Jedro

Po določbah 58. člena Pravilnika o sofinanciranju programov športa v Mestni občini Kranj je med pogoji, ki jih je potrebno izpolnjevati za pridobitev sredstev za navedeni program, tudi pogoj, po katerem morajo izvajalci kakovostnega športa izvajati na javnem razpisu sofinancirane športne programe športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, v starostnih vadbenih skupinah od 15 do 16 let in od 17 do 19 let. Glede na citirano besedilo se torej zahteva izvajanje zadevnih športnih programov (kontinuirano) v dveh starostnih vadbenih skupinah in ne samo v eni, kot se uveljavlja v tožbi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Urad za družbene dejavnosti tožene stranke je kot organ prve stopnje v zadevi Javnega razpisa za sofinanciranje izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Kranj v letu 2016 z izpodbijano odločbo vlogi tožeče stranke delno ugodil in ji za prijavljene programe športa, navedene v II. točki izreka, odobril sredstva v skupnem znesku 5 364,99 EUR po letnem programu športa (LPŠ) in 1 315,06 EUR za uporabo objektov Zavoda za šport Kranj. V preostalem delu, in sicer za program 1.5. Kakovostni šport, je vlogo tožeče stranke zavrnil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožeča stranka dala vlogo na omenjeni Javni razpis in da je strokovna komisija vlogo pregledala in ovrednotila v skladu s Pravilnikom o sofinanciranju programov športa v Mestni občini Kranj (v nadaljevanju Pravilnik). Na prvo izdano odločbo se je tožeča stranka pritožila, organ druge stopnje pa je s svojo odločbo zadevo vrnil organu prve stopnje, ki je v zadevi ponovno odločil. 3. Tožeča stranka je z vlogo zaprosila za sofinanciranje (18) programov športa, ki so navedeni v drugem odstavku obrazložitve in ki se ocenijo ter po posameznih programih dodelijo sredstva v višini, ki je razvidna iz izreka. V nadaljevanju obrazložitve se (na straneh od 5 do 31) po posameznih programih navajajo merila, po katerih se program ocenjuje, doseženo število točk in način izračuna dodeljenega zneska sredstev. V zvezi s programom 1.5. Kakovostni šport pa prvostopenjski organ navaja, da morajo v skladu z 58. členom Pravilnika vlagatelji izpolnjevati pogoj, da v primeru, če kandidirajo za sredstva, namenjena kakovostnemu športu, obenem izvajajo na javnem razpisu sofinancirane športne programe športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport v starostnih vadbenih skupinah od 15 do 16 let in od 17 do 19 let. Tožeča stranka je prijavila le program za vadbeno skupino od 15 do 16 let in bo zato financiran (le) ta program, medtem ko se vloga za program 1.5. Kakovostni šport zavrne.

4. Župan Mestne občine Kranj je kot drugostopenjski organ pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da je prvostopenjski organ pri odločanju upošteval določbe Pravilnika ter da je odločil v skladu s temi določbami. Medtem ko se pritožba nanaša na domnevno nezakonitost oziroma neustavnost Pravilnika ter na neprimernost ureditve. V tej zvezi pritožbeni organ najprej poudari, da je ob pripravi Pravilnika sodelovala vsa zainteresirana javnost, da je bil predlog Pravilnika dan v javno obravnavo in da so vsi zainteresirani lahko dali predloge. To je storila tudi tožeča stranka. Pred sprejemom so Pravilnik obravnavale pristojne komisije Mestnega sveta. Pravilnik je bil sprejet skladno z veljavnimi predpisi in se kot tak uporablja za vrednotenje vlog na razpisu za leto 2016, medtem ko bodo vse pripombe obravnavane ob spremembi Pravilnika. Ugotavljanje ustavnosti in zakonitosti je v pristojnosti Ustavnega sodišča, ki presoje še ni opravilo. Podani pa tudi niso razlogi iz 274. člena ZUP za odločanje po nadzorstveni pravici, saj se nezakonitost oziroma neustavnost pravnega akta, ki je podlaga izdani odločbi, ne omenja med razlogi, ki narekujejo odpravo ali razveljavitev odločbe.

5. Kriteriji iz Pravilnika, po katerih se sredstva delijo, so enaki za vse vlagatelje, postavljeni pa so z ozirom na razpoložljiva sredstva proračuna in glede na zaveze iz LPŠ, da se v Kranju podpira večino športnih panog. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da klub ni bil spoznan kot drugi nosilec v športni panogi, pritožbeni organ pojasni, da drugega nosilca skladno s Pravilnikom lahko nominira le Športna zveza Kranj in da komisija o tem predlogu odloča. Ker Športna zveza ni nominirala drugega nosilca, ampak je dala le nek splošen predlog, da naj to stori komisija, komisija takega predloga ni smela upoštevati, saj lahko odloča le na podlagi konkretnega predloga Športne zveze. V ostalem organ druge stopnje ugotavlja, da so bila sredstva dodeljena vsem prijavljenim programom, z izjemo Kakovostnega športa, tožeči stranki pa priznano in upoštevano največje možno število športnikov, največji možni obseg ur vadbe ter upoštevani in vrednoteni vsi prijavljeni uspehi športnikov in dodeljene kategorizacije športnikov s strani Olimpijskega komiteja Slovenije.

6. Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi kot bistveno izpostavlja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi Pravilnika, ki je nezakonit in neustaven. Pravilnik predvideva financiranje dejavnosti, vendar pa pri postavljanju meril s ponderiranjem točk favorizira (druga) društva ter dodeljuje sredstva za društvo in ne za dejavnosti. Poleg tega v Pravilniku ni meril in postopkov o izboru prvega nosilca. Tožeča stranka v postopku in pri izboru nima možnosti sodelovanja niti nima možnosti pravnega sredstva. Pravilnik tudi ne sledi Nacionalnemu programu športa in Izvedbenemu načrtu nacionalnega programa športa ter je v neskladju z Ustavo in Statutom MOK. Na nepravilnosti je tožeča stranka opozarjala že pred sprejemom Pravilnika, pa njeno mnenje ni bilo upoštevano. Do tega se tudi ni opredelil pritožbeni organ, kar po stališču tožbe že samo po sebi pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

7. Tožeča stranka dalje navaja, da deluje že od leta 2004 in da je poleg financiranja s strani članov društva, glavni vir financiranje s strani MOK. V preteklem letu je prejela od MOK 11 037,25 EUR za program športa in 840 ur uporabe atletskega stadiona, kar je bistveno več, kot na podlagi izpodbijane odločbe. Poleg tega obrazložitev ne omogoča ustreznega preizkusa odločbe. Pravilnik pa je nezakonit in z ozirom na Izvedbeni načrt in Resolucijo, ki določata izhodišča za vrednotenje programov, v nasprotju z javnim interesom. V 38. členu je izrazito ohlapno urejen postopek izbire prvega in drugega nosilca športne panoge na lokalnem nivoju, čeprav je to zaradi različnih korekcijskih faktorjev zelo pomembno. Zato MOK enake programe obravnava neenako, kar je v nasprotju z ustavno pravico do enakosti pred zakonom, saj se posamezni izvajalci lahko ukvarjajo z istimi športnimi dejavnostmi, pa zato, ker nimajo lastnosti kakovostnega in vrhunskega športa, prejmejo bistveno manj sredstev. Razlika med enimi in drugimi pa je lahko zanemarljivo majhna. Pravilnik ponderiranje veže na posamezne klube in ne na dejavnost kot tako, to pa je v nasprotju s financiranjem dejavnosti in zato tudi v nasprotju z javnim interesom.

8. Po Izvedbenem načrtu (2. točka 3. poglavja) naj bi se kakovostni šport financiral zgolj kot uporaba športnih objektov, medtem ko Pravilnik tem programom športa namenja bistveni del sredstev preko višjega zbira točk. Dodaten očitek se nanaša na nejasen postopek in kriterij izbire prednostnega nosilca, brez možnosti pritožbe, kar omogoča arbitrarno odločanje in neenako obravnavanje enakih izvajalcev, obenem pa tako postopanje nasprotuje Ustavi, Izvedbenemu načrtu in Resoluciji. Začetni izvajalci na ta način težko izoblikujejo člane, ki bodo dosegli položaj vodilnih klubov.

9. Nejasnost izhaja tudi iz prvega in zadnjega odstavka 38. člena Pravilnika. Pravilnik v prvem odstavku razdeli posamezne športe na različne nivoje, potem pa jih v zadnjem odstavku s korekcijskim faktorjem uredi popolnoma nasprotno. Kot pokaže primer, Pravilnik na ta način opušča kriterij razširjenosti oziroma množičnosti, ki ga sam določa v 32. členu. Poleg tega iz Pravilnika niti ne izhaja, zakaj je koeficient postavljen kot faktor 2,4. Tudi odgovori na tovrstne pritožbene ugovore s strani tožene stranke so pomanjkljivi in nerelevantni. Zato odločbe ni mogoče preizkusiti in jo je potrebno odpraviti (tudi) iz tega razloga. Tožeča stranka meni, da bi moral pristojni organ zaradi nezakonitosti oziroma neustavnosti predpisa odločiti brez uporabe spornih določb Pravilnika, kot to sledi npr. iz odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 282/2014 z dne 1. 6. 2016. 10. Tožeča stranka je grajala tudi način sofinanciranja uporabe objektov ZŠK, saj bi morala tožena stranka dodeliti konkretno število vadbenih ur, saj tako Pravilnik kot Izvedbeni načrt še vedno govorita o vadbenih urah, izpodbijana odločba pa o tem nima nobenih razlogov. Sprememba načina zagotavljanja objektov je namreč v nasprotju z namenom Izvedbenega načrta, Resolucije in Pravilnika.

