Jedro

Ugovor večjega deleža ni zgolj nekaj manj, pač pa je nekaj drugega od ugovora izključne lastnine.

Načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. A. A., sin tožnice in prvega toženca, je zemljiškoknjižni lastnik parcele št. 1646/4 k.o. ..., ki je v naravi stanovanjska hiša v ... Lastnik je postal na podlagi darilne pogodbe z dne 23. 4. 2008, s katero mu je nepremičnino podaril oče, tedanji zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine do celote.

2. Tožnica je trdila, da je bila hiša zgrajena med trajanjem njene zakonske zveze s B. B., zato je zahtevala (1) ugotovitev, da spada v njuno skupno premoženje in da je sama lastnica nepremičnine do 1/2-ice, (2) odločitev, da se darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženca, razveljavi glede 1/2-ice nepremičnine ter (3) ugotovitev neveljavnosti vknjižbe v korist drugega toženca do 1/2-ice in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja v tem obsegu.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo tožencev zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Toženca sta zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnica na vročeno ji revizijo tožencev ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

O procesnih kršitvah

7. Revidenta uveljavljata absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi bila zagrešena s tem, ko sodišči prve in nato še druge stopnje nista upoštevali substanciranih dokaznih predlogov za izvedbo dokaza z vpogledom v devet listin, s katerimi sta dokazovala svoje trditve, da je vse stroške v zvezi s hišo plačeval prvi toženec in da se tožnica ni nikoli štela za lastnico; dokazni predlog je zavrnilo brez ustreznega procesnega sklepa – ni izdalo sklepa o zavrnitvi »preostalih« predlaganih dokazov, zato sta toženca lahko to procesno napako grajala šele v pritožbi, saj sta šele iz prvostopenjske sodbe izvedela, da so bili njuni dokazi nepotrebni. Pritožbeno sodišče, ki je štelo, da je bila graja prepozna, je kršilo določbo 286.b člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožencema neutemeljeno očitalo, da nista pojasnila, glede česa in zakaj pravočasno uveljavljane postopkovne kršitve vplivajo na sodbo. V reviziji pojasnita, da je vpliv v tem, da je sodišče sodbo oprlo na vse dokaze, saj bi sicer nepomembne dokaze zavrnilo; če je sodbo oprlo na nedovoljene dokaze, gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z 213. členom ZPP.

8. Uveljavljane procesne kršitve ni bilo. Sodišče prve stopnje devetih listinskih dokazov tožencev, označenih kot priloge od B39 do B48 ni izvedlo kot dokaz (v dokaznem sklepu niso navedene in ne dokazno ocenjene v sodbi) in res je, da vse do zaključka glavne obravnave formalnega sklepa o zavrnitvi ni izdalo in ni pojasnilo razloga za zavrnitev; zato ima revizija prav, da pritožbena graja, da je bila neizvedba dokazov v nasprotju s procesnimi pravili, ni prepozna. Toženca sta namreč šele iz sodbe izvedela, da so bili vsi dokazi, ki jih sodišče ni izvedlo (torej vključno s tu obravnavanimi) prepozni. Vendar pa je pritožbeno sodišče razlog prepoznega uveljavljanja kršitve zgolj dodalo ključnemu razlogu, s katerim je zavrnilo pritožbeni očitek, da je bila z opustitvijo izvedbe po tožencih predlaganih dokazov (B39 do B48) storjena kršitev 213. člena ZPP, kar se v reviziji uveljavlja kot absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: da je bila namreč uveljavljana pavšalno, premalo konkretizirano. Tak način uveljavljanja kršitve je ponovljen tudi v reviziji; toženca ne pojasnita, kako bi posamezne listine vplivale na ugotovitev dejstev, na katerih temelji presoja, da je hiša skupno premoženje, pa bi to morala pojasniti – še toliko bolj, ker so bili vsi predloženi računi (nanašajo se na stroške porabe energije, telefona in podobno) ter potrdilo o plačilu tožnici za urejanje hiše, kuhanje, likanje in na drugega toženca naslovljen seznam nujnih vzdrževalnih del, izdani od konca leta 1998 dalje, zadnje naveden seznam celo v letu 2009, torej v času, ko skupno premoženje ni več nastajalo.

9. Poleg tega revidenta menita, da je sodišče prve stopnje postopalo v nasprotju z določbo 286.a člena ZPP, ko je upoštevalo prepozno vlogo tožnice z dne 17. 1. 2011, skupaj z dokazi (A25 do A35), s čemer je nepravilno uporabilo določbo 286.b člena in 5. člena ZPP, kar je imelo za posledico izdajo nepravilne in nezakonite sodbe.

10. Očitek je neutemeljen. Ko uveljavlja relativno postopkovno kršitev, mora revident izkazati vzročno zvezo med kršitvijo določenega pravila nezakonitostjo sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). V konkreten primeru bi morala toženca izkazati, katera dejstva so bila zaradi upoštevanja domnevno prepoznih dokazov(1) ugotovljena drugače, kot bi bila, če ti dokazi ne bi bili upoštevani in da je bila zaradi tega odločitev drugačna, kot bi sicer bila. Tej zahtevi nista zadostila: nista pojasnila, da bi sploh in kako naj bi po tožnici domnevno prepozno predlagani dokazi vplivali na dejanske zaključke (in na katere) in na presojo, da je hiša skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Sodišče prve stopnje jih je sicer izvedlo, a zgolj okoliščina, da jih ni zavrnilo, ne pomeni, da so vplivali na odločitev, kot meni revizija. Iz razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča ni razvidno, da bi katera od njegovih dejanskih ugotovitev temeljila na teh dokazih.

