Jedro

V kolikor predsodno pravno varstvo ni izčrpano, ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, kot pravilno poudarja toženi zavod. Sodišče bi zato moralo tožbo v izpodbijanem delu kot nedopustno zavreči, saj tožnik zoper oceno osebnega zdravnika ni izkoristil pravnih možnosti iz 81. in 82. člena ZZVZZ.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in tožba glede vzroka začasne nezmožnosti za delo od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 zavrže. II. V preostalem se pritožba zavrne in potrdi stroškovna IV. točka izreka sodne odločbe.

Obrazložitev

1. S sodbo na podlagi pripoznave sta odpravljeni odločbi št. ... z dne 27. 1. 2020 in št. ... z dne 17. 12. 2019 glede zaključene začasne nezmožnosti za delo z 20. 12. 2019 ter ugotovljeno, da je bil tožnik zaradi poškodbe pri delu začasno nezmožen za delo tudi od 21. 12. 2019 do 16. 2. 2020 (I. tč. izreka). Nadalje je razsojeno, da je bil vzrok tožnikove začasne nezmožnosti za delo od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 poškodba pri delu (II. tč. izreka), tožba v delu zahtevka, da je bil začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu tudi od 18. 3. 2020 do zaključka glavne obravnave pa zavržena (III. tč. izreka). Toženca je sodišče zavezalo, da za tožnika povrne 2/3 stroškov postopka na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (IV. tč. izreka).

2. Zoper II. in IV. točko izreka prvostopenjske sodne odločbe se pritožuje tožena stranka zaradi procesne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) s predlogom, da jo pritožbeno sodišče spremeni, tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 zaradi poškodbe pri delu, zavrže, stroškovni izrek pa spremeni in namesto 2/3 odredi plačilo 1/3 stroškov postopka.

Za vsebinsko sojenje v II. točki izreka sodbe, da je bil tožnik od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu, ni procesne predpostavke, saj predhodno ni bilo izčrpano pravno varstvo v predsodnem upravnem postopku. Po 2. alineji 1. odstavka 81. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju2 (ZZVZZ) je o oceni izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni na zahtevo zavarovanca ali delodajalca pooblaščen odločati imenovani zdravnik, o morebitni pritožbi zoper njegovo odločitev pa zdravstvena komisija (82. člen ZZVZZ). Veljavna zakonodaja nalaga odločanje po pravilih splošnega upravnega postopka. Odločba Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče je nastala v času drugačne pravne ureditve. Tožnik ne more zahtevati spremembe odločitve v sodnem postopku, ne da bi predhodno zahteval presojo ocene osebnega zdravnika. Predlagana sprememba II. točke izreka sodbe posledično narekuje tudi spremembo stroškovne IV. točke izreka.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba pravilno poudarja, da ni procesne predpostavke za meritorno sojenje o tožbenem zahtevku, da je bil tožnik od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe pri delu. Pravice iz obveznih socialnih zavarovanj, kar velja tudi začasno nezmožnost za delo ali t. i. bolniški stalež, se uveljavljajo pri pristojnih nosilcih socialnih zavarovanj po Zakonu o splošnem upravnem postopku3 (ZUP). Tožbo je v roku iz 72. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih4 (ZDSS-1) dopustno vložiti le zoper drugostopenjsko, v upravnem postopku dokončno odločbo. Socialno sodišče presoja pravilnost in zakonitost upravnih odločitev, in ob morebitni odpravi nezakonitih posamičnih upravnih aktov v sporu polne jurisdikcije samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar velja tudi za začasno nezmožnost za delo.

5. Sodišče prve stopnje prihaja samo s seboj v nasprotje, ko za izpodbijani del sodbe ugotavlja, da je izpolnjena procesna predpostavka za meritorno sojenje, po drugi strani pa da odločba imenovanega zdravnika z dne 17. 3. 2020 predstavlja procesno oviro za sodno socialni spor, vendar le za obdobje od 18. 3. 2020 dalje in ne za čas od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020. Z upravnim aktom imenovanega zdravnika z dne 17. 3. 2020, izdanim na predlog lečečega zdravnika dne 12. 3. 2020 je izrečeno (B/3), da je odločanje o začasni nezmožnosti za delo od 7. 12. 2020 do 30 koledarskih dni v pristojnosti izbranega osebnega zdravnika. Zoper odločitev imenovanega zdravnika tožnik ni uveljavljal pravnega varstva v predsodnem postopku, izbrani osebni zdravnik pa je zatem odločil, da je bil tožnik od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni.

