Jedro

Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje.

Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavlja kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi:

-"Izvršba, ki jo vodi tožena stranka A. d. o. o., ..., MŠ: ..., DŠ: ..., kot upnik nad premoženjem tožeče stranke B. d. o. o., ..., MŠ: ..., DŠ: ..., v postopku VL 37754/2013, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu s cenitvijo in prodajo nepremičnin ID znak: del stavbe 0000-15, ID znak: del stavbe 0000-14, vpisana pod ID omejitve: ..., z dne 9. 4. 2013 v korist A. d. o. o., se izreče za nedopustno."

-v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 820,57 EUR stroškov pravdnega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 778,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo izreklo za nedopustno izvršbo, ki jo vodi tožena stranka kot upnik nad premoženjem tožeče stranke v postopku VL 37754/2013, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Žalcu s cenitvijo in prodajo nepremičnin ID znak: del stavbe 0000-15, ID znak: del stavbe 0000-14, vpisano pod ID omejitve: ... z dne 9. 4. 2013 v korist A. d. o. o. (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.226,30 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II točka izreka).

2.Tožena stranke je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Tožba tožeče stranke je tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe iz tretjega odstavka 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki jo je vložila na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu VL 37754/2013 z dne 21. 6. 2023, s katerim je odločilo, da se ugovor tretjega (tožeče stranke) zavrne.

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bila v zemljiški knjigi kot lastnica obeh zgoraj navedenih nepremičnin vpisana družba C. d. o. o. (v nadaljevanju C.), kar je razvidno iz obeh zgodovinskih zemljiškoknjižnih izpiskov; - da je bila dne 9. 12. 2010 sklenjena prodajna pogodba za obe nepremičnini med C. kot prodajalcem in D. d. o. o. (v nadaljevanju D.) kot kupcem, ki je bila perfektna, saj je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, podpis prodajalca na pogodbi pa je bil overjen s strani notarja; - da sta obe nepremičnini na kupca D. prešli bremen prosto, kot je bilo to dogovorjeno v 6. členu prodajne pogodbe; - da je bila 22. 12. 2010 za isti nepremičnini sklenjena prodajna pogodba med D. kot prodajalcem in E., F. F. s. p. kot kupcem, ki je vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, vendar pa podpis prodajalca na pogodbi ni bil notarsko overjen; - da je bilo na družbo B. d. o. o. dne 1. 12. 2016 preneseno podjetje samostojnega podjetnika E., F. F. s.p. kot prevzemno družbo; - da je tožena stranka kot upnik na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Žalcu VL 37754/2013 dne 9. 4. 2013 (začetek učinkovanja vpisa) pridobila prisilno hipoteko s tem, ko je bil dne 19. 4. 2017 v zemljiški knjigi opravljen vpis zaznambe navedene izvršbe, ki se vodi zoper dolžnika C. (sedaj G. d. o. o. - v stečaju; v nadaljevanju G.); - da je družba C. dne 27. 3. 2013 prenehala na podlagi pripojitve k prevzemni družbi G., nad slednjo pa se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani St 0000/2013 z dne 13. 11. 2013 začel stečajni postopek; da je tožeča stranka v navedenem stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na zgoraj navedenih nepremičninah, ki ji je bila priznana; da se je na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu izločitvenih pravic St 0000/2013 z dne 7. 9. 2016, katerega sestavni del je bil drugi dodatni končni seznam preizkušenih izločitvenih pravic, na obeh nepremičninah vpisala lastninska pravica tožeče stranke in sicer 23. 1. 2019 z začetkom učinkovanja vpisa 4. 4. 2017; - da je tožena stranka v stečajnem postopku nad družbo G. prijavila terjatev v višini 31.030,04 EUR in ločitveno pravico, ki sta ji bili priznani; - da pravdni stranki nista bili v nobenem obligacijskem razmerju niti nimata druga do druge nobene terjatve, tožena stranka pa ima terjatev do družbe G. - v stečaju.

