Jedro

Terjatev temelji na četrtem odstavku 210. člena ZOR, zastaranje terjatve pa je začelo teči tedaj, ko je odpadla podlaga darilne pogodbe, ki je bila po navedbah tožnika v opustitvi toženkine skrbi za mamo oziroma ko so (iz zatrjevano istega razloga) nastopili razlogi za preklic darila.

Izrek

Revizija zoper odločitev sodišča druge stopnje o potrditvi sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v izreku v točkah I. 1., 2. in 3. se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zavrnilo tožbene zahtevke, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki 29. 4. 1987, razdrta (1. točka), da je toženka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2728 k.o. ... na tožnika (3. točka izreka) in da je toženka dolžna tožniku plačati 4.500.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (3. točka izreka). Zavrglo je zahtevek, da je stranski intervenient dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 2728 k.o. ... na tožnika (2. točka izreka), v II. točki izreka pa je odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep (pravilno je namreč pojasnilo, da ima odločitev v točki I. 2. naravo sklepa o /delnem/zavrženju tožbe) sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo „iz vseh razlogov iz 370. člena ZPP.“ Navaja, da je sodišče intervenientov ugovor zastaranja zoper dva tožbena zahtevka neutemeljeno in nekritično razširilo tudi na zahtevka za vrnitev darila. Ugovora zastaranja zahtevka za razdrtje pogodbe ni mogoče šteti za ugovor za zastaranje zahtevka za vrnitev darila, saj gre za dva povsem ločena zahtevka. Intervenient je ugovarjal zastaranje zahtevka, ki sploh ni bil pomemben, za najbolj bistven zahtevek pa tega ni storil. Višje sodišče je zapisalo, da je intervenient uveljavljal zastaranje tožnikove terjatve, ne pa tudi katere in gre za očitno protispisno ugotovitev, saj bilo zahtevkov več, intervenient pa ni ugovarjal vsem. Sodišče je torej napačno uporabilo določbe Občega državljanskega zakonika, Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter Zakona o pravdnem postopku(1) v zvezi z zastaranjem ter način uveljavljanja ugovorov zastaranja, kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa kršitev tožnikove ustavne pravice do pravnega sredstva, saj se do zelo konkretiziranih pritožbenih očitkov ni opredelilo. Zaradi očitno napačne uporabe materialnih in procesnih predpisov dejansko stanje sploh ni bilo ugotavljano in ni bil izveden dokazni postopek. Ker sodišče tožniku ni z ničemer dalo vedeti, da bo intervenientov ugovor zastaranja razširilo na vse tožbene zahtevke, mu je s tem dejansko odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in gre za sodbo „presenečenja“. Neodgovorjen je ostal očitek prvostopenjski obrazložitvi, da se je mati k tožniku „preselila pet let tik pred smrtjo“. Gre za očitno neskladje med vsebino vlog in listin in obrazložitvijo sodišča, ki je vplivala tudi na ugotavljanje datuma nehvaležnosti. Potrjena odločitev o zavrženju drugega zahtevka je napačna, ker je nasprotju s 190. členom ZPP in veljavno sodno prakso, ki podpira prilagoditev zahtevka tako, da izpolni tisti, ki ima predmet vračila. Predlaga, da vrhovno sodišče „reviziji ugodi ter tožbenemu zahtevku ugodi (v poštev pride vrnitev darila od intervenienta, kar je sodišče celo zavrglo), podrejeno pa, da razveljavi sodbi obeh sodišč ter vrne zadevo v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču.“

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija delno ni dovoljena, v dovoljenem delu pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodno odločbo, izdano na drugi stopnji. Zakon določa določene pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da je revizija dovoljena. V premoženjskopravnih sporih je revizija zoper sodbo dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP), enak pogoj pa velja tudi za dovoljenost revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (drugi odstavek 384. člena ZPP).

7. Obravnavani spor je premoženjskopravni in se tiče pogodbenega razmerja med strankama oziroma razmerja iz neupravičene obogatitve zaradi zatrjevane odpadle podlage. Tožnik uveljavlja zoper toženko več tožbenih zahtevkov: primarno zahtevek za ugotovitev, da je darilna pogodba razdrta (zaradi odpadle pravne podlage) in je stranski intervenient dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko pri nepremičninah, ki so bile predmet darilne pogodbe med strankama, tožnik vpisal kot lastnik nepremičnin (vrnitev darila). Nadalje pa tožnik dajatvenemu delu tožbenega zahtevka postavlja še dva podrejena zahtevka, in sicer prvega, s katerim zahteva izstavitev prej opisane zemljiškoknjižne listine od toženke (vrnitev darila), ter drugega, s katerim od nje zahteva plačilo 4.500.000 SIT z zamudnimi obrestmi (nadomestitev koristi, če vrnitev darila v naravi ni mogoča). Tako uveljavljeni tožbeni zahtevki imajo torej različno pravno in dejansko podlago. V takem primeru se vrednost spornega predmeta in s tem tudi pravica do revizije (prvi odstavek 39. člena ZPP) presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