6. Da bi imel tožnik možnost uveljaviti sodno varstvo o drugačnem vzroku začasne nezmožnosti za delo kot ga je za čas od 17. 2. 2020 do 17. 3. 2020 ugotovil osebni zdravnik, bi moral predhodno izčrpati pravna sredstva v skladu z ZZVZZ, ki v 2. alineji 2. odstavka 81. člena izrecno določa, da imenovani zdravnik na zahtevo zavarovanca ali delodajalca presoja oceno izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti za delo do 30 dni. V kolikor zavarovanec ni zadovoljen niti z odločitvijo imenovanega zdravnika, se lahko v skladu z 82. členom ZZVZZ zoper njo pritoži v 5 delovnih dneh od vročitve odločbe na zdravstveno komisijo, ki je o pritožbi dolžna odločiti najpozneje v 8 dneh od prejema pritožbe.

7. Šele po izčrpanem predsodnem varstvu lahko zavarovanec v skladu z 72. členom v zvezi s 63. členom ZZVZZ z izpodbojno tožbo uveljavlja sodno varstvo pravic. V kolikor predsodno pravno varstvo ni izčrpano, ni procesne predpostavke za meritorno sojenje, kot pravilno poudarja toženi zavod. Sodišče bi zato moralo tožbo v izpodbijanem delu kot nedopustno zavreči, saj tožnik zoper oceno osebnega zdravnika ni izkoristil pravnih možnosti iz 81. in 82. člena ZZVZZ.

8. V obravnavanem delu se ni mogoče uspešno sklicevati na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-30/96 z dne 30. 5. 1996 o zavrnjeni pobudi za oceno ustavnosti 6. alineje 1. odstavka 9. člena ZZVZZ in nekaterih določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, čeprav je v njej med drugim res zapisano, da ugotovitev osebnega zdravnika o vzroku začasne nezmožnosti za delo ne nastaja po pravilih splošnega upravnega postopka. Z odločbo št. Up 53/96 z dne 28. 10. 19985 je namreč Ustavno sodišče RS zatem med drugim ugotovilo, da tedanji 82. in 83. člen ZZVZZ nista bila v skladu z ustavo, ker strokovno medicinski oceni imenovanega zdravnika in zdravniške komisije o začasni nezmožnosti za delo nista imeli narave posamičnega upravnega akta in zakonodajalcu odredilo odpravo neustavnosti v roku enega leta. Sledila je uzakonitev uveljavljanja začasne nezmožnosti za delo v predsodnem upravnem postopku, kot ga določata veljavna 81. in 82. člen ZZVZZ.

9. Iz predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbi toženca ugoditi, izpodbijano II. točko izreka sodbe na temelju 354. člena ZPP razveljaviti in ob uporabi 274. člena ZPP v zvezi s 75. členom ZDSS-1 tožbo v tem obsegu zavreči. 10. Ne glede, da je toženec s pritožbo zoper II. točko izreka prvostopenjske sodne odločbe uspel, predlagana sprememba stroškovnega izreka tako, da se namesto priznanih 2/3 stroškov postopka naloži plačilo le 1/3 ni utemeljena, saj z delom tožbe, ki je predmet tega pritožbenega postopka, posebni stroški sploh niso nastali. Ker je tožnik s tožbo v neizpodbijanem, že pravnomočnem delu sodbe na podlagi pripoznave uspel, je toženec v skladu s 155. v zvezi s 154. členom ZPP na račun prvostopenjskega sodišča za tožnika dolžan povrniti najmanj 2/3 stroškov postopka. Pritožbo zoper stroškovni izrek je zato na podlagi 365. člena ZPP potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano IV. točko sodne odločbe sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 72/06, uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 77/1998.