Jedro

Kadar izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek. Če sodišče sklepa ne razveljavi in naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, gre za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ta v ničemer ne vpliva na izid postopka, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodeno. Nebistveno je torej, ali predloženi račun izpolnjuje vse računovodske kriterije za verodostojno listino, saj je sodišče postopek nadaljevalo kot pravdo, kjer je predložene listine ocenjevalo v primerjavi z drugimi dokazi skladno z 8. členom ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 553,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 218881/2011 z dne 12. 3. 2012 v delu, s katerim je tožencu naloženo, da upniku poravna glavnico v višini 7.117,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2011 dalje in stroške izvršilnega postopka v znesku 198,12 EUR. Tožencu je naložilo, da je dolžan tožnici povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.180,37 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec in uveljavlja vse dopustne pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter kršitev 23. člena Ustave RS glede pravice do nepristranega sojenja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in zavrže oziroma podredno zavrne tožbeni zahtevek z ustrezno stroškovno posledico. Kot bistveno opozarja, da s strani tožnice predložena računa nista verodostojni listini, saj sta prirejena in v nasprotju z računovodskimi standardi, zato ne moreta biti podlaga za uveljavljanje terjatve. Računa je toženec pravočasno reklamiral ter je nasprotna ugotovitev sodišča zmotna. Sodišče bi moralo tožbeni zahtevek zavreči kot nesklepčen, saj sta obračunana datumsko fiktivna dogodka. Hkrati je z upoštevanjem teh računov dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno, na kar vpliva tudi, da je sodišče zaslišalo zgolj priče, ki izhajajo iz sfere tožeče stranke. Pri tem ni upoštevalo, da je slednja profesionalna organizacija, ki ve, kako je treba postopati v poslovanju. Sodišče bi moralo v zvezi s številom udeležencev in organizacijo dogodkov zaslišati P. V., S. B. in M. K., po potrebi pa tudi druge priče. Ker nobena od prič ni potrdila vsebine sklenjenega pravnega posla, bi moralo sodišče ugotoviti realno vrednost opravljenih storitev. Pritožba povzema svoje dosedanje trditve o dogovoru glede plačila za fantovščino (5,00 EUR po obroku za 35 oseb, vključno s pijačo, po nabavni ceni do limita 500,00 EUR) in poporočnega piknika (60 ljudi po 30,00 EUR) ter poudarja, da je tožečo stranko opozorila na dolžnost izdaje računa. Napačna je ugotovitev, da so izjave prič skladne, saj so te zgolj prelagale medsebojno odgovornost glede izpeljave posla. Ker je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Ker cena ni bila določena, bi moralo vrednotiti opravljeno storitev tako, da bi bile vzajemne dajatve v pravičnem razmerju, kar bi lahko ugotovil predlagani izvedenec. Med strankama je šlo za disens o ceni in obsegu posla. Naročilo je bilo zato izpolnjeno mimo danih navodil, celo v nasprotju z naročilom. Toženec ne bi sklenil dogovora za vtoževano ceno in je bil v bistveni zmoti. Gre za položaj posameznika nasproti profesionalni organizaciji. Sodišče je bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj so v sodbi nasprotja glede obstoja verodostojne listine in pomanjkljivi razlogi o tem, zakaj je sodišče verjelo S., ne pa J. in R. Pritožba opozarja, da je v konkretnem primeru prišlo do situacije, ko so zaradi njegovega položaja na univerzi medijsko manipulirali zadevo, vse v kontekstu volitev novega rektorja in z namenom toženčeve diskreditacije. Kršena je bila pravica do nepristranega sojenja, saj zadeve ni izpeljal nepristrani sodnik, kar je razvidno iz vodenja dokaznega postopka, v katerem določeni dokazi niso bili izvedeni.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje kot pravdni postopek, je treba v zvezi s presojo sklepčnosti za „tožbo“ šteti predlog za izvršbo, skupaj s prvo pripravljalno vlogo, ki jo upnik (tožeča stranka) vloži v pravdnem postopku. Šele v njej namreč tožeča stranka obrazloženo predstavi svoje razmerje s toženo stranko ter ponudi dokaze (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 13/2012). Ker je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi podrobno pojasnila pravno razmerje s tožencem, predložila oba računa, popravljena zgolj v datumu izvedbe storitve, hkrati pa tudi druge listinske dokaze ter predlagala zaslišanje prič, je njen zahtevek nedvomno sklepčen. Zahteva po njegovem zavrženju (pravilno zavrnitvi) iz razloga nesklepčnosti zato ni utemeljena.

