Jedro

Potem, ko se za zaposlenega izključi možnost javnega prevoza, se priznava le kilometrina.

V skladu z določbo panožne kolektivne pogodbe delavcu, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi v višini zgornjega zneska po uredbi. Najkrajša cestna povezava je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 66,4 km v eno smer, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen zgolj do kilometrine za polnih 66 km v eno smer oziroma skupno 132 km.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (III. in V. točka izreka) spremeni tako, da v tem delu na novo glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe plačati znesek 8.174,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

-201,40 EUR od 16. 12. 2017 dalje do plačila;

-148,40 EUR od 16. 1. 2018 dalje do plačila;

-246,24 EUR od 16. 2. 2018 dalje do plačila;

-218,88 EUR od 16. 3. 2018 dalje do plačila;

-233,20 EUR od 16. 4. 2018 dalje do plačila;

-180,20 EUR od 16. 5. 2018 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 6. 2018 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 7. 2018 dalje do plačila;

-148,40 EUR od 16. 8. 2018 dalje do plačila;

-116,60 EUR od 16. 9. 2018 dalje do plačila;

-159,00 EUR od 16. 10. 2018 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 11. 2018 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 12. 2018 dalje do plačila;

-127,20 EUR od 16. 1. 2019 dalje do plačila;

-243,80 EUR od 16. 2. 2019 dalje do plačila;

-169,60 EUR od 16. 3. 2019 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 4. 2019 dalje do plačila;

-180,20 EUR od 16. 5. 2019 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 6. 2019 dalje do plačila;

-169,60 EUR od 16. 7. 2019 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 8. 2019 dalje do plačila;

-116,60 EUR od 16. 9. 2019 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 10. 2019 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 11. 2019 dalje do plačila;

-212,00 EUR od 16. 12. 2019 dalje do plačila;

-127,20 EUR od 16. 1. 2020 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 2. 2020 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 3. 2020 dalje do plačila;

-116,60 EUR od 16. 4. 2020 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 5. 2020 dalje do plačila;

-137,80 EUR od 16. 6. 2020 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 7. 2020 dalje do plačila;

-169,60 EUR od 16. 8. 2020 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 9. 2020 dalje do plačila;

-21,20 EUR od 16. 11. 2020 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 12. 2020 dalje do plačila;

-21,20 EUR od 16. 1. 2021 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 2. 2021 dalje do plačila;

-21,20 EUR od 16. 4. 2021 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 6. 2021 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 7. 2021 dalje do plačila;

-169,60 EUR od 16. 8. 2021 dalje do plačila;

-180,20 EUR od 16. 9. 2021 dalje do plačila;

-190,80 EUR od 16. 10. 2021 dalje do plačila;

-201,40 EUR od 16. 11. 2021 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 12. 2021 dalje do plačila;

-10,60 EUR od 16. 1. 2022 dalje do plačila;

-116,60 EUR od 16. 3. 2022 dalje do plačila;

-233,20 EUR od 16. 4. 2022 dalje do plačila;

-84,80 EUR od 16. 5. 2022 dalje do plačila;

-222,60 EUR od 16. 6. 2022 dalje do plačila;

-180,20 EUR od 16. 7. 2022 dalje do plačila;

-218,40 EUR od 16. 8. 2022 dalje do plačila;

-262,08 EUR od 16. 9. 2022 dalje do plačila;

pod izvršbo.

