Jedro

Kolikor ima organ določene uradne podatke in na njih utemelji svojo odločbo, mora s temi podatki seznaniti stranko.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 60121-1370/2008/5 z dne 2. 6. 2009 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo priznala tožnici izobraževanje, ki se dokazuje z listino o izobraževanju, ki jo je julija 2007 izdala institucija A. kot drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja in ugotovila, da je smer oziroma področje tujega izobraževalnega programa diagnostična radiološka tehnologija. Hkrati ji je dovolila, da lahko v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov: Master of science, ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnica vložila vlogo za priznanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji. Priložila je vso potrebno dokumentacijo. Zahtevala je, da se v postopku ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen strokovni naziv oziroma znanstveni naslov. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je tožnica uspešno končala študijski program s področja diagnostična radiološka tehnologija, kar dokazuje z listino o izobraževanju, ki jo je julija 2007 izdala institucija A. V nadaljevanju tožena stranka pojasnjuje, v katere tri stopnje se po našem Zakonu o visokem šolstvu (Uradni list RS št. 119/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZViS) razvrščajo študijski programi ter kakšni so pogoji za doseganje teh stopenj. Nadalje navaja, da glede na podatke, ki jih hrani tožena stranka o sistemu izobraževanja v ..., ugotavlja, da se izobraževanje, ki ga je opravila tožnica v tujini, po merilih za priznavanje, ki jih določa 3. člen Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (Uradni list RS št. 73/04, v nadaljevanju ZPVI) in na podlagi 33. člena ZViS, uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega sistema izobraževanja in je v Republiki Sloveniji primerljiv z izobraževanjem po magistrskih študijskih programih. V skladu s 5. odstavkom 11. člena ZPVI, ki določa, da se pridobljeni strokovni oziroma znanstveni naslov zapiše v izvirnem jeziku, v katerem je listina sestavljena, z navedbo države izdaje listine, tožena stranka ugotavlja, da si je tožnica pridobila in lahko v Republiki Sloveniji uporablja naslov: Master of science, ...

