Jedro

V danem primeru, ko je zapustnica v celoti razpolagala s svojim premoženjem že za življenja z darilno pogodbo, lahko tožnik kot njen potomec in dedič uveljavlja le vrnitev darila iz naslova nujnega dednega deleža, ne more pa zahtevati iz tega podarjenega premoženja izločitev po čl. 32 Zakona o dedovanju. Tak zahtevek je mogoče uveljavljati le do zapuščine, ki pa je v danem primeru ni bilo.

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izrek izpodbijane sodbe v točkah 1, 2, 3, v točki 4 pa v delu, ki se nanaša na solastninski delež na garaži in žagi z zemljiščem, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbi kot neutemeljeni zavrneta in se prvostopna sodba v nerazveljavljenem delu (zavrnitev zahtevka za ugotovitev solastnine 5/16 na nepremičnini vl. št. 128 k.o. B. iz naslova nujnega dednega deleža in zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka) potrdi.

Odločitev o pritožbenih pravdnih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je zapuščina po pok. A. G., ki jo predstavljajo nepremičnine parc. št. 31, 32/1 in 32/2 pri vl. št. 128 k.o. B., zaradi tožnikovih vlaganj v stanovanjsko hišo ter njegove gradnje garaže in žage, manjša za 17/40 in je tožnik lastnik 17/40 teh nepremičnin. Toženi stranki je naložilo, da izstavi tožniku ustrezno zemljiško knjižno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižil kot lastnik v navedenem obsegu na teh nepremičninah. O pravdnih stroških je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške. Nadalje pa je zavrnilo višji in drugačen tožbeni zahtevek (kar se nanaša na uveljavljani nujni dedni delež in na višji solastninski delež iz naslova gradnje). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, po katerem naj bi se ugotovilo, da tožnik nima dedne pravice po pok. materi A. G., ker ga je pokojna z oporoko z dne 26.6.1974 razdedinila. Tisti del svoje odločbe, v katerem je bilo tožbenemu zahtevku tožnika delno ugodeno, je sodišče prve stopnje oprlo na pravni temelj tedaj veljavnega pravnega pravila paragrafa 418 ODZ, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice z gradnjo poštenega graditelja, tožnik pa je zgradil na materinem zemljišču garažo in žago. Kot pravni temelj za pridobitev solastnine tudi na hiši pa je sodišče prve stopnje uporabilo določilo čl. 32 Zakona o dedovanju, ki se nanaša na pravico zapustnikovih potomcev, da izločijo iz zapuščine del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ko je primerjalo vrednosti, ugotovljene z izvedencem gradbene stroke in sicer garaže in žage skupaj z zemljiščem nasproti vrednosti celote, kar je zneslo 253/1000, ter vrednost vlaganj v hišo v obsegu 172/1000, je tako ugotovilo, da ta seštevek 425/1000 ali 17/40 od celote ne spada v zapuščino, ker je tožnikova last. Večji solastninski delež tožnika iz naslova vlaganj v hišo in gradnje je zavrnilo kot nedokazan, v celoti pa tisti del zahtevka, ki se nanaša na uveljavljani nujni dedni delež, tako tožnikov kot njegovih sorojencev, ki so mu prepustili z dedno izjavo svoje nujne dedne deleže, to je 5/16 zapuščine. To odločitev je obrazložilo z ugotovitvijo, da je mati pravdnih strank v svoji oporoki določila izplačilo nujnih dednih deležev v denarju, če se bodo le-ti zahtevali. Zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka je obrazložilo z ugotovitvijo, da tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za utemeljen razlog za razdedinjenje v skladu z določilom čl. 42 ZD.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge po čl. 353 ZPP. Navaja, da je v zadnji modifikaciji zahtevka tožnikov pravni temelj - lastna vlaganja - drugačen kot prej, zato je sodišče ne bi smelo dovoliti. Odločati bi torej smelo le o nujnem deležu in o nasprotnem zahtevku glede razdedinjenja tožnika. Sodišče bi moralo ugotavljati razloge za razdedinjenje v letu 1978, ko je bila oporoka napravljena, ne pa odnose do leta 1970, po izpovedbah prič, pa tudi zapustničine zabeležke je treba upoštevati kot dokaz. Razlogi za razdedinjenje so bili podani. Stvarnopravni zahtevek ni utemeljen. O zapuščini ni mogoče govoriti, saj je ni bilo. Zato tudi ni mogoče uporabiti pravnega temelja po čl. 32 ZD, po katerem se iz zapuščine izloči del premoženja. Ko sodišče prizna tožniku lastništvo na podlagi gradnje na tujem svetu, pa to razširi še na ostale dele zemljišč in celo na hišo. Darilna pogodba velja, toženka je dobroverna posestnica in lastnica celotnih nepremičnin in tožnik stvarno-pravnega zahtevka proti njej ne more uveljavljati.

