Jedro

Tožnik je zaprosil za brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve predloga za odlog izvršbe in predloga za preklic dražbe na nepremičnini, ki naravi predstavlja ½ hiše (lastnik katere je tožnik do celote in kjer tudi živi), uporabne površine 97 m2, katere presežek 37 m2 nad površino primernega stanovanja (tj. nad 60 m2) je organ upošteval kot premoženje, s katerim lahko tožnik razpolaga. Po mnenju sodišča tega premoženja v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot premoženja tožnika, s katerim lahko razpolaga. Pri tem pa je treba tudi upoštevati, da bi v primeru prodaje ½ nepremičnine tožnik imel v lasti le še preostalo ½ te nepremičnine, torej (le) 48,50 m2 uporabne površine. Zato presežka stanovanjske hiše v površini 37 m2, v kateri tožnik živi, glede na okoliščine obravnavanega primera ni mogoče šteti kot premoženja prosilca, s katerim ta lahko razpolaga.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 130/2013-5 z dne 9. 4. 2013 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanima aktom je tožena stranka na podlagi 2. člena v zvezi s členom 37/II Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da se prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 26. 3. 2013 zavrne. V obrazložitvi akta je navedeno, da je A.A. dne 26. 3. 2013 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 128/2006 in pristopni In 129/2006, In 177/2010. V dopisu je navedel, da je lastnik hiše, kjer živi samo do ene polovice in ne do celote, kar je zapisano tudi v zemljiški knjigi. Druga polovica je na dražbi in sploh ne ve, če bo postal lastnik ter, da naj navedeno sodišče upošteva pri odločitvi. Podatke o premoženjskem stanju prosilca je strokovna služba pridobila po uradni dolžnosti.

Že na zaslišanju dne 16. 11. 2012 (za spis Bpp 481/2012 in Bpp 505/2012), kjer je bila prošnja prosilca zavrnjena z odločbo zaradi premoženjskega kriterija je prosilec navedel, da živi v hiši sam, čeprav je formalno na naslovu prijavljen njegov sin, ki pa dejansko živi s svojo družino na drugem naslovu. To je potrdil tudi na zaslišanju dne 9. 4. 2013. Povedal je še, da je zapuščinski postopek po pokojni ženi končan, po dednem dogovoru pa je prosilec edini dedič po pokojnici, ki je umrla dne 12. 12. 2011. Strokovna služba je prosilca seznanila, da je lastnik celotne nepremičnine, čeprav še ni realiziran predlagan vpis lastninske pravice po pravnomočno zaključenem zapuščinskem postopku (pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Brežicah opr. št. D 3/2012 z dne 12. 6. 2012 že vložen v zemljiško knjigo dne 8. 8. 2012, pod Dn 183262/2012 – podatek iz e-ZK). Prosilec je po seznanitvi z navedenim povedal, da so na tem delu, podedovanem po ženi do ene polovice, plombe, izvršbe in zato misli, da se to premoženje ne more upoštevati kot njegovo premoženje. Povedal je še, da je predlagal v izvršbi, da se stvari poplačajo iz premičnin – z opremo hiše in lokala. Strokovna služba je prosilca seznanila, da lahko upnik predlaga za poplačilo svoje terjatve izvršbo na katerokoli izvršilno sredstvo, ker ni predpisanega vrstnega reda, po kakšnem ključu bi upnik lahko vlagal izvršbo. Na vprašanje, kakšni so razlogi za vložitev pritožbe zoper sklep In 128/2006 z dne 13. 3. 2013 pove, da mu je odvetnik rekel, da ni dovoljeno izvesti izvršbe, zaradi dokazil v spisu, to pa je zaradi hude psihične bolezni žene, ki je v takem stanju povzročila dolg. Prosilca je organ seznanil, da to niso pritožbeni razlogi in bi vložitev pravnih sredstev iz tega razloga samo podaljšala že tako dolgotrajen postopek. Prosilec je bil na zaslišanju seznanjen s finančnim kriterijem, s premoženjskim kriterijem ter da se vsaka vloga presoja po razumnosti. Podpredsednik sodišča je po preučitvi prošnje ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči po 13. členu ZBPP. Osnovni znesek minimalnega dohodka trenutno znaša 261,56 EUR. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) v 27. členu v zvezi s 4. členom Zakona o interventnih ukrepih za leto 2012 (ZDIU12) določa, da se ne glede na določbe o finančnem stanju prosilca pomoč ne dodeli osebi oziroma družini, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR. Prosilec je upokojenec in mesečno prejema 340,87 EUR pokojnine in 49,71 EUR veteranskega dodatka. Prejema tudi katastrski dohodek na letni ravni – na dan 30. 6. 2011 (zadnji znani podatek) v znesku 21,96 EUR, preračunano 1,83 EUR mesečno. Glede na navedeno je povprečni mesečni dohodek prosilca 392,41 EUR in ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (523,12 EUR). Pri ugotavljanju višine premoženja prosilca je podpredsednik sodišča po spisovni dokumentaciji ugotovil, da je prosilec samolastnik parc. št. 1811/8 k.o. ..., do ½ je že vknjižen v zemljiški knjigi, do ½ pa po pravnomočnem sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. D 3/2012 z dne 12. 6. 2012, vložen v zemljiško knjigo dne 8. 8. 2012, pod Dn 183262/2012 - podatek iz e-ZK, vknjižena bremena na nepremičnini se pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ne upoštevajo. Tako je prosilec samolastnik stavbe 468, stoječe na parc. št. 1811/8 k.o. ..., uporabne površine 97 m2, v rednosti 63.981,00 EUR. Primerno stanovanje za enoosebno družino je 60 m2 (drugi odstavek 24. člena ZSVarPre v zvezi s 14. členom Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem). Razlika med primernim stanovanjem in uporabno površino hiše je 37 m2 (63.981 EUR:97m2=659,59EUR; 37m2x695,59EUR=24.405EUR), ki se šteje za premoženje, s katerim prosilec lahko razpolaga in po preračunu (določen v 2. odstavku 24. člena ZSVarPre) znaša 24.405,00 EUR. Glede na navedeno, prosilec ni upravičen do pomoči, saj presega cenzus za upravičenost do pomoči (13.780,00 EUR).