Tožnica v tožbi navaja, da je v Republiki Sloveniji dokončala visokošolski študijski program in si pridobila naziv diplomirana radiologinja. Za tem je nadaljevala študij v ... s področja radiologija. Tožena stranka je tožnico uvrstila v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja, vendar pa bi morala upoštevati predpis, ki je veljal v času vpisa tega študija, ne pa predpisa, ki velja danes. Skladno z določbo 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS št. 94/06) v Republiki Sloveniji raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti in raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije, ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena tega zakona. Tožena stranka je pri priznavanju tuje listine nezakonito s kasnejšim predpisom posegla v prej nastalo pravno razmerje. Nadalje navaja, da tožena stranka ni ugotovila vsega, kar ji nalaga 10. člen ZPVI. Ni ugotavljala bistvenih dejstev glede trajanja študija, študijskega programa in strokovnega in znanstvenega naslova, ampak je zgolj pavšalno zaključila, da ustreza strokovnemu magisteriju po bolonjskem programu. Tožena stranka ni upoštevala časa vpisa v študijski program, trajanje študijskega programa, ki traja tri leta, ter število kreditnih točk (180), ki so po obsegu večje od bolonjskega. Prav tako ni vzela v presojo vsebine študijskega programa. Zaradi tega je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, v posledici pa je tožena stranka napačno uporabila materialne predpise. Razen tega se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker ne vsebuje vseh potrebnih sestavin obrazložitve. Po določbi 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) mora namreč obrazložitev odločbe med drugim obsegati tudi ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku stranke. Obrazložitev izpodbijane odločbe pa povzema vloge in navaja priloge k vlogi tožnice ter zgolj in samo golo navajanje določb predpisov, pri čemer niti ni moč ugotoviti, kateri predpis določa število kreditnih točk. Določba 33. člena ZViS tega namreč ne določa, čeprav se tožena stranka pri navajanju kreditnih točk nanj sklicuje. Prav tako tožena stranka tožnici pred izdajo odločbe ni dala možnosti, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, kar je procesna kršitev določb postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP). Izpodbijana odločba je nezakonita tudi iz razloga, ker odloča o uporabi tujega naslova, pri čemer je del besedila izpuščen, del besedila je v angleščini in del v slovenščini. Po določbi 19. člena Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (Uradni list RS št. 61/06) se v tujini pridobljeni strokovni in znanstveni naslovi ter naziv strokovne izobrazbe lahko uporablja, če je diploma, s katero se izkazuje pridobitev naslova oziroma naziv, priznana v Republiki Sloveniji. O enakovrednosti naziva oziroma naslova je mogoče odločiti le, če se v Republiki Sloveniji izvaja primerljiv program, čemur v konkretnem primeru ni tako. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in samo meritorno odloči o zadevi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v dopolnitev postopka in novo odločanje ter da naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka, povečanega za DDV, vse v petnajstih dneh pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka zanika navedbe, da se pri odločanju uporabi predpis, ki velja v času vpisa v študijski program, temveč se uporabi predpis, ki velja v času izdaje odločbe. To izhaja tudi iz sodbe Ustavnega sodišča RS št. Up-115/94, v kateri je potrjeno mnenje, da morajo upravni organi pri svojem odločanju uporabljati predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe prve stopnje. Prav tako ne drži tožbena navedba, da tožena stranka ni odločala o vseh zahtevkih, navedenih v vlogi oziroma vsem, kar je določeno v 10. členu ZPVI. Tožnica je zahtevala, da se ugotovi stopnja, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen naziv poklicne oziroma strokovne izobrazbe oziroma znanstveni naslov. Tožena stranka je odločila skladno z zahtevami v vlogi. Postopek priznavanja izobraževanja je po svoji naravi skrajšani ugotovitveni postopek, v katerem ministrstvo odloča le na podlagi prosilčeve vloge, torej na podlagi predloženih listin in uradnih evidenc. Tožena stranka je odločila zgolj na podlagi informacij, ki jih je predložila tožnica. Preko uradnih baz na internetu je zgolj preverila navedena dejstva in dokaze, ki jih je predložila tožnica, zato je tožena stranka pravilno in zakonito ravnala skladno z ZUP. Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih v 19. členu govori, da se v tujini pridobljen strokovni znanstveni naslov ter naziv strokovne izobrazbe lahko uporablja, če je diploma, s katero se izkazuje pridobitev naslova oziroma naziva, priznana v Republiki Sloveniji. Skladno s 5. odstavkom 11. člena ZPVI se pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov zapiše v izvirnem jeziku, v katerem je listina sestavljena, z navedbo države izdaje listine. Zaradi tega je tožena stranka pravilno navedla naziv. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka oprla svojo odločitev tudi na podatke, ki jih hrani o sistemu izobraževanja v ..., pri tem pa iz obrazložitve odločbe ni razvidno, kateri so ti podatki. V skladu z načelom zaslišanja stranke bi morala tožena stranka pred izdajo odločbe s temi podatki seznaniti tožnico in ji dati možnost, da se o njih izjasni, kar narekuje 1. odstavek 9. člena ZUP. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svojo odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Sodišče ocenjuje, da v konkretni zadevi ne gre za skrajšani ugotovitveni postopek, saj se dejanskega stanja ne da v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, saj tožena stranka celo sama v izpodbijani odločbi navaja, da je upoštevala tudi podatke, ki jih hrani o sistemu izobraževanja v ... Torej tudi ne gre za splošno znana dejstva. Sodišče ocenjuje, da v kolikor ima organ določene uradne podatke in na njih utemelji svojo odločbo, mora s temi podatki seznaniti stranko.

Razen navedenega ZVPI v 3. členu določa, da se glede na namen priznavanja in vrednotenja izobraževanja v skladu s tem zakonom poleg mednarodnih načel na tem področju smiselno uporabljajo merila, ki so v 1. odstavku tega člena izrecno navedena, medtem ko je v 2. odstavku tega člena določeno, da lahko organ priznavanja pri odločanju glede na zahtevek upošteva tudi druge okoliščine, pomembne za priznavanje izobraževanja, ki so primeroma naštete. Sodišče meni, da je odločba glede teh meril pomanjkljivo obrazložena. V obrazložitvi odločbe je navedeno zgolj to, da se izobraževanje po merilih, ki jih določa 3. člen ZPVI, uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega izobraževanja, pri čemer pa ugotavljanje teh meril ni konkretizirano.

V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pred izdajo odločbe tožnico seznaniti z vsemi ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami in ji dati možnost, da se o njih izjavi. Razen tega bo morala v obrazložitvi odločbe pojasniti ugotavljanje meril iz 3. člena ZPVI.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki 2 izreka: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR.