Jedro

Ker se je tožena stranka oprla na razlago ZNB oziroma je tožniku omejila pravico iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave na način, ki ni predpisan z zakonom, je izpodbijani akt nezakonit, in so bili kršeni postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku na ustni obravnavi in zagotavljajo spoštovanje načela materialne resnice.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje, Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje št. 06120-490/2011-64 z dne 8. 1. 2018, se odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Celje in Dravograd, Inšpekcijska pisarna Velenje je z izpodbijano odločbo št. 06120-490/2011-64 z dne 8. 1. 2018 v 1. točki izreki odločil, da sta A. A. in B. B. v roku šestih mesecev od vročitve te odločbe dolžna na predpisan način omogočiti obvezno cepljenje, ki ga pripravi cepitelj ZD Velenje ZD Šmartno ob Paki, ambulanta za otroke, po programu cepljenja in zaščite z zdravili Nacionalnega instituta za javno zdravje Ljubljana (v nadaljevanju NIJZ) za tekoče leto, za otroka C. C. in D. D. V 2. točki je bilo odločeno, da v postopku izdaje te odločbe ni bilo nobenih stroškov; v 3. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve odrejenih ukrepov in v 4. točki, da sta zavezanca dolžna o opravljenih obveznih cepljenjih pisno obvestiti ZIRS OE Celje - Dravograd IP Velenje, Rudarska 6a, Velenje.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je bilo zavezancema z odločbo 11. 2. 2016 naloženo, da morata v roku šest mesecev od vročitve odločbe na predpisan način cepiti C. C. in D. D. Zoper to odločbo je A. A. vložil pritožbo, ki ji je drugostopenjski organ ugodil, odločbo odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje organu prve stopnje. Na podlagi napotila drugostopenjske odločbe so bila A. A. in B. B. poslana vabila na vpogled v dokumentacijo zadeve in istočasno poziv in opozorilo na njune obveznosti in pravice v tem postopku. Vpogleda v zadevo se je udeležil A. A.; v tej zvezi je bil sestavljen zapisnik 18. 3. 2016. Po pošti so bili A. A. posredovani dokumenti, ki jih je prijel 29. 3. 2016. Pisne izjave o dejstvih in okoliščinah v zvezi z neopravljenimi cepljenji otrok A. A. ni podal, kakor tudi ne ustne izjave na zapisnik, predlagal pa je zahtevo za izločitev uradne osebe, ki je vodila postopke. Zdravstveni inšpektorat je ta predlog zavrnil. Prav tako je bil s sklepom z dne 6. 5. 2016 zavržen predlog za obnovo postopka, za vrnitev postopka v prejšnje stanje in za obravnavo o pritožbe kot predhodno vprašanje.

3. Odločitev je prvostopenjski organ utemeljil z določbo 22. člena Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB), ki določa obvezno cepljenje proti hemofilus influence B, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B in na podlagi 22. in 25. člena ZNB izdana podzakonska predpisa, ki urejata pogoje in načine opravljanja cepljenja proti nalezljivim boleznim za obveznike in izvajalce cepljenj, Pravilnik o cepljenju, zaščiti z zdravili in varstva pred vnosom in razširjanjem nalezljivih bolezni - v nadaljevanju Pravilnik in Program imunoprofilakse in kemoprofilakse, ki se pripravi za vsako leto in objavi v Uradnem listu RS. Ker je zdravstveni inšpektor zaradi varovanja javnega zdravja upravičen in dolžan, da na podlagi 8. točke 47. člena ZNB odredi ukrep obveznih cepljenj, je bilo treba sprejeti v izreku izpodbijanega akta določen ukrep.

4. Pritožbo A. A. je drugostopenjski organ, Ministrstvo za zdravje, dne 5. 9. 2018 zavrnil, odločitev pa utemeljil z ugotovitvijo, da je materialno pravno stanje zadeve utemeljeno v določbah ZNB, veljavnem v času odločanja organa prve stopnje. Skladno s prvim odstavkom 22.a člena ZNB mora zdravnik, ki opravlja cepljenje, s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo. Razlogi za opustitev cepljenja po drugem odstavku 22.a člena navajajo tudi alergije na sestavine cepiva, resen nezaželen učinek cepiva po predhodnem odmerku istega cepiva ter bolezen ali zdravstveno stanje, ki je nezdružljivo s cepljenjem. Med razloge za opustitev cepljenja pa po tretjem odstavku 22.a člena ZNB ne štejejo akutne bolezni ali vročinska stanja, zaradi katerih se cepljenje začasno odloži. Če zdravnik, ki opravlja cepljenje ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja, mora v skladu s četrtim odstavkom 22.a člena ZNB podati strokovno utemeljen in obrazložen predlog za opustitev cepljenja. Poleg zdravnika, ki opravlja cepljenje, pa lahko predlog poda tudi oseba, ki se cepi ali njen zakoniti zastopnik. Ministrstvo za zdravje po prejemu predloga za opustitev cepljenja tega posreduje Komisiji za cepljenje in na podlagi njenega strokovnega mnenja, v skladu z 22.c členom ZNB, izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oziroma neopustitvi cepljenja.

