Jedro

Pravnomočnost sodne odločbe se na višino terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti ne razteza, zato je v zvezi s tem mogoče uporabiti določbo U-I-300/04, kljub temu, da je bilo o glavnici pravnomočno odločeno že pred sprejemom te ustavne odločbe.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22.02.2008 odločilo, da se izvršba, dovoljena s sklepom o izvršbi z dne 05.12.1995, delno ustavi glede teka zamudnih obresti od glavnice v višini 8.201,42 EUR (prej 1,965.388,10 SIT) od 01.01.2002 dalje do plačila in glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov izvršilnega postopka v višini 141,75 EUR (prej 33.968,90 SIT) od 01.01.2002 dalje do plačila.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pritožil upnik in v pritožbi zatrjeval, da uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ ter predlagal, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. V pritožbi je navajal, da je sklep o dovolitvi izvršbe z dne 05.12.1995 v predmetnem postopku postal pravnomočen 11.03.1996, torej pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006, ki je delno razveljavila čl. 1060 OZ. Zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo, ko je na podlagi te odločitve Ustavnega sodišča ustavilo tek zamudnih obresti od glavnice in stroškov po sklepu o izvršbi za obdobje po 01.01.2002, zmotno uporabilo navedeno ustavno odločbo. Zakon o ustavnem sodišču namreč v 44. čl. določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo o njih pravnomočno odločeno. Ker je bilo v predmetni izvršilni zadevi pravnomočno odločeno že pred 01.01.2002, je izpodbijani sklep v nasprotju z navedeno določbo. Sicer pa se sklep v bistvu ne da preizkusiti in gre za bistveno kršitev po 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije se je s presojanjem učinkov njihove odločbe Up št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 v izvršilnem postopku, v katerem je bil pravnomočni izvršilni naslov (smiselno enako kondemnatorni del pravnomočnega sklepa o dovolitvi izvršbe na podlagi verodostojne listine) izdan pred uveljavitvijo OZ, že večkrat ukvarjalo (tako tudi v odločbah Up št. 227/05, Up 699/05). Pri tem je zastopalo stališče, da je s pravnomočno odločbo kot izvršilnim naslovom odločeno o dolžnikovi obveznosti plačila zamudnih obresti po temelju, da pa o višini terjatve iz naslova zamudnih obresti s takšno odločbo še ne more biti pravnomočno odločeno, saj gre za bodoče in občasne terjatve in trenutek njihovega plačila ni znan oz. določen vnaprej, zato pa o tem odloči izvršilno sodišče, ki pri tem upošteva pravna pravila, ki v času zapadlosti urejajo višino zamudnih obresti. Zato pa je po stališču Ustavnega sodišča tudi v takšnih postopkih potrebno uporabiti odločbo U-I-300/04. V skladu z navedenimi stališči Ustavnega sodišča in stališčih pravnih teoretikov, da se pravnomočnost na v pravnomočni odločbi določene zamudne obresti kot bodoče terjatve ne razteza, se je izoblikovala tudi novejša sodna praksa (ki izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 174/07) in v skladu s katero je sodišče prve stopnje v konkretnem izpodbijanem sklepu sprejelo izpodbijano odločitev. Pritožbene trditve upnika o materialno pravni zamotanosti izpodbijane odločitve zaradi kršitve 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču se tako izkažejo kot neutemeljena.

Pritožnikovi očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP niso konkretizirani, zato pritožbeno sodišče nanje ni moglo odgovoriti. Pri preizkusu odločbe v okviru uradnega preizkusa (čl. 350/II ZPP v zvezi s čl. 366 ZPP in 15 ZIZ) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodišču prve stopnje ni pripetila niti pavšalno očitana kršitev, niti druge kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbo upnika je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Glede na upnikov neuspeh s pritožbo njegovi pritožbeni stroški niso bili potrebni za izvršbo ter zato do njihovega povračila od dolžnika upnik ni upravičen (čl. 38/V ZIZ). Zato je glede priglašenih pritožbenih stroškov pritožbeno sodišče odločilo, da te trpi upnik sam.