V tožbi tožnik pravi, da po stališču tožnika sodišče nesporno napačno ocenjuje vrednost tožnikovega premoženja, ki bojda po močno vprašljivem izračunu tožene stranke in po nekih „preračunih“, znaša 24.405,00 EUR, kar pomeni, da presega cenzus za upravičenost do pomoči, ki znaša 12.780,00 EUR. Vsi tisti izračuni, kakršne je napravilo sodišče, ki navaja tudi neko razliko med „primernim stanovanjem in uporabno površino hiše“, tako napisani, da so popolnoma nerazumljivi, saj so navedene zgolj neke matematične formule, ne da bi bile podrobno obrazložene in da bi sploh lahko tožnik opravil preizkus pravilnosti izračuna. Vse to pa pomeni, da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 2. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, pri čemer gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, spričo dejstva, ker niso številke in izračuni sploh ustrezno opisani in obrazloženi, ne glede na to, da tudi sicer sploh niso utemeljeni. Objekt je zaradi vzdrževanja in propadanja v zelo slabem stanju ter da je potreben temeljite adaptacije, da bi bil lahko objekt toliko vreden, kolikor je to navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi. Razen tega mora tožnik še poudariti, da sploh ne drži navedba, da je on lastnik celotne nepremičnine parc. št. 1811/8 k.o. ..., saj je druga polovica nepremičnine parc. št. 1811/8 k.o. ... še vedno vpisana v zemljiški knjigi na ime in korist B.B., pri čemer je potrebno še posebej poudariti, da je prej navedena ½ nepremičnine tudi predmet izvršilnega postopka Okrajnega sodišča v Brežicah, opr. št. In 128//2006 in pristopne In 129/2006 in In 177/2010, kar pomeni, da dejansko tožnik sploh ne more s prej navedeno nepremičnino razpolagati ali od nje prejemati kakršnekoli dohodke. Z drugimi besedami povedano je tožnik dejanski in zemljiškoknjižni lastnik le ½ zgoraj navedene nepremičnine. O obravnavani problematiki je že zavzelo stališče Upravno sodišče RS v sodbi, opr. št. I U 451/2013-6 z dne 16. 4. 2013, s katero je v upravnem sporu sodišče ugodilo tožbi tožnika. Sodišče je jasno in razumljivo navedlo, da se ne strinja s stališčem in razlago organa o tem, da lahko tožnik razpolaga z deležem hiše v površini 37 m2, kot presežkom primerne površine za eno-osebno družino. Isto sodišče poudarja, da presežka stanovanjske hiše v površini 37 m2, v kateri tožnik živi glede na okoliščine primera ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim ta lahko razpolaga. Tožnik ne more razumeti, da kljub podrobnemu poduku Upravnega sodišča RS, kot je bil naveden v prej citirani sodbi, tožena stranka še vedno vztraja pri svojih stališčih, katera pa so v tako v pravnem kot dejanskem pogledu popolnoma neutemeljena, zaradi česar je tožnik primoran vložiti tožbo, da bo z njo dokazal nezakonitost odločitve tožene stranke. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi ter da odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je dolžna povrniti priglašene stroške.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba je utemeljena.