Zavrne se tožbeni zahtevek v presežku za znesek 105,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške postopka v znesku 1.293,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II.V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Stranki krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi in sklepu ugotovilo, da je tožnik delno umaknil tožbo glede zahtevka na plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela za oktober 2017 v znesku 233,60 EUR in za junij 2022 v znesku 70,38 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je postopek v tem delu ustavilo (sklep v I. in II. točki izreka, ki ni predmet pritožbene graje). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 8.280,65 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov ter od datumov, podrobneje navedenih v III. točki izreka. Zavrnilo je tožbeni zahtevek v presežku, za znesek 709,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati stroške postopka v znesku 1.307,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (V. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del prvostopne sodbe (III. točka izreka) ter stroškovno odločitev (vsebovano v V. točki izreka, čeprav pritožba očitno pomotoma navaja IV. točko izreka) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje toženka s smiselnim pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka v celoti ter naložitve tožniku, da sam krije svoje pravdne stroške, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da je za pravilen obračun in izplačilo stroškov prevoza v celoti odgovoren delodajalec in pri tem ne more računati na aktivno vlogo delavca; zavzeto stališče je tudi v nasprotju z odločbo VDSS Pdp 690/2022. Tožnik je v tožbi le zatrjeval, da javnega prevoza ni oziroma ga ne more uporabljati, ni pa aktivno preverjal njegovega obstoja, prav tako ni zatrjeval niti dokazal, da toženka tega ni preverila ob nastopu zaposlitve. Za toženko relevantno materialno pravo govori o javnem prevozu kot o dejstvu, ki bodisi obstaja ali ne, ne navaja pa, kolikokrat se to dejstvo preverja in na kom je breme dokazovanja njegovega (ne)obstoja. Sodišče bi moralo del odgovornosti za to pripisati tožniku. Zgolj zato, ker tožnik ni nikoli predložil karte za javni prevoz, sodišče na podlagi panožne kolektivne pogodbe napačno ocenjuje, da bi toženka lahko sklepala o neobstoju javnega prometa. Po prepričanju toženke je v obravnavani zadevi bistvena okoliščina, da obstaja javni prevoz na pretežnem delu poti od bivališča tožnika do dela. Ne strinja se s prvostopnim stališčem, da pravna ureditev kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza ne omogoča, ker že jezikovna razlaga določb kaže na izključujočo naravo povrnitve potnih stroškov. Tako stališče je tudi v nasprotju z odločbo VDSS Pdp 435/2020, v kateri je bilo odločeno, da je toženka tožniku, ki ni imel možnosti uporabe javnega prevoza le na delu poti od bivališča do delovnega mesta, utemeljeno plačevala potne stroške kot kombinacijo kilometrine in stroškov javnega prevoza. Relevantna pravna podlaga in dejansko stanje izpostavljene zadeve pa sta v bistvenem primerljiva konkretnemu sporu, kjer je prav tako mogoč javni prevoz na relaciji A. - B. - C. in nazaj, na relaciji A. - D. pa bi tožnik lahko uporabljal osebni prevoz oziroma prejemal povračilo stroškov na podlagi kilometrine. Napačna pa je navedba sodišča, da toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da traja pot z javnimi sredstvi najmanj tri ure in da bi z uporabo javnega prevoza tožnik izgubil več kot eno uro v eno smer. Toženka je jasno podala trditve in dokaze o času, ki ga tožnik porabi ob uporabi kombinacije javnega prevoza in osebnega prevoza ter o času, ki ga porabi z osebnim prevozom po najkrajši cestni povezavi. Tožnik s kombinacijo javnega in osebnega prevoza ne bi izgubil več kot eno uro v eno smer dnevno. Sodišče je ob ugoditvi tožbenemu zahtevku po temelju tožniku priznalo razdaljo v eno smer v dolžini 66,4 km, torej več, kot predstavljajo polni kilometri, kljub jasni določbi panožne kolektivne pogodbe, da delavcu pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi. Tožnik bi bil upravičen zgolj do kilometrine za polnih 66 km, torej le do razlike v skupnem znesku 8.386,80 EUR. Skladno z vsem navedenim bi se morala spremeniti tudi stroškovna odločitev, tako da toženka tožniku ni dolžna povrniti nikakršnih stroškov postopka niti ni zavezanka za plačilo sodne takse. Toženka priglaša pritožbene stroške v obliki stroškov sodne takse.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo zavrne ter potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami) izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Pri izračunu višine kilometrine, ki bi tožniku pripadala, pa je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo kilometrine zgolj za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi. Posledično je napačno izračunalo razliko stroškov prevoza, ki tožniku pripada za uveljavljano obdobje, kar je vplivalo tudi na odmero pravdnih stroškov, ki so bili tožniku priznani v nekoliko previsokem znesku glede na uspeh v postopku.

