odv. P., dopis družbe P. d.o.o. z dne 25.9.2001, kupoprodajna pogodba z dne 20.2.1999 – dokazi A27, A21, A9) in izpovedb strank ter prič pa se sodišče sploh ni opredelilo. Dejstva v zvezi z vsebino pravnega posla so zato pomanjkljivo ugotovljena in zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta se stranki s tem pravnim poslom dogovorili o vrsti, obsegu ter načinu uporabe nepremičnine in ne o delitvi, nepreverljiv. V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo opredeliti do vseh listinskih dokazov in izpovedb prič ter strank, na osnovi ugotovljenih dejstev pa poiskati skupen namen strank pri sklepanju pravnega posla. Če je potrebno, si pri iskanju skupnega namena pogodbenikov, lahko pomaga tudi z razlagalnimi pravili iz 100. in 101 čl. ZOR. Če bi se v dokaznem postopku izkazalo, da sta pogodbenika predvidela, da tožnica v izključno last pridobi le del sporne nepremičnine, je v okviru materialno procesnega vodstva treba to strankama predočiti in tožeči stranki omogočiti, da zagotovi materialne pogoje za opredelitev oz. evidentiranje tega dela.

Če bi sodišče ugotovilo, da sta stranki z dogovorom delili skupno premoženje in da je tožnica upravičena zahtevati listino, na osnovi katere se bo vknjižila na parc. 1777 k.o. T., ali na del te nepremičnine, se je dolžno opredeliti tudi do ugovora zastaranja, ki ga je toženec podal v vlogi z dne 26.4.2006 (list. št. 26).

Tudi dejstva, na osnovi katerih bi bilo mogoče odločiti o stvarnopravnem zahtevku iz prve točke zahtevka, so ostala neugotovljena. Ker prvostopenjsko sodišče ni raziskalo vsebine dogovora z dne 3.4.1980, ni mogoče preizkusiti za določitev priposestvovalne dobe pomembnega materialnopravnega zaključka, da tožničina posest ni zakonita. Utemeljena so tudi pritožbena opozorila, da se sodišče ni izreklo o številnih okoliščinah, ki so lahko odločilne pri presoji tožničine dobrovernosti npr. postavitev ograje, gradnja na spornem zemljišču; geodetske delitve; pojmi dvorišče, vrt, ostalo zemljišče, ki sta jih stranki uporabljali pri sklepanju dogovora, so ostali neraziskani. Zaradi dejstva, da je tožnica vedela, da na osnovi Dogovora in njegovih dopolnitev zemljiškoknjižno stanje ni bilo spremenjeno, sodišče prve stopnje izključuje tožničino dobrovernost, kar je ob dejstvu, da je sodna praksa v času veljavnosti ZTLR razmeroma široko dopuščala izvenknjižne pridobitve lastninske pravice, prestrogo stališče. Ker odločilnih dejstev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, pritožbeno sodišče v izogib temu, da strankama odvzame pravico do pritožbe, dokaznega postopka ni dopolnjevalo, ampak bo to storilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku. Odločitev iz I. točke izreka je zato razveljavljena, posledično pa tudi v II. točki izreka vsebovan stroškovni del odločitve (355. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP.

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-63 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.