7.Sodišče prve stopnje je glede na določbo drugega odstavka 170. člena ZIZ, po kateri upnik z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnino v zemljiški knjigi pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini, izpostavilo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico v pričakovanju preden je tožena stranka pridobila prisilno hipoteko v izvršilnem postopku. Pojasnilo je, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da morajo biti za učinkovit prenos in pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla kumulativno izpolnjeni štirje pogoji: 1. obstoj veljavnega zavezovalnega pravnega posla, iz katerega izhaja obveznost prenesti lastninsko pravico, 2. odsvojiteljeva razpolagalna sposobnost, 3. obstoj razpolagalnega pravnega posla in 4. vpis v zemljiško knjigo kot dodaten zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice. Vendar pa začne, kot je to pravilno navedlo sodišče prve stopnje, v razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko odsvojitelj izstavi in izroči pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je odsvojiteljev podpis notarsko overjen (41. člen ZZK-1). To izhaja iz ustaljene sodne prakse

ki je sledila stališču Ustavnega sodišča RS, zavzetem v odločbi Up-591/10 z dne 2. 12. 2010. Ustavno sodišče kot tudi teorija

vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisujeta več absolutnih učinkov. Tako pridobljena lastninska pravica v pričakovanju, za katero so bili izpolnjeni pogoji za vknjižbo že pred pridobitvijo zastavne pravice v izvršilnem postopku, pa ima, prav tako po ustaljeni sodni praksi, prednost pred zastavno pravico, pridobljeno v izvršilnem postopku.

Smisel navedenega stališča je v tem, da se varuje pričakovana pravica tistega, ki bi se do pridobitve zastavne pravice v izvršilnem postopku že lahko vknjižil v zemljiško knjigo kot lastnik in za vknjižbo izpolnjuje vse pogoje, izostal je le zemljiškoknjižni vpis.

V tem primeru so nanj že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da mu zagotavljajo pravno varstvo pred odsvojiteljivim upnikom v izvršilnem postopku.

8.Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje svojo argumentacijo o utemeljenosti tožbenega zahtevka oprlo na tri ključne argumente: 1. družba D. je na podlagi prodajne pogodbe z dne 21. 12. 2010 veljavno prenesla lastninsko pravico na nepremičninah na tožečo stranko; 2. tožeča stranka se kot singularni pravni naslednik lahko sklicuje na lastninsko pravico v pričakovanju družbe D. in 3. nepremičnini v trenutku pridobitve prisilne hipoteke tožene stranke nista bili več v premoženjski sferi dolžnika. Sodišču prve stopnje očita, da je v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno zaključilo, da je 7. člen prodajne pogodbe, sklenjene med D. in tožečo stranko z dne 22. 12. 2010, vseboval zemljiškoknjižno dovolilo, ki ustreza vsebini, kot jo zahteva 23. člen SPZ, saj je med pravdnima strankama nesporno, da podpis zakonitega zastopnika D. na navedeni prodajni pogodbi, ki je v 7. členu vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na nepremičninah, ni bil nikdar notarsko overjen.

9.Sodišče prve stopnje je navedeno res zapisalo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar z dostavkom, da je res, da podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu ni bil notarsko overjen, kot to določa 41. člen ZZK-1, vendar pa, da je bila tožeči stranki v stečajnem postopku nad družbo G. priznana izločitvena pravica na obeh spornih nepremičninah. Navedlo je, da je tožeča stranka predložila izjavo stečajnega upravitelja družbe D. H. H., iz katere izhaja, da se je stečajni postopek nad D. zaključil, ker tega premoženja ni štel za del stečajne mase dolžnika. Nadalje je pojasnilo, da so bile listine v razmerju med družbama C. in D. perfektne ter da je na listinah med D. in F. F. manjkala le overitev podpisa. Tako naj bi bila v stečajnem postopku na družbo G. tožeči stranki priznana izločitvena pravica na podlagi prodajne pogodbe, sklenjene 22. 12. 2010.