6.V obravnavani zadevi je tožnik od toženke zahteval plačilo razlike med potnimi stroški, ki so mu bili izplačani ob upoštevanju cen javnega prevoza, in potnimi stroški, do katerih bi bil upravičen na podlagi kilometrine v obdobju zaposlitve pri toženki od novembra 2017 do avgusta 2022 (za mesec oktober 2017 je tožbo umaknil). Sodišče prve stopnje je po ugotovljenem, da tožnik v navedenem obdobju ni imel možnosti prevoza na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi, tožniku priznalo pravico do povračila stroškov prevoza na podlagi kilometrine ter mu posledično za navedeno obdobje prisodilo razliko med iz naslova povračila prevoznih stroškov že izplačanim zneskom in zneskom, ki bi tožniku pripadal ob upoštevanju kilometrine. Pri tem se je oprlo na varianto izračuna prikrajšanja, ki ga je izdelala toženka, ob upoštevanju nekoliko spremenjene razdalje.

7.Neutemeljena je pritožbena graja, da se je sodišče prve stopnje s sprejemom take odločitve postavilo na zmotno stališče, da je za pravilen obračun in izplačilo stroškov prevoza v celoti odgovoren delodajalec in pri tem ne more računati na aktivno vlogo delavca. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, konkretno iz 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami in dopolnitvami), da mora delodajalec delavcu med drugim zagotoviti tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih mora delavcu povrniti mesečno (134. člen ZDR-1). Če višina povračila stroškov v zvezi z delom ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek 130. člena ZDR-1). V obrazložitvi svoje odločitve (točke 12 do 14) je v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča druge stopnje pravilno porazdelilo odgovornost za pravilen obračun in izplačilo stroškov prevoza med delodajalcem in delavcem. Strinjati se je s prvostopnim stališčem, da je ta prvenstveno na delodajalcu, saj je pravilno obračunavanje stroškov prevoza na delo in z dela njegova obveznost in mora v ta namen pridobiti tudi vse relevantne podatke za izračun. Določen del obveznosti v zvezi s povračilom potnih stroškov je sicer tudi na delavcu, vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik svoj del te obveznosti v obravnavani zadevi pravilno izpolnil. Tožnik je namreč toženki podal z njene strani pripravljeno prijavo oziroma zahtevek za povračilo potnih stroškov (obrazec v prilogi B5), v kateri je (pravilno) izpolnil vse zahtevane podatke (naslov bivališča; razdaljo od naslova bivanja do toženke; zavezo, da bo v primeru spremembe naslova bivanja to takoj sporočil v kadrovsko službo), s čimer je izpolnil svojo obveznost po 31. členu podjetniške kolektivne pogodbe (Kolektivne pogodbe družbe E., d. d. z dne 5. 6. 2018, v nadaljevanju PKP), ki delavca zavezuje zgolj k podaji izjave o oddaljenosti kraja bivališča do kraja opravljanja dela in izročitve le-te delodajalcu. Toženka od tožnika ni zahtevala podatkov o tem, ali je na navedeni relaciji javni prevoz mogoč, zato tožniku ne more očitati, da ji teh podatkov ni pravočasno posredoval. Sicer pa sodišče prve stopnje utemeljeno izpostavlja, da od delavca, ki javnega prevoza niti ne uporablja, ni mogoče pričakovati, da bo sledil spremembam teh podatkov za potrebe delodajalčevega pravilnega obračunavanja prevoznih stroškov. Zavzeto stališče sodišča prve stopnje je skladno s sodno prakso, ki jo je to sodišče na več mestih obrazložitve ustrezno citiralo. Neutemeljen je pritožbeni očitek odstopanja od stališč v zadevi VDSS Pdp 690/2022 z dne 29. 8. 2023, saj gre za neprimerljivo zadevo, v kateri je tožnica v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela izpolnila izjavo z zahtevanimi podatki, med drugim tudi označbo nemožnosti javnega prevoza in posledičnim uveljavljanjem plačila stroškov v višini kilometrine. V taki višini pa so bili tožnici v tisti zadevi stroški tudi izplačevani, zato je bil utemeljeno zavrnjen njen tožbeni zahtevek za plačilo razlike v stroških do višine javnega prevoza.