Nerazumljiva je uporaba čl. 30 ZD pri cenitvi, saj ne gre za zapuščino. Sodišče je nadalje prepustilo izvedencu ugotovitev tožnikovih vlaganj, pri tem pa ni ugotavljalo, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine zaradi toženkinih poznejših vlaganj, češ da toženka ni postavila nobenega konkretnega zahtevka. Tega ni mogla storiti proti lastnemu premoženju. Zaradi zamenjave oken in nekaj manjših popravil se vrednost hiše ni bistveno povečala.

Toženkini ugovori izvedeniškemu mnenju pa niso bili upoštevani.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. Tožeča stranka prav tako uveljavlja v svoji pritožbi vse tri pritožbene razloge po čl. 353 ZPP. Pritožuje se proti tistemu delu sodbe, s katerim je bil delno zavrnjen tožbeni zahtevek in proti odločitvi o pravdnih stroških. Glede odločitve o njunem dednem deležu opozarja na določilo oporoke, ki se nanaša na primer, če bi nujni dediči zahtevali dopolnitev nujnega dednega deleža, v danem primeru pa nujni dediči niso prejeli še ničesar in torej ne gre za dopolnitev ampak za uveljavljanje celotnega nujnega dednega deleža. Poleg tega pa tožnik ne uveljavlja nujnega dednega deleža iz naslova oporočnih razpolaganj, marveč zahteva vrnitev darila, pri katerem je mati razpolagala tudi s tožnikovo solastnino skoraj do 1/2, nastale zaradi tožnikovih lastnih vlaganj. Zato tudi preostali nujni delež tožnik zahteva v naravi. Tudi o pravdnih stroških ni pravilno odločeno.

Sodišče bi moralo upoštevati dejstva, da je tožena stranka zakrivila številne preložitve obravnav, napovedovala je tudi zahtevek po nasprotni tožbi, ki ga je vložila šele dva naroka pred zaključkom zadeve, bolj pa bi moral biti tudi upoštevan tožnikov uspeh v pravdi.

Pritožba predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo (v izpodbijanem delu) razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih procesnih kršitev, zato pravdni stranki v svojih pritožbah ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavljata.

Delno je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar ni v dovoljni meri ugotovilo dejanskega stanja in zato je bilo potrebno, kot bo sledilo iz nadaljnje obrazložitve, obema pritožbama delno ugoditi.

Sodišče prve stopnje zmotno smatra, da gre v danem primeru za zapuščino. Premoženje, na katerem tožnik uveljavlja solastninsko pravico, to so nepremičnine pri vl. št. 128 k.o. B., je tožena stranka pridobila od matere obeh pravdnih strank A. G. z darilno pogodbo z dne 5.3.1975. A. G. ni zapustila nobenega premoženja, nobene zapuščine in zato zapuščinskega postopka po njej ni bilo. V tem primeru pride v poštev določilo čl. 110 Zakona o dedovanju, ki se nanaša na primer, ko se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo premoženja, da se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To pa nadalje nakazuje na uporabo 34. čl. ZD, ki se nanaša na prikrajšanje nujnega dednega deleža pri oporočnem dedovanju. V takem primeru se darila vrnejo, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež.

