Jedro

Presoja razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenca psihiatrične stroke.

Izrek

Zahteva obs. V.G. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. V.G. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.6.2001 je bil obs. V.G. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj poskusa ropa po 1. odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ. Za vsako od kaznivih dejanj mu je bila po 1. odstavku 213. člena KZ določena kazen 1 leta zapora, nato pa mu je bila po 2. odstavku 47. člena KZ izrečena enotna kazen 1 leto in 8 mesecev zapora. Oškodovanki M.F. in S.P. je sodišče z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotilo na pravdo. Na podlagi 4. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil obsojenec oproščen povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.10.2002 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo povrnitve vseh stroškov pritožbenega postopka.

Obs. V.G. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 5.11.2002 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena, ker obsojenec, ko trdi, da je sodišče kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ker je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, teh trditev ni utemeljil s konkretnimi navedbami. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga, da bi moral izvedenec psihiatrične stroke ugotoviti obsojenčevo psihično stanje v času storitve kaznivih dejanj, zakon ni bil kršen, ker je sodišče natančno obrazložilo, zakaj dokaznemu predlogu ni ugodilo, prav tako pa zakon ne bi bil kršen, če bi sodišče zavrnilo predlog za zaslišanje prič C.S. in B.J. Zahteva obs. V.G. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če je pri izrekanju sodbe sodeloval sodnik, ki je bil s pravnomočno odločbo izločen iz sojenja, bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP pa je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen iz razlogov po 1. do 5. točki 39. člena ZKP. V obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo, saj niso podani izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, zaradi česar bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Prav tako tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj predsednica senata ni bila s pravnomočno odločbo izločena iz sojenja. Njeno izločitev bi obsojenec, če bi dvomil o njeni nepristranosti, v skladu z določilom 2. odstavka 41. člena ZKP lahko zahteval le do začetka glavne obravnave, vendar tega ni storil. Sicer pa glede na v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano okoliščino, da je ista sodnica že pred tem izdala sodbo zaradi istovrstnega kaznivega dejanja (verjetno zoper istega obsojenca, čeprav to v zahtevi za varstvo zakonitosti ni določno navedeno), tudi ni mogoče pritrditi obsojenčevemu dvomu o njeni nepristranosti.

Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu državnega tožilca, katerega predlogu se je pridružila tudi obsojenčeva zagovornica, da se v postopek pritegne izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotovitve, ali je obsojenec razumel pomen svojega dejanja oziroma ali je mogel imeti v oblasti svoje ravnanje. Zato po mnenju obsojenca dejansko stanje ni v zadostni meri razjasnjeno. Obsojenec torej v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sicer je potrebno v zvezi s tem opozoriti na določilo 1. odstavka 265. člena ZKP, po katerem se odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, da je pri obdolžencu zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne in hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana. Iz razlogov prvostopenjske sodbe je razvidno, da se sodišču ni vzbudil tak sum, pri čemer so podrobno pojasnjeni razlogi, katerim je pritrdilo tudi drugostopenjsko sodišče, da ni bilo potrebe za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke, saj je sodišče glede na ravnanje obsojenca, opisano v razlogih sodbe, ugotovilo, da se je dejanja zavedal in da je imel v oblasti svoje ravnanje. Glede na zatrjevanje obsojenca, da je sodišče "ključni predloženi priči S.C. in J.B. zavrnilo", pa je potrebno pripomniti, da sploh ni bil podan dokazni predlog za zaslišanje teh dveh prič, točna pa tudi ni obsojenčeva navedba, da je iz policijskega poročila razvidno, da sta bili priči navzoči pri aretaciji obsojenca.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato je Vrhovno sodišče obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je obsojenca oprostilo stroškov iz istih razlogov kot prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, saj je brez premoženja in brez dohodkov ter prejema le socialno pomoč, s plačilom povprečnine pa bi utegnilo biti ogroženo njegovo vzdrževanje.