5. V konkretnem primeru C. C. in D. D. nista bila cepljena proti nalezljivim boleznim, za katere je predpisano obvezno cepljenje, postopek v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev cepljenja do izdaje in vročitve izpodbijane odločbe pa ni bil sprožen, kot izhaja iz evidenc, ki se vodijo pri Ministrstvu za zdravje. Pritožbeno navedbo, da je prišlo do kršitve načela zaslišanje stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker ni bila razpisana ustna obravnava v skladu 154. členom ZUP, je uradna oseba zavrnila s pojasnilom, kdaj je razpis ustne obravnave obligatoren in s pojasnilom, da je bila pritožniku posredovana dokumentacija in mu je bila dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev pred izdajo odločbe. Zavrnil je tudi pritožbeno navedbo, da je izrek napadene odločbe nedorečen in nejasen in navedel, da je organ prve stopnje v izpodbijani odločbi staršema jasno in določno odredil, da morata v šestih mesecih od vročitve odločbe na predpisan način omogočiti obvezno cepljenje otrok in tudi izrecno navedel, pri katerem cepitelju naj se opravijo cepljenja po programu cepljenja in zaščite z zdravili NIJZ za tekoče leto. Kot neutemeljenega je zavrnil tudi predlog za izrek ničnosti izpodbijane odločbe, saj v obravnavanem primeru ne obstoji razlog za ničnost ter zavrnil kot neutemeljene pritožbene trditve, da je bil podan v odločbi nepravilen pouk o pravnem sredstvu.

6. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka, ker je izrek nedoločen in nejasen, zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve pravil postopka in napačno uporabljenega materialnega prava.

7. Izpodbijana odločba je v 1. točki izreka tako nedorečena in nejasna, da je ni mogoče izvršiti. Sklicuje se na določbo 213. in 251. člena ZUP, ki določata sestavine izreka, ki mora biti določen in postopek glede nejasnega izreka. Iz izpodbijanega izreka ni mogoče ugotoviti, v katerem roku je treba izvršiti odločbo niti ni jasno, kdo je cepitelj, niti na kateri program cepljenja in zaščite z zdravili za tekoče leto se izrek nanaša, saj v času izdaje odločbe program za tisto leto še ni bil sprejet. Upravni organ ni sledil njegovi zahtevi za izvedbo ustne obravnave in meni, da so bila zaradi tega bistveno kršena pravila postopka. Navaja tudi, da inšpekcija ne more samovoljno nadomestiti ustne obravnave z izjavo stranke, če je stranka zahtevala ustno obravnavo, ker ima izjava stranke po 188. členu ZUP-a povsem drugačno vlogo in ne odvezuje upravnega organa od razpisa ustne obravnave, če je le za zahtevana. Dne 22. 2. 2016 je bil vabljen samo na vpogled dokumentacije, kar nima zveze z ustno obravnavo.

8. Dejansko stanje v zadevi je bilo ugotovljeno nepopolno. V zadnjem letu so nastala nova dejstva, ki jih inšpektor v izdani odločbi ni upošteval. Po izvedeni ustni obravnavi, če ne bo inšpekcija zavzela drugačnega stališča do obravnavane zadeve, bo skladno z 22.a členom ZNB vložil tudi predlog za opustitev cepljenja. Ta možnost mu je bila z izpodbijano odločbo onemogočena, kar je še dodatni razlog za razveljavitev odločbe. Ustno obravnavo pred vložitvijo vloge za opustitev cepljenja zahteva tudi zato, ker je bila opuščena pojasnilna dolžnost in zato, ker mu zdravnik ni pojasnil, zakaj po uradni dolžnosti ne vloži predloga za opustitev cepljenja.