10.Sodišče prve stopnje je navedlo, da je bistveno za odločitev, da je lastninska pravica v pričakovanju od družbe C. oziroma G. prešla na družbo D. že dne 9. 12. 2010 in da zato v trenutku, ko je bila vpisana zaznamba izvršbe v korist tožene stranke, dne 9. 4. 2013, ti dve nepremičnini nista bili več v premoženjski sferi družbe C. oziroma G., saj začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi in izroči pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem je prenositelj podpis notarsko overjen. Tako je singularni pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico v pričakovanju, preden je tožena stranka pridobila prisilno zastavno pravico. Navedlo je, da zato, ker tožeča stranka uveljavlja pravico svojega singularnega pravnega prednika, ne gre za tujo pravico, ki je ne bi mogla uveljavljati. D. pa bi se lahko vpisal v zemljiško knjigo ne glede na začetek stečajnega postopka nad družbo G., saj je bil na zemljiškoknjižnem dovolilu podpis overjen pred dnevom začetka stečajnega postopka in zato zgoraj navedeni nepremičnini nista bili del stečajne mase dolžnika G. Ker je D. kot singularni pravni prednik tožeče stranke pridobil lastninsko pravico v pričakovanju 9. 12. 2010, tožena stranka pa je pridobila prisilno zastavno pravico šele 9. 4. 2013, in ker ima že prej pridobljena lastninska pravica v pričakovanju, ki je bila pridobljena s pogodbo, prednost pred kasneje pridobljeno zastavno pravico v izvršilnem postopku, je tožbenemu zahtevku ugodilo.

11.Iz pritožbenih navedb je razbrati, da pritožnik sprejema stališče, da je lastninska pravica v pričakovanju pridobljena, ko pridobitelj razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, kar mu omogoča varstvo še pred vknjižbo njegove lastninske pravice ter da ima lastninska pravica v pričakovanju prednost pred neposlovno pridobljeno zastavno pravico.

11.Vendar pa v nasprotju s sodiščem prve stopnje šteje kot odločilno, da prenos lastninske pravice D. na tožečo stranko ni pričel učinkovati pred pridobitvijo hipoteke na nepremičninah s strani tožene stranke, saj podpis zakonitega zastopnika D. na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 12. 2010 ni bil nikdar notarsko overjen, medtem ko sodišče prve stopnje šteje kot odločilno, da v trenutku, ko je bila vpisana zaznamba izvršbe v korist tožene stranke (9. 4. 2013), zgoraj navedeni nepremičnini nista bili več v premoženjski sferi dolžnika tožene stranke, družbe C.

12.Pritožnik izpostavlja, da se je tožeča stranka kot lastnica nepremičnin vpisala v zemljiško knjigo šele na podlagi pravnomočnega sklepa o preizkusu izločitvenih pravic St 0000/2013 z dne 7. 9. 2016, pri čemer je vpis pričel učinkovati 4. 4. 2017 ter da upravitelj dolžnika tožeči stranki izločitvene pravice ni priznal na podlagi okoliščine morebitnega razpolaganja tožeče stranke z notarsko overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, temveč kvečjemu na podlagi izjave nekdanjega stečajnega upravitelja družbe D. o tem, da nepremičnin ni smatral za premoženje stečajnega dolžnika, kar pa nedvomno ne izpolnjuje pogojev iz 23. člena SPZ. Navaja, da v kolikor zemljiškoknjižno stanje lastništva nepremičnine ne ustreza aktualnemu, ima dejanski lastnik možnost vložitve ugovora tretjega in postavitve zahtevka za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na tako nepremičnino, vendar pa družba D. tega ni storila, zaradi česar je zaznamba izvršbe tožene stranke povsem veljavno ostala vpisana v zemljiški knjigi, tožeča stranka pa je nesporno pridobila lastninsko pravico na nepremičninah po vpisu zaznambe izvršbe tožene stranke v zemljiški knjigi, zaradi česar slednja učinkuje tudi nasproti tožeči stranki kot novemu lastniku nepremičnin. Razlaga, ki jo je ponudilo sodišče prve stopnje, v skladu s katero naj bi se vsak kasnejši pridobitelj lahko skliceval na to, da je njegov pravni prednik nekdaj bil lastnik še neobremenjene nepremičnine, bi po stališču pritožnika izvotlila namen določbe 170. člena ZIZ.