6. S tem, ko tožena stranka sodišču očita, da listin, na katere se je tožeča stranka sklicevala v predlogu za izvršbo, ni mogoče šteti za verodostojnih, graja izpolnjenost procesne predpostavke za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Kadar izvršilno sodišče izda sklep o izvršbi na podlagi listine, ki ni verodostojna, mora pravdno sodišče razveljaviti sklep tudi v tistem delu, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo spornega zneska in po pravnomočnosti izpeljati običajni kontradiktorni postopek (prvi odstavek 437. člena ZPP). Če sodišče sklepa ne razveljavi in naloži plačilo s potrditvijo dajatvenega dela sklepa o izvršbi, gre za nebistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ta v ničemer ne vpliva na izid postopka, s katerim je tožbenemu zahtevku ugodeno (primerjaj tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 255/2010). Nebistveno je torej, ali predloženi račun izpolnjuje vse računovodske kriterije za verodostojno listino, saj je sodišče postopek nadaljevalo kot pravdo, kjer je predložene listine ocenjevalo v primerjavi z drugimi dokazi skladno z 8. členom ZPP.

7. Sodišče ni zagrešilo pavšalno očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih ter se opredeli do izvedenih dokazov, ki jih oceni vsakega zase in skozi medsebojno primerjavo. Zgolj nezadovoljstvo z dokazno oceno sodišča tudi ne utemeljuje kršitve pravice do nepristranega sojenja. Sodišče je v 7. točki sodbe pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič P. V., S. B. in M. K. Toženec tudi v pritožbenem postopku ne podaja trditev, da bi katera od omenjenih prič bila prisotna pri sklenitvi dogovora s tožnico, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da njihovo zaslišanje zgolj v zvezi s številom udeležencev na organiziranih dogodkih ne bi pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja glede višine vtoževane terjatve. Zavrnitve omenjenih dokazov toženec na zadnjem naroku tudi ni grajal v skladu z določilom 286. b člena ZPP, zato se na kršitev načela kontradiktornosti zaradi neizvedbe dokazov v pritožbenem postopku ne more več uspešno sklicevati.

8. V pretežnem delu pritožbe toženec graja s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje in podaja svoje videnje spornega razmerja. Slednjemu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj ga dokazni postopek ni potrdil. Toženčevih trditev o tem, da se je z D. R. dogovoril o posebni ceni storitve za fantovščino v višini 5,00 EUR po osebi za hrano za 35 oseb, pri čemer skupaj s pijačo vrednost naročenega ne sme presegati 500,00 EUR bruto, ni potrdila ne omenjena priča, za katero se je izkazalo, da za tak dogovor niti ni bila pristojna, niti tega niso potrdili drugi izvedeni dokazi. Enako so ostale nedokazane trditve toženca o dogovoru glede cene naročila za poporočni piknik. Dokazna ocena sodišča o tem je prepričljiva, saj podrobno navede razloge, zakaj šteje, da so računi tožnice sestavljeni na podlagi realiziranega naročila, na katerega kažejo tudi predložene izdajnice, pri čemer toženec ni ugovarjal, da upoštevane cene niso takšne, kot jih je tožnica sicer v tistem obdobju imela v svojem ceniku. Ker je toženec v postopku zatrjeval, da je s tožnico dosegel poseben dogovor glede cen naročenih storitev, česar pa ni izkazal, so protislovne njegove pritožbene navedbe, da med strankami ni bilo dogovora o ceni, ki naj jo zato posledično določi izvedenec. Tak dokaz bi prišel v poštev lahko šele, če bi tožencu uspelo dokazati, da zaračunane cene storitve bistveno odstopajo od običajnih cen za opravljeno delo, tako glede postrežene hrane kot pijače, pri čemer bi moral svoje trditve konkretizirati glede cen posameznih naročenih artiklov. Takšnih trditev toženec v postopku ni podal, zgolj njegove pavšalne navedbe, da so cene previsoke, pa še ne predstavljajo zadostne trditvene podlage, ki bi kazala na nesorazmernost zaračunane storitve, kar bi bilo treba preizkusiti z izvedencem ustrezne stroke.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe o poslovodstvu brez naročila, saj v postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka dela izvajala po neposrednem naročilu toženca. Prav tako se ta ne more sklicevati na disens, saj s tem nasprotuje svojim izrecnim (sicer neizkazanim) trditvam o sklenitvi pravnega posla za nižjo ceno, ki nesporazum izključujejo. Toženec se je pri podaji naročila moral zavedati, da pogodba o naročilu gostinskih storitev za večje število ljudi pri gospodarskem subjektu predstavlja odplačni pravni posel, pri čemer je cena storitve v primeru, da ni drugače dogovorjeno, določena s cenikom izvajalca gostinskih storitev. O disensu torej ni mogoče govoriti, razveljavitve pogodbe zaradi bistvene zmote v posameznih elementih pogodbe pa toženec nikoli ni zahteval. 10. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi določila 353. člena ZPP.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženec je tožeči stranki dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, in predstavljajo strošek sestave vloge, povečan za materialne stroške in davek na dodano vrednost. Stroške je dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.