9. Ne drži navedba, da starša odločno nasprotujeta cepljenju, ker sta določene postopke, ki so po mnenju strokovnjaka še varni, izvedla. Postopke so ustavili, ker je zdravnik navkljub dogovoru o monovalentnem cepivu uporabil kombinirano, kar je bilo ugotovljeno šele ob izdaji potrdila. Posledice, ki jih zdravnik seveda ni priznal, so bile očitne.

10. Navaja tudi, da je mama otrok predlog za opustitev cepljenja podala v svojem imenu, ne pa tudi v njegovem imenu. Dokazilo o vložitvi predloga je posredovala inšpektorju, zato ne drži navedba, da predlog za opustitev cepljenja ni bil vložen. Odločbe predpisane v ZNB mama otrok še ni prejela, zato je skrajno neverjetno, da so vseeno izdali odločbo o cepljenju, kljub vloženemu predlogu za opustitev, ki še ni rešen. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in predlaga vračilo sodne takso za tožbo

11. Tožena stranka je sodišču poslala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožnikove navedbe in se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje nanje in vztraja pri navedbah v odločbi z dne 8. 1. 2018. Dodatno pojasnjuje, da je bil izrek določbe določen in jasen. Prav tako je bila stranki, v skladu s 7. členom ZUP, pojasnjena njena obveznost, na kakšen način ter kje in v kakšnem roku naj jo izvrši. Oporeka tudi trditvi tožnika, da je bilo kršeno načelo zaslišanja iz 9. člena ZUP-a, ker ni bila razpisana ustna obravnava. Sklicuje se na pojasnila dana v obrazložitvi odločbe drugostopenjskega organa in pojasnjuje, da je imel tožnik možnost vpogleda v dokumentacijo, ki mu je bila tudi posredovana. Imel je možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev pred izdajo odločbe. Pripominja tudi, da vse to jasno izkazuje, da se tožeča stranka izogiba zagotoviti izvedbo obveznega cepljenja otrok, pri čemer pa ne kaže spregledati dejstva, da se na pozive organa prve stopnje ni odzivala, temveč zgolj uporabljala načine za zavlačevanje postopka.

12. Zavrača tudi tožbene trditve nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker je iz celotne spisovne dokumentacije razvidno ravno nasprotno. V zvezi s pavšalnimi navedbami o novih dejstvih, pa tožena stranka ponovno poudarja, da je bila tožniku večkrat dana možnost izjasnitve ter pojasnjeno, da lahko poda tako pisno, kot ustno izjavo na zapisnik pri organu, pa nobene od teh možnosti ni izkoristil. Prav tako bi sodišče pri odločanju moralo upoštevati, da je bil tožnik tekom celotnega upravnega postopka večkrat izkazano seznanjen s pravico do vložitve predloga za opustitev cepljenja, prvič v ambulanti za otroke Zdravstvene postaje Šmartno ob Paki, kar je razvidno tudi iz prijave o izmikanju ali onemogočanju obveznega cepljenja z dne 2. 6. 2018. 13. Presoja ali obstajajo utemeljeni razlogi za opustitev cepljenja je sicer zadeva, o kateri skladno z 22.b, 22.c in 22.č členom ZNB presoja komisija, ki preuči predlog za opustitev cepljenja, in le ta po opravljenem postopku poda strokovno mnenje. Zdravnik, ki opravlja cepljenje pa mora v skladu z 22.a členom pri pregledu osebe, ki se cepi in vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo. To je zdravnik tudi storil in ugotovil, da ti razlogi ne obstajajo, zato tožnikova trditev, da bi moral zdravnik podati predlog za opustitev cepljenja po uradni dolžnosti ne vzdrži. Poleg zdravnika pa lahko v skladu s petim odstavkom 22.a člena podajo predlog za opustitev cepljenja tudi starši oziroma skrbniki osebe, ki se cepi. Ta predlog je po navedbah tožnika vložila mati otrok, vendar tega predloga tožena stranka ni evidentirala, zato ne prvostopenjski, ne drugostopenjski organ, neobstoječega predloga nista mogla upoštevati.