13.Tožba za nedopustnost izvršbe ali izločitvena tožba ima pravno podlago v tretjem odstavku 65. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZIZ. Tožnik mora v izločitveni tožbi verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ta pravica ni zakonsko opredeljena, sta pa vsebino pravice, ki preprečuje izvršbo, vsebinsko napolnili doktrina in sodna praksa.

Ustavno sodišče je razvilo koncept pričakovalnih pravic, ki ga je (že zaradi nujnosti ustavnoskladne razlage) prevzela sodna praksa ostalih sodišč. Ta je pridobitelju, ki je razpolagal ne samo z veljavnim zavezovalnim, temveč tudi z razpolagalnim poslom in ki mu je bila nepremičnina izročena v posest, kljub temu, da njegova lastninska pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo oziroma da zemljiškoknjižno sodišče še ni prejelo predloga za vknjižbo lastninske pravice v korist pridobitelja (5. člen ZZK-1), priznala pričakovano lastninsko pravico ter jo v svojih učinkih izenačila z lastninsko pravico.

Varstvo pridobitelja pred vknjižbo njegove pravice v zemljiški knjigi je utemeljila s konceptom ločevanja med prenosom lastninske pravice v notranjem in zunanjem razmerju. Razmerje med pridobiteljem in prenositeljem naj bi bilo tako izpolnjeno, ko pridobitelj razpolaga z overjenim zemljiškoknjižnim dovolilom, kar mu (v določenem obsegu) omogoča varstvo še pred vknjižbo njegove lastninske pravice. Vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo pa je namenjen varstvu tretjih dobrovernih oseb in zaupanju v pravni promet.

Ker pa se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje samo dobroverna oseba (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1), publicitetno načelo ne varuje nedrovernih oseb, ki nastopajo v pravnem prometu. Zemljiškoknjižno dovolilo tako ne učinkuje le v notranjem razmerju, temveč tudi navzven in sicer zoper tiste tretje osebe, ki se zaradi svoje nedobrovernosti ali zato, ker ne nastopajo v pravnem prometu v smislu 10. člena SPZ (npr. upnik, ki pridobi prisilno hipoteko v izvršilnem postopku ) ne morejo sklicevati na zaupanje v zemljiško knjigo.

14.Iz teorije in sodne prakse tako izhaja, da še pred vpisom v zemljiško knjigo učinkuje pridobitev lastninske pravice v korist nevpisanega pridobitelja proti: 1. odsvojitelju, 2. nepoštenemu pridobitelju stvarne pravice na podlagi pravnega posla, ki je vedel za razpolaganje, 3. proti vsem upnikom v odsvojiteljevem stečaju, ki se začne po izvršitvi razpolagalnega posla (prva alineja 3. točke tretjega odstavka 94. člena ZZK-1) in 4. proti vsem upnikom odsvojitelja, ki predlagajo individualno izvršbo ali zavarovanje na nepremičnino po izvršitvi razpolagalnega posla, ne glede na to, ali so za razpolaganje vedeli.

15.V obravnavani situaciji se tako zastavlja vprašanje, ali zemljiškoknjižni lastnik, ki je pridobil lastninsko pravico po zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, v tožbi na nedopustnost izvršbe lahko uspe s trditvijo, da je njegov prodajalec, v danem primeru D., pred zaznambo izvršbe že imel lastninsko pravico v pričakovanju in da je bila torej izvršba dovoljena z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini, ki ni bila last dolžnika C. Povedano drugače, ali lahko uveljavlja ugovor iz 12. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, ki bi ga imel D., in sicer, da ni dolžan trpeti prodaje nepremičnine za poplačilo obveznosti dolžnika iz pravnega posla, saj ta ni prešla nanj oziroma upnik do njega nima terjatve.