Gornje ugotovitve so pomembne že v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se nanaša na pridobitev solastnine iz naslova tožnikovih vlaganj (in vlaganj njegovih sorojencev, ki so mu ta zahtevek prepustili) v obnovo stanovanjske hiše na podlagi čl. 32 ZD. Tega zakonskega določila ni mogoče uporabiti v primeru, kot se obravnava v tej pravdi, ko je bilo razpolagano z zapustnikovim premoženjem že za časa njegovega življenja. To zakonsko določilo se nanaša le na izločitev iz zapuščine, v danem primeru pa zapuščine ni bilo. Zato je tisti del odločitve sodišča prve stopnje, ki se nanaša na večji solastninski delež tožnika na spornem premoženju zaradi vlaganj v stanovanjsko hišo, neutemeljen. Glede tega dela zahtevka odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Nanaša se na v prvi sodbi obrazloženi izračun 172/1000. Čeprav je torej sporno premoženje prešlo v toženkino last na podlagi darilne pogodbe, pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi določila veljavne oporoke, napisane skoraj leto dni pred darilno pogodbo in sicer 26.6.1974, v kolikor se nanašajo na določilo v točki 5, da se naj poleg tam navedenih volil izplača v gotovini tudi (v primeru zahteve) dopolnitev nujnega dednega deleža nujnim dedičem. Ni pomembno, ali gre tu za dopolnitev nujnih dednih deležev ali za uveljavljane celotnih nujnih dednih deležev, v tem pri oporočiteljevi volji ni bistvene razlike. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je volja oporočiteljice nedvomno dovolj jasna in v skladu z določilom čl. 27 ZD. Ta določa, da gre nujnemu dediču določen del vsake stvari in vsake pravice, ki sestavlja zapuščino, oporočitelj pa lahko tudi določi, da dobi nujni dedič svoj delež v določenih stvareh, pravicah ali v denarju. Oporočiteljica ni napisala nobene poznejše oporoke, dejstvo pa, da je s svojim tedanjim premoženjem razpolagala pozneje z darilno pogodbo, ne spremeni njene volje, izražene v oporoki, ki se nanaša na način uveljavljanja nujnega dednega deleža. Tožeča stranka je uveljavlja nujni dedni delež v naravi, kot del nepremičnine, kar je v nasprotju z oporočiteljičino voljo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zavrnilo tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na uveljavljanje nujnega dednega deleža. Pravilno je zavrnjen tudi nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim naj bi se ugotovilo, da je veljavno določilo v že citirani oporoki, ki se nanaša na tožnikovo razdedinjenje. V svoji pritožbi tožena stranka pravilno razlaga, da ne bi imela pravnega interesa za tak zahtevek, v kolikor tožnik ne bi uspel s svojim zahtevkom izločitve nujnega dednega deleža, ta del tožnikovega zahtevka pa je bil pravnomočno zavrnjen. Sicer pa se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki se nanaša na zavrnitev nasprotnega tožbenega zahtevka in se v celoti pridružuje prepričljivim razlogom izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na ta del sodbenega izreka.

Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se nanaša na tožbeni zahtevek v zvezi s pridobitvijo lastninske pravice (oz. vtoževane solastninske pravice) zaradi izgradnje garaže in žage na podlagi gradnje poštenega graditelja na tujem zemljišču. Vendar pa je tožeča stranka uveljavlja tudi zaradi te gradnje solastninski delež na celotni nepremičnini pod vl. št. 128 k.o. B., za kar pa kot pravni temelj navedena gradnja ne zadošča. Ker na stanovanjski hiši, kot je zgoraj obrazloženo, tožnik ne more uspešno uveljavljati solastninske pravice, bo potrebno, da ustrezno pravnemu temelju poštene gradnje oblikuje svoj tožbeni zahtevek. V kolikor se bo še naprej ugotavljala solastnina, pa bo potrebno določno povedati, da se nanaša na stanje nepremičnin, kakršno je bilo v času, ko je toženka pridobila nepremičnine, če je res pozneje vlagala tudi sama v njihovo izboljšavo, čeprav iz cenitve izvedenca P. izhaja, da očitnih izboljšav na nepremičninah v času cenitve ni bilo. To pa je stvar ugotavljanja dejanskega stanja, ki ga bo sodišče prve stopnje v nakazanih smereh dopolnilo, ko bo ugotavljalo utemeljenost tožbenega zahtevka za pridobitev lastninske ali solastninske pravice na nepremičninah zaradi dovoljene gradnje na tujem zemljišču. V skladu z določilom čl. 370 ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v navedenem obsegu razveljavilo, da bo moglo sodišče prve stopnje po ponovnem obravnavanju zadeve pravilno odločiti o še nerazsojenem delu tožbenega zahtevka.

Ko bo odločalo o glavni stvari, bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo o pravdnih stroških v postopku na prvi stopnji, prav tako pa tudi o utemeljenosti pritožbenih pravdnih stroškov (čl. 166 ZPP).