14. Na glavni obravnavi dne 21. 6. 2021 je tožnik vztrajal pri argumentih iz tožbe in je izpostavil nedoločnost izreka odločbe ter okoliščino, da sta oba otroka alergika že od rojstva. Na pediatričnih klinikah niso odkrili alergenov, so pa jih odkrili z uporabo t.i. alternativnih metod. Tožnik je alergije obeh otrok ustno opisal na glavni obravnavi. Opisal je tudi slabo izkušnjo, ko so sina zaradi poškodbe cepili zoper tetanus in so zaradi alergij prosili za monovalentno cepivo, kar jim je bilo ustno ugodeno, kasneje pa so ugotovili, da sin ni bil cepljen s takšnim cepivom. Povedal, je, da on vloge za opustitev cepljenja ni podal, z razliko od mame otrok, ker ni verjel, da bi lahko pred strokovno komisijo uveljavljal argumente s pomočjo alternative medicine, čeprav so nekatere alternativne metode priznane v Evropski uniji v Sloveniji pa ne. Zato je imel namen in je poskušal izkoristiti dokazna sredstva po Zakonu o splošnem upravnem postopku da bi na ustni obravnavi predlagal in izvedel določene dokaze, da inšpekcijski ukrep obveznega cepljenja ni utemeljen. Na glavni obravnavi je sodišče posebej vpogledalo tudi v kopijo potrdila o priporočeni pisni vlogi z dne 28. 12 2012 na Komisijo za opustitev cepljenja, ki jo je podala mati otrok dne 7. 1. 2013. Tožnik je to okoliščino potrdil. 15. Tožena stranka je na glavni obravnavi izrazila stališče, da je izrek dovolj določen in da ZNB natančno ureja postopek in zdravstvene razloge, katere je treba dokazati preko priznanih zdravstvenih metod, ki veljajo v Sloveniji, za opustitev cepljenja, ne pa da se to počne s pomočjo zaslišanja prič in strokovnjakov v inšpekcijskem postopku.

16. Tožba je utemeljena.

17. V obravnavani zadevi sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik oče mladoletnih otrok C. C. in D. D. in njun zakoniti zastopnik, ki je tudi vložil tožbo.

18. Mama in zakonita zastopnica otrok, ki ji je bil akt prvostopenjskega organa vročen, tožbe zoper izpodbijani akt ni vložila, niti ji ni bila vročena odločba tožene stranke, kar dokazujejo listine upravnega spisa. Skladno z določbo prvega odstavka 19. člena ZUS-1 je sodišče mami otrok, B. B., priznalo položaj stranke v upravnem sporu in ji s pozivom z dne 9. 10. 2020, ki ji je bil vročen s fikcijo vročitve 27. 10. 2020, poslalo kopijo tožbe s prilogo, zaradi morebitnega odgovora na tožbo. Na podlagi vabila na glavno obravnavo, ki je bilo B. B. vročeno 19. 5. 2021, je stranka sodišču poslala kopijo predloga za opustitev cepljenja z dne 8. 12. 2018 ter zahtevo za obnovo postopka na podlagi 9. točke prvega odstavka Zakona o upravnem sporu in obenem odgovor v zvezi z vabilom na glavno obravnavo, v katerem je navedla, da se z vodenjem postopka s strani A. A., vključno z upravnim sporom, ne strinja.

19. Sodišče v tej zvezi pojasnjuje, da je obnova postopka na podlagi 96. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo v upravnem sporu, ki v 9. točki, določa, da se postopek, ki je pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če prizadeti osebi ni bila dana možnost udeležbe v upravnem sporu. Ker je bila v zadevi št. IV U 160/2018 na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 B. B. priznana lastnost stranke, ki se je na podlagi pojasnila v dopisu z dne 15. 6. 2021 distancirala od postopka, odločitev sodišča pa v času vložitve predloga še ni bila pravnomočna, temeljni pogoji za uporabo predlaganega izrednega pravnega sredstva niso bili izpolnjeni.

20. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da je obvezno cepljenje otrok, na kar se nanaša obravnavana zadeva, zakonsko urejeno z določbami 22. do 25. člena ZNB. B. Pred obveznim cepljenjem mora zdravnik, ki cepljenje opravlja, s pregledom osebe, ki se cepi in z vpogledom v njeno zdravstveno dokumentacijo, ugotoviti morebitne razloge za opustitev cepljenja, zaradi katerih bi se zdravstveno stanje osebe lahko trajno poslabšalo (prvi odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev obveznega cepljenja lahko poda bodisi zdravnik (če ugotovi, da obstajajo razlogi za opustitev cepljenja), bodisi starši oz. skrbnik osebe, ki naj bi bila cepljena (četrti in peti odstavek 22.a člena ZNB). Predlog za opustitev cepljenja se pošlje ministrstvu, ki ga odstopi Komisiji, ta pa mora pri ugotavljanju razlogov za opustitev cepljenja predlog preučiti in po potrebi zahtevati dodatno dokumentacijo ali (in) dodatne zdravstvene preglede (22.a, 22.b, 22.c člen ZNB). O svoji presoji izda Komisija strokovno mnenje, ki ima naravo izvedeniškega mnenja, in katerega vsebina mora biti skladna za določbami četrtega odstavka 22.c člena ZNB in drugega odstavka 193. člena ZUP. To mnenje pošlje Komisija ministru, ki potem na tej podlagi izda upravno odločbo o opustitvi ali ne-opustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.č člena ZNB).