8.Neutemeljena je tudi smiselna pritožbena graja zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere toženka izpostavlja po njenem prepričanju bistveno okoliščino, da obstaja javni prevoz na pretežnem delu poti od bivališča tožnika do kraja opravljanja dela pri toženki. S tako pritožbeno navedbo se toženka zavzema za kombinacijo javnega prevoza in osebnega prevoza ter iz tega naslova priznavanje kilometrine (konkretno za javni prevoz na relaciji A. - B. - C. in nazaj, na relaciji A. - D. pa bi tožnik lahko uporabljal osebni prevoz in bi mu bila priznana kilometrina), za kar si je s predložitvijo voznih redov javnega prevoza na izpostavljenem delu poti prizadevala že v postopku na prvi stopnji. Materialnopravno pravilno je s pritožbo napadeno stališče sodišča prve stopnje, da relevantna pravna ureditev ne omogoča kombinacije različnih načinov povračila stroškov prevoza, ne glede na to, kaj bi bilo za eno ali drugo stran ugodneje. Navedeno izhaja že iz jezikovne razlage relevantnih določb panožne kolektivne pogodbe (51. člen Kolektivne pogodbe za dejavnost elektroindustrije Slovenije, Ur. l. RS, št. 108/05 s spremembami in dopolnitvami), v skladu s katero delavcu pripada povračilo stroškov najcenejšega javnega prevoza v višini, kot to določa tarifna priloga; če je za delodajalca ugodneje in delavec ne predloži dokazila o nakupu vozovnice, pripada delavcu povračilo stroškov kilometrine po uredbi (drugi odstavek). Če pa ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, delavcu pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi v višini zgornjega zneska po uredbi (tretji odstavek). Že sodišče prve stopnje je pravilno izčrpno pojasnilo izključujočo naravo povrnitve stroškov, po kateri se potem, ko se za zaposlenega izključi možnost javnega prevoza, priznava le kilometrina, ter se pri tem utemeljeno sklicevalo na sodno prakso vrhovnega sodišča, ki je glede na podobne relevantne okoliščine navedenih primerov (primarno določena povrnitev stroškov javnega prevoza, ki pa na celotni relaciji poti ni možen) povsem uporabna tudi za obravnavani primer. Pritožbeno sklicevanje na drugačno stališče v sodni praksi višjega sodišča (konkretno na stališče, zavzeto v sodbi Pdp 435/2020 z dne 23. 9. 2020), ki je dopuščalo povračilo stroškov v obliki kombinacije kilometrine in stroškov javnega prevoza, ne more biti utemeljeno, saj je bilo tako stališče s prvo navedeno odločitvijo vrhovnega sodišča v isti zadevi preseženo oziroma spremenjeno. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da na celotni relaciji poti od tožnikovega bivališča do kraja opravljanja dela ni možnosti javnega prevoza, toženka niti ne graja, saj se neuspešno osredotoča zgolj na "ponujeno" kombinacijo obeh oblik prevoza. Pritožbene navedbe, da tožnik ni aktivno preverjal obstoja javnega prevoza niti ni dokazal, da toženka tega ni preverila ob nastopu zaposlitve, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Glede na pravkar obrazloženo izključitev možnosti uporabe kombinacije prevozov kot podlage za povračilo prevoznih stroškov se kot nerelevantna in posledično neutemeljena pokaže tudi pritožbena graja, v okviru katere toženka kot nepravilno izpostavlja ugotovitev sodišča, da ni ugovarjala trditvam tožnika, da traja pot z javnimi prevoznimi sredstvi najmanj tri ure in da bi z uporabo javnega prevoza tožnik izgubil več kot eno uro v eno smer, ter ob tem izpostavlja v postopku na prvi stopnji podane trditve in dokaze o času, ki bi ga tožnik porabil ob uporabi kombinacije javnega prevoza in osebnega prevoza, v primerjavi s časom, ki ga porabi z osebnim prevozom po najkrajši cestni povezavi. Tudi če tožnik s kombinacijo javnega in osebnega prevoza ne bi izgubil več kot eno uro v eno smer dnevno, kot izpostavlja toženka, to z vidika povrnitve prevoznih stroškov ni relevantno zaradi že zgoraj pojasnjene nemožnosti kombiniranja povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine, za kar se tudi s tem delom pritožbene graje po vsebini zavzema toženka.