V istem sporu med strankama v prvotnem postopku, na katerega se sklicuje tudi tožnik v tožbi, je sodišče v sodbi v zadevi I U 451/2013-6 z dne 16. 4. 2013 že zavzelo naslednje stališče, ki je postalo pravnomočno: „Kot premoženje se po 24. členu ZSVarPre med drugim ne upošteva stanovanje, v katerem posameznik živi, do vrednosti primernega stanovanja. Brezplačne pravne pomoči pa se ne dodeli osebi, katere premoženje dosega ali presega 13.780,00 EUR (27. člen ZSVarPre). Kot izhaja iz podatkov spisa, je tožnik zaprosil za brezplačno pravno pomoč zaradi vložitve predloga za odlog izvršbe in predloga za preklic dražbe na ½ parc. št. 1811/8, k.o. ... (izvršilna zadeva In 128/2006, pristopna In 129/2006 in In 177/2010). To v naravi predstavlja ½ hiše na naslovu C. (lastnik katere je tožnik do celote in kjer tudi živi), uporabne površine 97 m2, katere presežek 37 m2 nad površino primernega stanovanja (tj. nad 60 m2) je organ upošteval kot premoženje, s katerim lahko tožnik razpolaga. Po mnenju sodišča tega premoženja v konkretnem primeru ni mogoče upoštevati kot premoženja tožnika, s katerim lahko razpolaga, kar ugovarja tudi tožnik. Ker je tožnik dolžnik v izvršilni zadevi In 128/2006 ter pristopne In 129/2006 in In 177/2010, v kateri je kot sredstvo izvršbe odrejena prodaja ½ parc. št. 1181/8, k.o. ..., tj. zgoraj opredeljene hiše, se sodišče ne more strinjati z razlago organa, da lahko tožnik z deležem hiše v površini 37 m2 kot presežkom primerne površine za eno-osebno družino, kljub teku izvršilnega postopka s prodajo ½ te hiše, razpolaga, pri čemer pa je treba tudi upoštevati, da bi v primeru prodaje ½ parc. št. 1181/8, k.o. ..., tožnik imel v lasti le še preostalo ½ te nepremičnine, torej (le) 48,50 m2 uporabne površine. Zato presežka stanovanjske hiše v površini 37 m2, v kateri tožnik živi, glede na okoliščine obravnavanega primera ni mogoče šteti kot premoženja prosilca, s katerim ta lahko razpolaga.“ Poleg tega je sodišče v omenjeni sodbi navedlo, da mora organ v ponovnem postopku „upoštevati tudi ostalo premoženje tožnika, katerega vrednosti organ do sedaj v postopku (še) ni upošteval.“ Po določbi 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1 je upravni organ vezan na pravno mnenje in stališča sodišča, ki jih je sodišče že zavzelo v sporu med strankama. To je odraz načela zaupanja v pravo kot sestavnega dela ustavnega načela pravne države (2. člen Ustave). Tožena stranka v izpodbijanem aktu ni navedla oziroma se ni sklicevala na nobeno novo okoliščino, ali pravno dejstvo, ki bi postavilo citirano stališče Upravnega sodišča v drugačne pravno relevantne okoliščine. Z razliko od pravnega stališča Upravnega sodišča v zadevi I U 451/2013-6 z dne 16. 4. 2013, in na katerem stoji sodišče tudi v tem upravnem sporu, to je da stanovanjske hiše v površini 37m2, v kateri tožnik živi, v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti kot premoženje prosilca, s katerim ta lahko tožnik razpolaga v smislu ZBPP, je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta navedla nekaj drugega in sicer, da se „vknjižena bremena na nepremičnini pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine ne upoštevajo“. Tožena stranka ne navaja pravne podlage za to stališče. Določilo 24. člena ZSvarPre sicer v prvem odstavku določa, kaj se kot premoženje ne upošteva in med 8. točkami ni bremen na nepremičnini. Vendar pa v tem primeru ni možno uporabiti metode razlage argumentum a contario in ugotoviti, da se pri računanju premoženja upošteva tudi vrednost določenega dela nepremičnine, ki je v izvršbi, in za katerega med strankam ni sporno, da z njim prosilec ne more prosto razpolagati. Razlog in pravna podlaga za to je določilo 14. člena ZBPP, po katerem se za ugotavljanje premoženja smiselno uporabljajo določbe ZSvarPre. Smiselna uporaba zakona pa je ta, da se določb ZSavPre in ZBPP ne sme interpretirati in uporabljati tako, da bi brezplačno pravno pomoč dobil nekdo, ki ima določeno premoženje, ki bi ga lahko namenil za plačilo pravnega zastopnika, oziroma da to pomoč dobi tisti, ki nima na razpolago premoženja, ki bi ga lahko namenil za plačilo pravnega strokovnjaka za zastopanje. Tožena stranka je torej napačno uporabila materialno pravo in tudi ni, kot je ugotovilo že Upravno sodišče v zadnjem citiranem stavku iz sodbe I U 451/2013-6 z dne 16. 4. 2013, ni v popolnosti ugotovilo pravno relevantnega dejanskega stanja.

Sodišče tako nima razloga, da bi zavzelo drugačno stališče od stališča v zadevi I U 451/2013-6 z dne 16. 4. 2013. Če bi tožeči stranki zaradi nespoštovanja sodne odločbe brez navedbe utemeljenih razlogov nastajala škoda, lahko uveljavlja tudi povrnitev škode v sodnem postopku pred pristojnim sodiščem.

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na stališča in pravno mnenje sodišča v tej sodbi (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 350 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 420,00 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.