21. V obravnavani zadevi se izpodbijani ukrep nanaša na določitev obveznega cepljenja otrok proti hemofilus influence B, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam in hepatitisu B, ki je kot obvezno določeno v 22. člena ZNB. B. Ker v obravnavani zadevi ni sporno, da otroka C. C. in D. D. proti navedenim nalezljivim boleznim nista bila cepljena, sodišče ugotavlja, da so bili izpolnjeni pogoji za vodenje postopka skladno z 8. točko 47. člena ZNB, na podlagi katere je prvostopenjski organ pristojen odrediti vse druge predpisane splošne ali posebne ukrepe pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni, ki niso izrecno navedeni v točkah od 1 do 7. Njegova pristojnost za ukrepanje pa je določena tudi v 12. točki prvega odstavka 15. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji (v nadaljevanju ZZdrI), ki določa, da je zdravstveni inšpektor pristojen, da odredi predpisane zdravstvene, protiepidemijske in druge ukrepe za preprečevanje in obvladovanje nalezljivih bolezni. Glede na vse navedeno so tako v konkretnem primeru nastopile vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi katerih je prvostopenjski organ vodil sporni postopek.

22. Izpodbijani akt je bil izdan v inšpekcijskem upravnem postopku in je bila z izpodbijanim aktom tožniku, skupaj s B. B., materjo obeh mladoletnih otrok, starih 14 in 12 let, naložena obveznost, da omogočita cepljenje obeh otrok po predpisanem programu. Tožnik se s to obveznostjo ne strinja iz zdravstvenih razlogov na strani obeh otrok, ki jih je v tožbi in na glavni obravnavi opisal. Zato naložena obveznost tožniku posega v njegovo pravico iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP)1 v povezavi z ustavno pravico, po kateri imajo starši pravico vzdrževati svoje otroke, ta pravica pa se lahko (odvzame ali) omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon (prvi odstavek 54. člena Ustave RS). Preko varovanja teh pravic tožnika pa je predmet spora tudi pravica obeh otrok do varstva telesne in duševne celovitosti in njune zasebnosti iz 35. člena Ustave oziroma 8. člena EKČP. 23. To pa pomeni, da je za razrešitev tega spora prvo in ključno vprašanje, ali je odločitev upravnega organa, da ne bo izvedel ustne obravnave v inšpekcijskem postopku, na kateri bi tožnik lahko predlagal izvedbo določenih dokazov, predpisana z zakonom. Upravno sodišče k temu pravnemu vprašanju namreč ne pristopa na način, da bi štelo, da v konkretnem primeru niti ne gre za omejitev pravic iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave in da gre zgolj za način uresničevanja teh pravic iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Kajti, četudi je mehanizem varstva pravic na podlagi EKČP subsidiaren glede na sistem varstva pravic v državah podpisnicah EKČP in četudi na področju obveznega cepljenja Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) dopušča državam podpisnicam določeno polje proste presoje, pa to polje ne sme biti preširoko, tako da bi prišlo do konflikta med ureditvijo ZNB in 8. členom EKČP. Po določilu drugega odstavka 8. člena EKČ P je namreč omejitev pravice do spoštovanja zasebnega življenja dopustna, če je to določeno z zakonom in nujno v demokratični družbi zaradi zavarovanja zdravja ali da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. To določilo torej uvaja test presoje sorazmernosti posega v določeno iztožljivo pravico, ki je dovolj primerljiv testu iz tretjega odstavku 15. člena Ustave in samo znotraj tega testa imajo države podpisnice EKČP določeno polje proste presoje, natančneje to pomeni, znotraj testa nujnosti in utemeljenosti razlogov za obvezno cepljenje.2

24. V inšpekcijskem postopku se v skladu z drugim odstavkom 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) glede vseh postopkovnih vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom ali s posebnim zakonom iz prejšnjega odstavka (ZZdrI), uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (Zakon o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Slednji v določbi prvega odstavka 154. člena ZUP določa, da lahko uradna oseba, ki vodi postopek, po lastnem preudarku ali na predlog stranke razpiše ustno obravnavo vselej, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, mora pa jo razpisati v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence.