16.Tožeča stranka je v izvršilnem postopku VL 37754/2013, ki je tekel po predlogu tožene stranke kot upnice zoper dolžnika C., vložila ugovor tretjega. Ker mu je upnica nasprotovala, je sodišče prve stopnje ugovor zavrnilo, tožeča stranka pa je vložila tožbo za ugotovitev, da izvršba na zgoraj navedeni nepremičnini ni dopustna (tretji odstavek 65. člena ZIZ).

17.Ugovor tretjega lahko vloži tisti, ki verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Tretji lahko kot oviro za izvršbo uveljavlja zlasti naslednje pravice: 1. svojo izključno lastninsko pravico, 2. skupno lastnino zakoncev, sodedičev ali etažnih lastnikov na rezervnem skladu, 3. solastnino, če njegov delež na premični stvari, ki je predmet izvršbe, presega polovico njene vrednosti (prvi odstavek 66. člena ZIZ) in 4. užitek, če se užitkarju premična stvar odvzame in namerava v izvršbi prodati prosto bremen.

18.Ustavo sodišče Republike Slovenije (Ustavno sodišče) je v zadevi Up-2324/08 (odločba z dne 16. 12. 2010), ko je obravnavalo ustavno pritožbo pritožnice zoper sklep Višjega sodišča v Celju, s katerim je zavrnilo njeno pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora tretjega zoper sklep o izvršbi, pritožbo zoper sklep o umiku pa zavrglo, presojalo, kakšen procesni položaj ima v izvršilnem postopku pritožnica kot lastnica s hipoteko obremenjene nepremičnine, ki pa ni hkrati tudi osebna dolžnica. Pritožnica je v ustavni pritožbi zatrjevala kršitev 22., 25. in 33. člena Ustave ter 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Navajala je, da v času izdaje sklepa sodišča prve stopnje o dovolitvi izvršbe prvotna (osebna) dolžnica ni bila več lastnica zastavljene nepremičnine in da se je eden izmed kasnejših pridobiteljev nepremičnine uspel vpisati v zemljiško knjigo. Ker je dolžnica izgubila lastninsko pravico na zastavljeni nepremičnini, po mnenju pritožnice sodišče ne bi smelo dovoliti predlagane izvršbe in s tem prodaje nepremičnine. Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, da ima pritožnica v izvršilnem postopku položaj tretje osebe, ter da pritožnica nasprotno meni, da bi morala imeti procesni položaj "stvarnopravne dolžnice", in ker tega ni imela, ni mogla učinkovito zavarovati pravic, ki jih ima kot lastnica nepremičnine. Pojasnilo je, da je v primeru, kadar so predmet izvršbe nepremičnine, na katerih je bila za zavarovanje terjatve ustanovljena zastavna pravica, v postopek vključen tudi zastavitelj, ki je lahko hkrati dolžnik zavarovane terjatve, lahko pa gre tudi za različni osebi, če zastavitelj zastavi svojo nepremičnino za tuj dolg ali če dolžnik - zastavitelj prenese lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini tretji osebi, ki ne prevzame tudi dolga. Prav v takšnem položaju naj bi bila pritožnica, saj je pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki je bila že pred nakupom obremenjena s hipoteko in je bila tudi že predmet izvršilnega postopka. Pritožnica je tako pridobila lastninsko pravico na že obremenjeni nepremičnini. V takšnem primeru kot dolžnik, kot stranka postopka, nastopa (aktualni) lastnik nepremičnine in ne prvotni (osebni) dolžnik. Ker hipoteka deli usodo zavarovane terjatve, hipotekarni dolžnik lahko uveljavlja zoper upnika ne le ugovore, ki zadevajo samo pravico - hipoteko, temveč tudi ugovore, ki se nanašajo na zavarovano terjatev, čeprav ni hkrati tudi njegov osebni dolžnik. Ugovore lahko hipotekarni dolžnik uveljavlja neodvisno od tega, ali je sam zastavil nepremičnino za zavarovanje tujega dolga ali je pozneje postal lastnik zastavljene nepremičnine. Lastninska pravica hipotekarnega dolžnika na predmetu izvršbe tako ne preprečuje izvršbe (ni torej v položaju tretje osebe), vendar lahko (med drugim) z navedenimi ugovornimi razlogi doseže, da se izvršba ustavi, če uspešno ugovarja nastanku hipoteke ali če z razlogi glede same terjatve (t.i. opozicijskimi razlogi) doseže ustavitev postopka (točka B.11. obrazložitve ustavne odločbe). Procesni položaj hipotekarnega dolžnika naj bi bil torej bistveno drugačen od položaja tretje osebe v izvršbi (točka B.12. ustavne odločbe). Ustavno sodišče je zaključilo, da sta sodišči zato, ker sta pritožnico zmotno obravnavali, kot da je v položaju tretje osebe, onemogočili, da bi bilo meritorno odločeno o njenih ugovornih razlogih zoper sklep o izvršbi (točka B.15. ustavne odločbe).

