Jedro

Nastanek prometne nesreče in huda telesna poškodba oškodovanca sta hujši posledici temeljnega kaznivega dejanja, do katerih mora biti storilec v krivdnem odnosu malomarnosti, ne pa objektivna pogoja kaznivosti, ki ne zahtevata obrazložitve obtoženčeve krivde.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi zagovornika obtoženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem odstavku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1B. Izreklo mu je kazen deset mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas osmih mesecev, pri čemer je odločilo, da se zaporna kazen izvrši tako, da se nadomesti s 600 urami dela v splošno korist, ki jih mora obtoženi opraviti v obdobju enega leta in šestih mesecev. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki 370. člena ZKP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v okvirih prvega odstavka 383. člena ZKP je pokazal, da je sodišče prve stopnje pri utemeljevanju odločbe o obtoženčevi krivdi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodba v zvezi z vprašanjem krivdnega odnosa obtoženega do obravnavane prometne nesreče in hude telesne poškodbe oškodovanca, ki je nastala v posledici nesreče, opisane v izreku sodbe (zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja po četrtem odstavku 324. člena KZ-1B), ne vsebuje nobenih razlogov, zaradi česar je v odločbi o krivdi niti ni mogoče celovito preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče je izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča (tč. 10 obrazložitve), da gre pri nastanku prometne nesreče ter hudi telesni poškodbi oškodovanca za t.i. objektivni pogoj "kaznovanosti" (pravilno: kaznivosti), posledično pa izpodbijana sodba nima vseh potrebnih razlogov o odločilnih dejstvih.

5. Kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 324. členu KZ-1B je opredeljeno kot naklepno. Storilec mora do kršitev pravil cestnega prometa, določenih v prvem odstavku navedenega člena, in (možnosti) ogrožanja (v konkretni zadevi) življenja drugega udeleženca prometa (sopotnika) ravnati naklepno, kar je sodišče prve stopnje sicer ustrezno obrazložilo. V četrtem odstavku 324. člena KZ-1B pa je sankcionirana hujša posledica temeljnega kaznivega dejanja iz prvega odstavka tega člena, in sicer prometna nesreča s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb. Predhodna ogrozitvena posledica (temeljno dejanje po prvem odstavku 324. člena KZ-1B) in iz nje izhajajoča poškodba (nesreča s hudo telesno poškodbo po četrtem odstavku) sta definirani z različnima oblikama krivde pri storilcu. Medtem ko je temeljno dejanje mogoče izvršiti le z naklepom, je storilec do hujše posledice v krivdnem odnosu malomarnosti. Gre za materialnopravni institut, ki ga KZ-1B ureja v 28. členu (če je iz kaznivega dejanja nastala hujša posledica, za katero zakon predpisuje hujšo kazen, se sme ta kazen izreči, če je storilec glede na to posledico ravnal malomarno). V poškodbeno posledico storilec torej ne privoli, kaj šele, da bi jo hotel povzročiti, vendar mu je za obsodbo za očitano kaznivo dejanje v odnosu do hujše posledice treba dokazati (ter prepričljivo obrazložiti) ravnanje v zavestni ali nezavestni malomarnosti.

6. Sodišče prve stopnje je v tč. 9 izpodbijane sodbe obrazložilo (le) podanost vzročne zveze med ravnanjem obtoženca in nastankom prometne nesreče z oškodovančevo hudo telesno poškodbo. Z ničemer pa se ni opredelilo do odločilnega vprašanja, ali se je obtoženec ob izvršitvi temeljnega dejanja zavedal tudi možnosti, da lahko njegovo ravnanje poleg prometne nesreče povzroči (hudo) telesno poškodbo sopotnika v vozilu, pa je lahkomiselno menil, da jo bo lahko preprečil ali da ne bo nastala, oziroma bi se možnosti nastanka hujše posledice vsaj moral in mogel zavedati. Materialnopravno razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da gre pri predmetni posledici za objektivni pogoj kaznivosti (ki ne zahteva ugotavljanja ter utemeljevanja storilčevega krivdnega odnosa), nima opore ne v kazenskopravni teoriji niti v poenoteni sodni praksi, zaradi česar ga pritožbeno sodišče ne sprejema.

7. Upoštevaje navedeno je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti razveljavilo, saj ni moglo preizkusiti odločbe o obtoženčevi krivdi, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju, ki se vrača v procesno fazo glavne obravnave, bo moralo prvostopenjsko sodišče izvedene dokaze ponoviti (glede na ugotovljeno dejansko stanje novih dokazov predvidoma ne bo treba izvajati) ter ob upoštevanju pravnega naziranja, ki je pojasnjeno v tej odločbi, ponovno odločiti, ali je obtoženemu očitano kaznivo dejanje dokazano tako v objektivnem kot subjektivnem pomenu. Za svojo odločitev bo moralo navesti vse potrebne in prepričljive razloge ter celovito presoditi tudi vprašanje obtoženčevega krivdnega odnosa do kaznivega dejanja.

8. Pritožbeno sodišče se ni opredeljevalo do pritožbenih navedb zagovornika, ki so zaradi sprejete odločitve v tej fazi postopka postale brezpredmetne.