25. V obravnavani zadevi je sporna izvedba ugotovitvenega postopka pred izdajo inšpekcijske odločbe. Tožnik je namreč v postopku zahteval izvedbo ustne obravnave, ki ni bila razpisana, in na kateri bi dokazoval, da imata njegova otroka zdravstvene težave, zaradi katerih bi lahko izvedba obveznega cepljenja privedla do poslabšanja zdravstvenega stanja otrok.

26. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 154. člena ZUP v povezavi z določbami 6. oddelka poglavja II. ZNB sodišče ugotavlja, da zakonodajalec v ZNB ni izključil ustne obravnave pri izdaji odločbe inšpektorja iz 8. točke prvega odstavka 47. člena ZMB. B. Zato je tudi v inšpekcijskem postopku ustna obravnava namenjena izvedbi ugotovitvenega postopka z namenom uresničitve načela materialne resnice in načela zaslišanja stranke. To med strankama niti ni sporno, saj tožena stranka zagovarja stališče, da ustna obravnava, če bi jo izvedli, ne bi mogla pripeljati do drugačnega zaključka in da je tožnik imel možnost vpogleda v upravni spis in zdravstveno dokumentacijo in se je lahko o tem izrekel in je bila s tem njegova pravica do zaslišanja iz 9. člena ZUP spoštovana. Takšno stališče je napačno.

27. Ob tem ni pomembno samo, da z vidika fakultativne ustne obravnave ni mogoče reči, da ustna obravnava, na kateri bi tožnik predlagal in sodeloval pri izvedbi dokazov, za katere on misli, da so lahko relevantni, nikakor ne bi mogla biti koristna spričo spornih okoliščin zdravja njegovih otrok, ki niso enostavna. Poleg tega je zakonodajalec predpisal obvezen razpis ustne obravnave v zadevah, v katerih sta udeleženi dve ali več strank z nasprotujočimi interesi in v predmetni zadevi je ostala sporna okoliščina, ali je mati otrok podala vlogo za opustitev cepljenja po 22.a členu ZNB, tožnik pa tega ni storil; v postopku pa sta udeležena tudi otroka, ki sta v odvisnosti od njune starosti in zrelosti upravičena biti informirana in lahko podata svoje mnenje v postopku. V tej zadevi ne gre namreč zgolj za varstvo otrokovih pravic iz 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki morajo biti v tovrstnih zadevah glavno vodilo, ampak gre tudi za pravico otroka (iz 12. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah), ki je sposoben izoblikovati lastna mnenja, pravico do svobodnega izražanja le-teh v vseh zadevah v zvezi z njim, o tehtnosti izraženih mnenj pa se presoja v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo. V ta namen ima otrok še posebej možnost zaslišanja v kateremkoli sodnem ali upravnem postopku v zvezi z njim, bodisi neposredno bodisi preko zastopnika ali ustreznega organa, na način, ki je v skladu s procesnimi pravili notranje zakonodaje. V odvisnosti od starosti in zrelosti otroka se lahko na ustni obravnavi tudi prebere pisna izjava otrok o zadevi, ki je predmet spora.

28. Ker se je tožena stranka oprla na razlago ZNB oziroma je tožniku omejila pravico iz 8. člena EKČP in 54. člena Ustave na način, ki ni predpisan z zakonom, je izpodbijani akt nezakonit, in so bili kršeni postopkovni standardi, ki stranki zagotavljajo sodelovanje v posebnem ugotovitvenem postopku na ustni obravnavi (154. člen ZUP) v zvezi z določbo 3. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP3 in zagotavljajo spoštovanje načela materialne resnice (8. člen ZUP). Gre torej za kršitev določb upravnega postopka, ki je lahko vplivala na končno odločitev o zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

29. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka, zato ji je ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. V ponovnem postopku bo moral upravni organ odpraviti v tej sodbi navedene postopkovne pomanjkljivosti in po ponovno izvedenem postopku odločiti o zadevi, pri čemer mora upoštevati mnenje sodišče glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

1 Glej na primer: sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Vavrička and others v. the Czech Republic, App. no. 47621/13 and 5 others, 8 4. 2021. odst. 260, 263. 2 Glej ibid. odst. 265, 273-275, 280, 285. Po določilu tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. 3 Po tej določbi mora uradna oseba na ustni obravnavi stranki omogočiti, da sodeluje pri izvedbi dokazov.