19.V odločbi Up-879/20 z dne 27. 10. 2022 pa je Ustavno sodišče obravnavalo ustavno pritožbo pritožnice zoper sklepa izvršilnega sodišča, s katerima je bil zavržen pritožničin ugovor tretjega na podlagi stališča, da ima pritožnica v izvršilnem postopku položaj hipotekarne dolžnice in ne položaja tretjega glede na to, da se je vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, glede katerih se vodi sporna izvršba, šele z učinkom od 23. 12. 2011, medtem ko učinkuje zaznamba prisilne hipoteke, vpisane v korist upnice, že od 21. 11. 2011, in po katerem bi pritožnica lahko vložila le ugovor (hipotekarnega) dolžnika v roku 8 dni od vročitve sklepa o nadaljevanju izvršbe zoper njo, pritožnica pa je osem dnevni rok zamudila. Navedlo je, da je očitno napačno in zato nesprejemljivo z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave stališče, da ima pritožnica v položaju, ko je pred zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, s katero je upnica pridobila prisilno hipoteko, že razpolagala z veljavnima zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom za sporni nepremičnini, vendar se je v zemljiško knjigo vpisala šele po trenutku učinkovanja zaznambe izvršbe, v izvršilnem postopku za prisilno prodajo teh nepremičnin zgolj položaj nove hipotekarne dolžnice, ne pa tudi položaja tretje. Navedlo je, da zgolj to, da ima določena oseba glede na aktualne podatke zemljiške knjige položaj hipotekarne dolžnice in s tem stranke izvršilnega postopka, ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega; če seveda hipotekarni dolžnik hkrati uveljavlja, da je imel že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Ustavno sodišče je pojasnilo, da se ta zadeva razlikuje od zadeve Up-2324/08 glede na to, da je pritožnica v zadevi Up-2324/08 pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi pravnega posla, ki je bil sklenjen po tem, ko je bila ta nepremičnina že obremenjena s (pogodbeno) hipoteko in tudi po tem, ko je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi na to nepremičnino. Zato je bilo po presoji Ustavnega sodišča očitno, da je pritožnico treba šteti za hipotekarno dolžnico (13. točka ustavne odločbe Up-879/20 z dne 14. 8. 2020).

20.Položaj hipotekarnega dolžnika in s tem stranke izvršilnega postopka torej ne izključuje tudi sočasnega pravnega varstva tretjega, vendar pa ima ta oseba takšen položaj le, če uveljavlja, da je imela že pred nastankom sporne prisilne hipoteke na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo.