10.Utemeljena pa je pritožbena graja, da je sodišče prve stopnje ob sicer (pravilni) ugoditvi tožbenemu zahtevku po temelju tožniku neutemeljeno priznalo razdaljo v eno smer v dolžini 66,4 km, kar je več, kot predstavljajo polni kilometri po cestni povezavi. V skladu z že citirano določbo panožne kolektivne pogodbe (tretji odstavek 51. člena) namreč delavcu, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pripada kilometrina za vsak polni kilometer po najkrajši cestni povezavi v višini zgornjega zneska po uredbi. Najkrajša cestna povezava je po ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 66,4 km v eno smer, kar pomeni, da bi bil tožnik upravičen zgolj do kilometrine za polnih 66 km v eno smer oziroma skupno 132 km. Toženka je varianto takega izračuna tudi pripravila (priloga B11), iz njega je ob nenasprotovanju tožnika postavkam izračuna in matematičnemu izračunu izhajalo tudi sodišče prve stopnje, vendar ga je po nepotrebnem (in tudi materialnopravno zmotno) spremenilo, tako da je nepravilno upoštevalo razdaljo 66,4 km, namesto pravilno polnih 66 km v eno smer. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi istega neprerekanega izračuna toženke, ki je priloga prvostopne sodbe, to spremenilo tako, da je upoštevalo (samo) ta izračun. Iz njega izhaja, da je tožnik ob pravilni uporabi materialnega prava iz naslova razlike stroškov prevoza na delo in z dela ob upoštevanju polnih 66 km v eno smer upravičen le do zneska 8.174,80 EUR in ne do zneska 8.386,80 EUR, kot se glede višine skupnega zneska prikrajšanja v primeru ugoditve temelju očitno napačno zavzema toženka, ker spregleda, da je v ta znesek v njenem izračunu zajeto tudi prikrajšanje za mesec oktober 2017, glede katerega je bila tožba med postopkom na prvi stopnji umaknjena.

11.Vse navedeno je v skladu s peto alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo izpodbijanega dela sodbe v smeri priznanja prikrajšanja pri povračilu stroškov prevoza v nižji skupni višini 8.174,80 EUR oziroma prikrajšanja po posameznih mesecih na podlagi izračuna toženke v prilogi B11. V ostalem je sodišče druge stopnje pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Sprememba izpodbijanega dela sodbe je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Glede na drugostopno znižanje priznanega skupnega zneska prikrajšanja pri stroških prevoza na delo in z dela je nekoliko nižji tudi tožnikov uspeh v postopku, ki sedaj znaša 88 % (prej 89 %). Toženka je tako dolžna tožniku v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP v tem obsegu uspeha povrniti njegove stroške postopka na prvi stopnji. Le-te je sodišče prve stopnje že natančno odmerilo v višini 1.469,64 EUR (obrazložitev prvostopne sodbe v točki 22), njihova odmera pa ni bila predmet pritožbene graje, zato jo sodišče druge stopnje v celoti povzema. Po vsem obrazloženem je sodišče druge stopnje glede na tožnikov spremenjeni odstotek uspeha v postopku na prvi stopnji odločilo, da mu je toženka dolžna povrniti 1.293,28 EUR stroškov postopka na prvi stopnji, in v tej smeri spremenilo prvostopno odločitev tudi v izpodbijanem stroškovnem delu.

13.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. V pritožbenem postopku je sicer toženka delno uspela, vendar je njen odstotek uspeha zanemarljiv (saj znaša 1 % - znižanje naloženega zneska zgolj za 105,85 EUR), zato toženka v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik pa krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj z njim ni v bistvenem prispeval k odločitvi o pritožbi.

-------------------------------

1VSRS VIII Ips 30/2021 z dne 25. 5. 2021 in VIII Ips 50/2020 z dne 16. 2. 2021.

2Razen upoštevani razdalji, pri čemer se je neutemeljeno zavzemal za daljšo razdaljo - 69 km.

3Ne pa glede posameznih zneskov, ki jih iz izračuna pravilno povzema.

Zveza:

Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije Slovenije (2005) - člen 51, 51/3 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 130, 130/1, 134

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.