8. Zahtevki, kot so opredeljeni v I. 1., 2. in 3. točki izreka sodbe prve stopnje, so nedenarni. Zato je po drugem odstavku 44. člena ZPP za presojo pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Tožnik je ugotovitveni tožbeni zahtevek, o katerem je odločeno, oblikoval ob spremembi tožbe v vlogi z dne 15. 7. 2004. Tedaj je kot vrednost spornega predmeta navedel 200.000 SIT, poleg tega pa je uveljavil tudi denarni zahtevek, za katerega pa se vrednost spornega predmeta ugotavlja drugače (prvi odstavek 39. člena ZPP). Glede tega ugotovitvenega zahtevka torej označena vrednost ne presega zneska, določenega v drugem odstavku 367. člena ZPP za dovoljenost revizije.

9. Nadaljnji primarni zahtevek, to je zahtevek, da stranski intervenient izstavi zahtevano zemljiškoknjižno listino, je tožnik uveljavil na naroku 29. 3. 2007, ne da bi zanj posebej navedel vrednost spornega predmeta. Po ustaljeni sodni praksi(2) si tožnik, ki v tožbi z nedenarnim tožbenim zahtevkom ne navede vrednosti spornega predmeta, ne zagotovi pravice do revizije. Revizija v tem delu zato ni dovoljena, iz istega razloga pa tudi ne v delu, ki se tiče prvega podrejenega zahtevka. Tudi tega je tožnik uveljavil na istem naroku in tudi zanj ni navedel vrednosti spornega predmeta.

10. V doslej obrazloženem delu je torej vrhovno sodišče revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo. Procesna narava odločitve od vrhovnega sodišča ne zahteva odgovora na vsebinske navedbe revizije v tem delu.

11. Revizija je torej dovoljena samo v delu, v katerem izpodbija sodbo sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje v točki I. 4., tj. glede zahtevanega plačila 4.500.000 SIT od toženke. V tem delu pa revizija ni utemeljena. Vtoževani terjatvi za plačilo 4.500.000 SIT je namreč tožena stranka oziroma z učinkom zanjo intervenient, ki se je pridružil toženi stranki (četrti odstavek 201. člena ZPP), ugovarjal zastaranje in je torej sodišče druge stopnje v tem delu odločilo v mejah danega ugovora. Tudi materialnopravna odločitev o ugovoru je pravilna. Terjatev temelji na četrtem odstavku 210. člena ZOR, zastaranje terjatve pa je začelo teči tedaj, ko je odpadla podlaga darilne pogodbe, ki je bila po navedbah tožnika v opustitvi toženkine skrbi za mamo oziroma ko so (iz zatrjevano istega razloga) nastopili razlogi za preklic darila. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da se je mati preselila k tožniku „pet let tik pred smrtjo“, čeprav iz celotne obrazložitve sodbe povsem jasno izhaja, da se je preselila pet let (in ne tik) pred smrtjo. Res je tudi, da je tožnik tak zapis grajal s pritožbo in da sodišče druge stopnje na ta očitek ni izrecno odgovorilo. Vendar pa to ne predstavlja nejasnosti ali pomanjkljivosti sodbe v smislu bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to očitno meni tožnik. Tudi sodišče druge stopnje je namreč ugotovilo, da se je mati preselila v letu 1988 in da je tedaj začelo teči zastaranje kondikcijskih zahtevkov. Takšna ugotovitev in siceršnja pritrditev razlogom sodbe sodišča prve stopnje implicira odgovor na trditev o nejasnosti trenutka odpadle podlage darilne pogodbe oziroma nastanka zatrjevanega razloga za preklic darila.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija v tem delu ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

Op. št. (1): Ker je bila pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) na prvi stopnji izdana odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, se je postopek nadaljeval po dosedanjih predpisih (drugi odstavek 130. člena ZPP-D), torej po Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) neupoštevajoč novelo ZPP-D. Op. št. (2): Tako tudi pravno mnenje občne seje vrhovnega sodišča z dne 16. 12. 1993, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. II/93.