21.Tretji tako lahko s tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe (t.i. izločitveno tožbo) uspe, če verjetno izkaže, da je imel na predmetu zavarovanja v trenutku nastanka zavarovanja pravico, ki to zavarovanje preprečuje.

21.V danem primeru tožeča stranka pred zaznambo sklepa o izvršbi ni imela lastninske pravice v pričakovanju, saj podpis prodajalca na zemljiškoknjižnem dovolilu ni bil notarsko overjen, kot to določa 41. člen ZZK-1, kar med pravdnima strankama ni sporno. Izločitvena pravica in s tem lastninska pravica ji je bila priznana šele s sklepom o preizkusu izločitvenih pravic St 0000/2013 z dne 7. 9. 2016, in na podlagi tega sklepa se je tudi vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica, vpis pa je pričel učinkovati 4. 4. 2017. Lastninska pravica ji je bila torej priznana s sodno odločbo.

22.Tožeča stranka se v tožbi na nedopustnost izvršbe ne more uspešno sklicevati na lastninsko pravico v pričakovanju svojega prodajalca, D., saj je bilo z zaznambo sklepa o izvršbi poseženo v njegovo, in ne njeno pravico. Lahko pa ugovore, ki se nanašajo na vpisano zastavno pravico, uveljavljala kot hipotekarna dolžnica na podlagi prvega odstavka 56.a člen ZIZ v zvezi s četrtim odstavkom 24. člena ZIZ.

23.Pritožba se ob povedanem izkaže kot utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je zato ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

24.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločbo sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, je toženi stranki dolžna povrniti vse njene pravdne stroške. Ti predstavljalo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo odgovora na tožbo v višini 400 odvetniških točk (OT), sestavo prve pripravljalne vloge v višini 400 OT ter sestavo druge pripravljalne vloge v višini 300 OT, skupaj torej 1100 OT, kar znese 660,00 EUR, 12,60 EUR administrativnih stroškov, skupaj torej 672,60 EUR, kar povečano za 22% DDV v višini 147.97 EUR znese 820,57 EUR. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno spremenilo izpodbijano sodbo tudi glede stroškovne odločitve v II. točki izreka.

25.Tožeča stranka je toženi stranki, ki je uspela s pritožbo, dolžna povrniti tudi pritožbene stroške. Ti znašajo 778,32 EUR in predstavljajo nagrado odvetniku tožene stranke za sestavo pritožbe v višini 500 odvetniških točk kar znese 300,00 EUR, materialne stroške v višini 6,00 EUR, DDV v višini 67,32 EUR in takso za pritožbo v višini 405,00 EUR. Stroški so odmerjeni po specificiranem stroškovniku, v skladu z določbami Taksne in Odvetniške tarife.

11.Tratnik M., Lastninska pravica na nepremičnini v pričakovanju, Pravna praksa št. 2, leto 32/1074, 17. 1. 2013.

12.Glej Orož, D., Tožba za nedopustnost izvršbe (59. člen ZIZ), Četrti dnevi nepravdnega in izvršilnega prava, 25. in 26. november 2021, stran 64.

13.Rijavec V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 215.

14.Sodna praksa glede na zgoraj navedeno odločbo Ustavnega sodišča hipotekarnemu dolžniku ni priznavala položaja tretjega. Prim. VSL Sklep II Ip 1021/2021 z dne 7. 9. 2021, VSC sklep II Ip 41/2013 z dne 6. 2. 2013, VSM sklep I Ip 545/2012 z dne 14. 6. 2012.

15.Prim. VSL sklep I Ip 822/2023 z dne 29. 8. 2023.

Sodba II Ips 109/2009 z dne 14. 4. 2011.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 24, 24/4, 56a, 64, 64/1, 65, 65/3, 66, 66/1 Zakon o zemljiški knjigi (2003) - ZZK-1 - člen 8, 41 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 10, 23

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.