11. Toženca uveljavljata še absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in trdita, da sodba drugostopenjskega sodišča ne vsebuje razlogov o njuni pritožbeni trditvi, da sploh ni bilo podlage za ugotavljanje solastninskih deležev. Poleg tega je z ugotovitvijo, da je tožnica zahtevala tudi delitev premoženja, samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranke niso zatrjevale in se toženca o njih nista mogla izjaviti, kar pomeni relativno procesno kršitev.

12. Tudi ta očitek je neutemeljen. Na prej navedene pritožbene trditve tožencev je drugostopenjsko sodišče odgovorilo v 10. točki obrazložitve, odgovor pa ne vsebuje nobenih dejanskih ugotovitev, ampak le materialnopravno stališče, zakaj tožba kljub temu, da tožnica ni zahtevala ugotovitve svojega deleža na skupnem premoženju, pač pa solastninski delež na hiši kot predmetu skupnega premoženja, ni nesklepčna. Interpretacija vsebine zahteve za pravno varstvo (tožbenega zahtevka) ni ugotavljanje dejstev, na katera sodišče opre svojo odločitev in glede katerih mora dati možnost izjave strankam v postopku.

O zmotni uporabi materialnega prava

13. Toženca trdita, da je tožnica zahtevala razveljavitev darilne pogodbe po preteku enoletnega prekluzivnega roka, šele 15. 11. 2010, ko je spremenila tožbo, čeprav je za pogodbo nesporno zvedela že sredi leta 2008. 14. Navedeno ne drži. Kot je pravilno poudarilo pritožbeno sodišče, je tožnica razveljavitev pogodbe zahtevala že s tožbo, ki je bila vložena 6. 1. 2009, torej pred potekom subjektivnega roka iz 99. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

15. Toženca v reviziji vztrajata, po v nadaljevanju obrazloženem neutemeljeno, pri svojem stališču o nesklepčnosti tožbe, češ da tožnica, ki je zahtevala ugotovitev, da je hiša skupno premoženje nje in prvega toženca, ne more zahtevati solastninskega deleža na hiši, torej delitve skupnega premoženja, ne da bi pred tem zahtevala ugotovitev deležev bivših zakoncev na skupnem premoženju. In če je sodišče že štelo, da je hiša skupno premoženje, bi moralo ugotavljati, koliko je katera od strank finančno (s plačo) prispevala k gradnji, obnovi, obratovalnim stroškom in koliko gospodinjskih del je opravljala. Trditveno podlago o tem sta toženca namreč predložila.

16. V zvezi z revizijskimi trditvami o (od polovice) večjem deležu prvega toženca na skupnem premoženju Vrhovno sodišče pojasnjuje, da okvir odločanja sodišča določita pravdni stranki sami s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in obrambnimi ugovori. Stvar njune izbire in odločitve je, kako bosta razpolagali s svojimi procesnimi upravičenji. Tako kot se od tožnika zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu breme, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre namreč za ugovor samostojne nasprotne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi.(2) Toženca določenega ugovora o višjem deležu prvega toženca na skupnem premoženju nista postavila. Podala sta le le ugovor izključne lastnine. Ugovor večjega deleža ni zgolj nekaj manj, pač pa je nekaj drugega od ugovora izključne lastnine. Zato sta se sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno omejili le na obravnavanje ugovora izključne lastnine,(3) pri tem dokazov, s katerimi sta toženca dokazovala izključno lastnino prvega toženca, ni obravnavati kot dokaz o (neuveljavljanem in nezatrjevanem) večjem deležu, kot meni revizija.

17. In še glede delitve skupnega premoženja v pravdi: načelno drži, da je mogoče v pravdnem postopku zahtevati le ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem, šele po pravnomočni odločitvi v takem postopku pa zahtevati delitev skupnega premoženja po pravilih nepravdnega postopka (118. člen Zakona o nepravdnem postopku). Kljub temu sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, že v pravdnem postopku, če to upravičujejo posebne okoliščine.(4) Kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, so bile take okoliščine v konkretnem primeru podane: tožnica je trdila, da je hiša skupno premoženje, domneve o enakih deležih na skupnem premoženju prvi toženec (skupni lastnik) ni izpodbijal, s tožbo zahtevani pretvorbi skupnega premoženja v solastnino ni nasprotoval (protivil se je le predpostavki delitve - ugotovitvi, da gre za skupno premoženje), poleg tega pa je prav solastninski delež, ki je predmet te pravde, brez soglasje tožnice odtujil. 18. V ostalem revidenta grajata dejanske ugotovitve, na katerih temelji izpodbijana sodba, kar je v reviziji z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP izrecno izključeno.

19. Ker je revizija neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje jih je štelo za pravočasne, saj jih je tožnica priložila kot dokaz k svojim trditvam, s katerimi je odgovarjala na prav tako po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo podane trditve tožencev.

Op. št. (2): Glej na primer odločbo II Ips 603/2007. Op. št. (3): Primerjaj odločbe II Ips 284/1993, II Ips 100/2005, II Ips 236/2008, II Ips 443/2008. Op. št. (4): Glej odločbe II Ips 603/2008, II Ips 236/2008, II Ips 539/98, II Ips 305/96.