11. Tožeča stranka pa se tudi ne strinja z izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu. Meni, da je pravilno razumevanje 58. člena Pravilnika takšno, da izvajalcu ni potrebno izpolniti obeh, temveč zgolj enega od dveh pogojev. To pa pomeni, da tožeča stranka izpolnjuje pogoje za sofinanciranje kakovostnega športa in da bi morala prejeti tudi sredstva za ta namen, medtem ko je drugačno razlogovanje v nasprotju z namenom Pravilnika, pa tudi v nasprotju z namenom financiranja in torej z javnim interesom.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da je Pravilnik zakonit in skladen z Ustavo ter da ne vsebuje spornih določb. Sprejet je bil v pravilnem postopku in kot tak velja za vrednotenje vlog na razpisu za leto 2016. V zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na Nacionalni program športa in Izvedbeni načrt tožena stranka opozarja, da sta oba dokumenta le priporočilo in usmeritev za letne programe športa na lokalni ravni in da nista zavezujoča. Tožena stranka je pri pripravi Pravilnika samostojna in v njem sama opredeli javni interes z določbami o predmetu in načinu financiranja. Njena pristojnost je tudi, da določi kriterije in merila. Javni interes na ravni lokalne skupnosti je lahko tudi drugačen kot na državni ravni.

13. Tožba ni utemeljena.

14. V zadevi gre za ponovni postopek odločanja o vlogi tožeče stranke, ki jo je dala na Javni razpis, in v katerem se z izpodbijano odločbo njeni vlogi, enako kot v prvem postopku, delno ugodi, tako da se za program 1.5. Kakovostni šport, njena vloga zavrne, v ostalem pa programi ocenijo in dodelijo zaprošena sredstva v enaki višini, kot so ji bila dodeljena s prvo odločbo. Pri čemer je tokrat, skladno z napotki pritožbenega organa, iz obrazložitve razviden ne le rezultat ocene posameznih programov, temveč tudi uporaba meril ter način izračuna doseženih točk po posameznih programih in po Pravilniku. Povsem splošni tožbeni očitek, da obrazložitev (tudi tokrat) ne omogoča ustreznega preizkusa odločbe, je zato neutemeljen in ga sodišče zavrača. 15. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi očitke, s katerimi tožeča stranka uveljavlja nezakonitost oziroma neustavnost določb Pravilnika kot akta, na katerem temelji izpodbijana odločitev. Ugovarja se namreč merilom, ki jih vsebuje Pravilnik, nasploh ter pri tem, prav tako splošno, očita favoriziranje drugih društev. Konkretne zakonske določbe, s katero naj bi bila ureditev v Pravilniku v nasprotju, se v tožbi ne omenja. Omenjajo se izvedbeni akti, kot sta Nacionalni program športa in Izvedbeni načrt nacionalnega programa športa, pa še ti pretežno le kot izhodišče za nadaljnje (pod)zakonsko urejanje ter v smislu zastopanja javnega interesa, s katerim naj bi bil Pravilnik pri svojem pristopu oziroma pri določanju posameznih meril po stališču tožbe v nasprotju. Pri tem očitek, da gre za nejasen postopek in za nejasne kriterije izbire, za zatrjevano nezakonitost oziroma neustavnost Pravilnika ne zadošča. Prav tako ni dovolj povsem splošna trditev, da so enaki izvajalci obravnavni neenako in da je zato podana kršitev zakona in Ustave. Zgolj nejasnost in neustrezen način urejanja pa se očita tudi določbam 38. člena Pravilnika in tistim določbam Pravilnika, ki se nanašajo na sofinanciranje uporabe objektov ZŠK. Gre torej za ugovore, ki so načelne narave oziroma za ugovore, s katerimi se napada primernost podzakonske ureditve in s tem za ugovore, ki jih že tožena stranka pri svojem odločanju utemeljeno ne upošteva. Pri tem že tožena stranka pravilno (in neprerekano) poudari, da gre pri določbah Pravilnika za kriterije oziroma pravila, ki so vlagateljem znana vnaprej in ki veljajo enako za vse, ki se prijavijo na Javni razpis, ter da zato ugovor arbitrarnosti pri odločanju ni na mestu.

16. Sodišče pa zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, ki se nanašajo na zavrnilni del izpodbijane odločitve, to je na zavrnitev vloge za program 1.5. Kakovostni šport. Po določbah 58. člena Pravilnika je med pogoji, ki jih je potrebno izpolnjevati za pridobitev sredstev za navedeni program, tudi pogoj, po katerem morajo izvajalci kakovostnega športa izvajati na javnem razpisu sofinancirane športne programe športne vzgoje otrok in mladine, usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport, v starostnih vadbenih skupinah od 15 do 16 let in od 17 do 19 let. Glede na citirano besedilo se torej zahteva izvajanje zadevnih športnih programov (kontinuirano) v dveh starostnih vadbenih skupinah in ne samo v eni, kot se uveljavlja v tožbi. To pa ob nespornem dejstvu, da je tožeča stranka za sofinanciranje prijavila le program za vadbeno skupino od 15 do 16 let, pomeni, da ni izpolnila obeh predpisanih pogojev ter da se zato njena vloga v tem delu utemeljeno zavrne.

17. Ker tožba po vsem navedenem ni utemeljena, jo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

18. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

19. Ker ključne dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.