Jedro

Novo postavljena odvetnica je v postopku dodelitve BPP tožniku zahtevala svojo razrešitev zaradi razlogov, ki so na strani tožnika, pred tem pa je bil razrešen iz razlogov, ki so na strani tožnika tudi prvi odvetnik. Glede na navedeno so izpolnjeni pogoji tudi za uporabo določbe enajstega odstavka 30. člena ZBPP, po kateri se šteje, upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je podpredsednica Okrožnega sodišča v Ljubljani - Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) razrešila odvetnico A.A., ki je bila določena za izvajanje BPP (točka I. izreka) in pravica do BPP tožnika na podlagi odločbe in sklepa Bpp 220/2010 z dne 1. 6. 2012 preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (točka II izreka). V obrazložitvi navaja, da je z odločbo Bpp 220/2010 z dne 10. 1. 2012 tožniku bila odobrena izredna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje in v postopku mediacije v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani št. III P 147/2010, ter da je bil postavljeni odvetnik B.B., ki je bil določen za izvajanje BPP, razrešen z odločbo z dne 1. 6. 2012 in namesto njega postavljena odvetnica A.A., ki je 20. 6. 2012 podala predlog za svojo razrešitev. Navedla je, da je tožnika pisno povabila v odvetniško pisarno in ga opozorila na prvi narok za glavno obravnavo za 2. 7. 2012. Tožnik je 18. 6. 2012 poklical v pisarno in sporočil, da ne želi, da ga drugo postavljena odvetnica zastopa v zadevi III P 147/2010. Kot razlog je navedel, da je Odvetniška družba C., predčasno zastopala njemu nasprotno stranko. Vendar navedeni razlog ne predstavlja podlage po devetem odstavku 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), da drugo postavljena odvetnica ne bi v redu opravljala svojega dela. Po mnenju tožene stranke so podani razlogi za razrešitev na strani upravičenca. Ob tem da tožena stranka navaja, da je tožnik zahteval razrešitev 18. 6. 2012, narok v zadevi pa je bil razpisan za 2. 7. 2012, ter da tožnik več kot očitno zavlačuje postopek, saj je razrešitev zahteval na dan razpisane glavne obravnave ali tik pred njo. Glede na enajsti odstavek 30. člena ZBPP za postavitev drugega odvetnika ni pravne podlage, saj gre za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca, zato se šteje, da tožniku BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe ZBPP o neupravičeno prejeti BPP. Pri tem se tožena stranka sklicuje tudi na 42. člen ZBPP.

Tožnik je vložil tožbo. Toženi stranki očita, da je poslala odločbo na napačen naslov. Drugo postavljeni odvetnici očita, da od sodišča ni zahtevala spisa in da ni opravila vpogleda v spis, ter ne pozna naslova tožnika, hkrati pa je zastopala tudi osebo D.D. ter ji očita da ni nikoli kontaktirala tožnika. Navaja njen dopis z dne 14. 6. 2012, iz katerega izhaja, da ne bo pristopila na sodišče, ker je razrešena. Tožnik je tri dni pred začetkom obravnave uradno izvedel, da ima novo odvetnico ter da iz dopisa z dne 27. 6. 2012, ki ga je poslala sodišču, jasno izhaja, da odvetnica ne želi zastopati tožnika iz razlogov na njeni strani. Toženi stranki očita, da v obrazložitvi brez dokazil ugotavlja, da je tožnik telefonsko poklical odvetnico in zahteval njeno razrešitev, ter da zavlačuje postopek, kar je napačno. Tožnik je odvetnici z odškodninsko tožbo zagrozil da mora pristopiti k obravnavi, saj odločba tožene stranke o razrešitvi še ni pravnomočna. Odvetnica se je udeležila glavne obravnave in dostavila tožniku (na pravi naslov) dokumentacijo. Iz ravnanja odvetnice izhaja, da ni hotela zastopati tožnika in ne izhaja, da je to zaradi tega, ker jo je tožnik poklical in zahteval njeno razrešitev, zato meni, da so razlogi na njeni strani. Tudi če bi tožnik predlagal razrešitev zaradi interesnega konflikta, ni možno v tem primeru govoriti o krivdnem razlogu na njegovi strani, kar tožena stranka tudi ne razloži. Ne strinja pa se tudi z očitkom glede zavlačevanja postopka, saj je njegov interes postopek hitro in pozitivno končati. Odvetnici tudi očita, da ni opravila vpogleda v spis, kot prvo dolžnost zastopanja, saj bi v tem primeru ugotovila tožnikov pravilen naslov ter da ne zna slovenskega jezika in da je moral sam vložiti tožbo, pripravljalno vlogo ter priložiti dokumentacijo. Meni, da odvetnica ni hotela in ni opravljala svojega dela. Tožnik jo je s pripravljalno vlogo sodišču 2. 7. 2012 v to prisilil in bi lahko zanj nastale še hujše posledice, ker je bil med tem na zdravljenju.

Tožena stranka je dostavila upravni spis, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen) in se odobri na način pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon (2. člen). Iz upravnega spisa izhaja, da je tožniku bila z odločbo Bpp 220/2010 z dne 10. 1. 2012 dodeljena izredna BPP v obsegu, kot je tam določeno, v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani III P 147/2010, najprej preko postavljenega odvetnika B.B., ki je bil razrešen in nato po odvetnici A.A., katere razrešitev je predmet tega spora. Sicer po 30. členu ZBPP prosilec lahko sam izbere osebo pooblaščeno za izvajanje BPP in jo navede v prošnji za BPP. Če prosilec osebe pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu iz seznama, ki ga organu predloži Območni zbor odvetnikov oz. po abecednem redu iz seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije. Vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za vprašanje ali je tožniku pravilno postavljen odvetnica, temveč ali postavljena odvetnica razrešena v skladu z ZBPP oz. zakonito. Zato se sodišče do očitkov tožnika glede izbire in postavitve razrešene odvetnice in znanja jezikov ne opredeljuje, saj to ni predmet izpodbijane odločbe.

Po desetem odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega. Razrešitev odvetnika je torej možna le iz razlogov, ki so na strani upravičenca. V skladu z enajstim odstavkom 30. člena ZBPP se v primeru, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov na strani upravičenca, šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe o neupravičeno prejeti BPP. To pomeni, da navedene pravne posledice nastopijo v primeru razrešitve drugo postavljenega odvetnika, kot v obravnavanem primeru. Navedeno tudi pomeni, da morajo biti razlogi na strani upravičenca obrazloženi na način, da je razvidno, da zaradi njih postavljeni odvetnik ne more opravljati svoje dolžnosti. Po Zakonu o odvetništvu (ZOdv) je odvetnik dolžan pri zastopanju ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Med ta načela sodi tudi skrbnost odvetnika, da bo s svojo stranko vzpostavil razumljivo komunikacijo.

Iz dopisa, ki se nahaja v upravnem spisu, s katerim je novo postavljena odvetnica predlagala razrešitev v zadevi Bpp 220/2010 izhaja, da je tožnika 14. 6. 2012 ponovno obvestila o odločbi BPP ter ga povabila v odvetniško pisarno in ga opozorila na prvi narok za glavno obravnavo 2. 7. 2012. Iz upravnih spisov je tudi razvidno, da je bil dopis odvetnice poslan na oba naslova (… in …), zato tožnikovi očitki, da obvestila ni prejel na pravi naslov, ne držijo.Sodišče tudi ne vidi razloga, da ne bi sledilo ugotovitvam, kot jih navaja tožena stranka, da je tožnik 18. 6. 2012 poklical v odvetniško pisarno in sporočil, da ne želi, da ga odvetnica zastopa v njegovi zadevi, ker je odvetniška družba predčasno zastopala njemu nasprotno stranko. Tega tožnik niti ne oporeka, izhaja pa tudi iz njegove vloge, ki jo je tožena stranka sicer prejela 26. 6. 2012 po izdaji izpodbijane odločbe.

Da razrešena odvetnica v konkretni pravdni zadevi ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ne izhaja iz predloženih spisov. Tožnika je odvetnica tudi zastopala na glavni obravnavi 2. 7. 2012, zato pavšalni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev. V obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 9. odstavka 30. člena ZBPP, kot želi prikazati tožnik, temveč gre za situacijo v smislu desetega odstavka 30. člena ZBPP in sicer gre za zahtevo postavljenega odvetnika po lastni razrešitvi, za kar pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji in sicer, da postavljeni odvetnik ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Tožnikove navedbe, da gre za kolizijo interesov pa v konkretnem primeru niso utemeljene, saj gre za drug postopek in zato ne more iti za kolizijo interesov v zadevi, ki jo je zastopala oz. naj bi jo zastopala odvetnica v BPP. Po mnenju sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke, da so v obravnavanem primeru ugotovljene okoliščine na strani tožnika, zaradi katerih postavljena odvetnica ni mogla v redu opravljati svoje dolžnosti. Predvsem je razvidno, da tožnik z odvetnico ni hotel sodelovati oz. je razvidno, da ni bilo mogoče vzpostaviti razumljive komunikacije, kot enega od predpogojev, da lahko odvetnik v redu opravlja svoje dolžnosti. Zato je po mnenju sodišča v obravnavanem primeru to utemeljen razlog za njegovo razrešitev iz razlogov, ki so na strani tožnika.

Ob takem stanju stvari, kot izhaja iz predloženih spisov, kot je obravnavani, ko je novo postavljena odvetnica A.A. v postopku dodelitve BPP tožniku zahtevala svojo razrešitev zaradi razlogov, ki so na strani tožnika, pred tem pa je bil razrešen iz razlogov, ki so na strani tožnika, tudi odvetnik B.B.(odločba Bpp 220/201 z dne 1. 6. 2012), so po mnenju sodišča izpolnjeni pogoji tudi za uporabo določbe enajstega odstavka 30. člena ZBPP, po kateri se šteje, upravičencu BPP ni bila odobrena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

Očitke tožnika, ki se nanašajo na pravne posledice nepravilne vročitve odločbe pa sodišče kot neutemeljene zavrača, saj je tožnik pravočasno vložil tožbo.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS in EKČP, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.