Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nekaterim zaposlenim, med njimi tudi tožnici, nezadovoljstvo zakonite zastopnice z njihovim delom in da je bila zasledovanju tega cilja, prilagojena tudi sprememba sistemizacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 7. 2019 nezakonita (I. točka izreka); ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 20. 9. 2019 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, temveč je z vsemi pravicami iz delovnega razmerja trajalo do vključno 6. 1. 2021, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v obdobju 2. 3. 2020 do vključno 30. 6. 2020 (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnico v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (od vključno 21. 9. 2019 do vključno 1. 3. 2020 in za čas od vključno 1. 7. 2020 do 6. 1. 2021), ji za navedeno obdobje priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 10. 2017, vključno z delovno dobo, ter ji za navedeno obdobje obračunati nadomestila plač v mesečnem bruto znesku 1.710,00 EUR, obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožnici izplačati ustrezne neto zneske nadomestil z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in ji obračunati vse druge prejemke iz delovnega razmerja kot so regres in eventuelna božičnica, v bruto znesku prejemkov obračunati in plačati akontacijo dohodnine in obvezne prispevke za socialno varnost ter ji izplačati ustrezne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov dalje do plačila (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka sodbe obračunati denarno povračilo namesto reintegracije v bruto znesku 5.130,00 EUR ter ji po odvodu predpisanih dajatev izplačati neto znesek, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila, v presežku za znesek 11.970,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju plačati znesek 805,56 EUR v roku 15 dni od vročitve pisnega odpravka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje (pravilno ugodilni del) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti stroškovno zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo v spremenjeni sestavi oziroma v novem sodnem senatu. Odločitev sodišča prve stopnje je vsebinsko povsem zgrešena, neutemeljena in nepreverljiva, z vidika določb materialnega prava. Tožena stranka je v mesecu juliju 2019 pripravila in tudi ustrezno sprejela novo sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, kar ugotavlja tudi sodišče v izpodbijani sodbi in navedeno potrjujeta priči A.A. in B.B., ki je navedeno nalogo tudi dejansko izvedla. Kakšen je bil dejanski razlog (četudi bi bil razlog zakonite zastopnice, da delo s strani zaposlenih ni bilo opravljeno na način, kot se je to s strani tožene stranke pričakovalo, zaradi česar naj bi bila zakonita zastopnica nad delom zaposlenih nezadovoljna), za odločitev v konkretnem primeru ni pomembno. Pomembno je le, da je bila nova sistemizacija ustrezno sprejeta in tudi objavljena. Navedeno je izpovedal tudi C.C., ki je priči B.B. celo sam pomagal pri izobešanju nove sistemizacije. Z novo sistemizacijo je bil delovni proces na novo definiran ter prilagojen dejanskim potrebam tožene stranke. Sodišče je v izpodbijani sodbi samo ugotovilo, da je tožnica vso kadrovsko dokumentacijo dejansko izročila C.C., D.D. in E.E., kar nekaj časa, preden je tožnica s strani tožene stranke prejela izpodbijano odpoved, v vmesnem času pa je tožnica začasno opravljala druge naloge pri toženi stranki, ki pa niso sodile v okvir rednih delovnih nalog vodje kadrovske službe. Na dan same odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več opravljala nalog vodje kadrovske službe. Sodišče prve stopnje se na več mestih sklicuje na izoblikovano sodno prakso, vendar pri tem ne navede nobenega konkretnega judikata. Odločitev sodišča prve stopnje je pravno zgrešena in neutemeljena, zlasti pa v nasprotju z oblikovano sodno prakso VIII Ips 115/2009 z dne 15. 2. 2011 in VDSS Pdp 669/2018 z dne 20. 2. 2019. Oba judikata povsem jasno izkazujeta ravno utemeljenost razloga sprejema nove sistemizacije delovnih mest pri delodajalcu, kot utemeljen razlog za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi nove sistemizacije je tožena stranka dejansko ukinila večje število delovnih mest, v konkretnem primeru tudi tožničino, kot sta jasno in verodostojno izpovedali zakonita zastopnica in priča B.B. Navedena judikata jasno določata, da v kolikor delodajalec dejansko izvede spremembo sistemizacije delovnih mest je že to samo po sebi zadosten razlog, da se odvečnim zaposlenim odpovedo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da tožnica v zadnjih nekaj tednih svoje zaposlitve pri toženi stranki dejansko sploh ni več opravljala svojih delovnih obveznosti, saj je tožnica takoj po zaključku letnega dopusta (v začetku avgusta 2019 bi se morala vrniti na delo), javila odsotnost zaradi bolniškega staleža, zaradi domnevnega, vendar še povsem neizkazanega mobinga in šikaniranja na delovnem mestu. Tožnica je, kot vodja kadrovske službe bila seznanjena z dejstvom, da se je število zaposlenih že od začetka leta 2018 trajno zmanjševalo in da se je navedeni trend nadaljeval tudi v letu 2020. Navedenega sodišče v sodbi sploh ni navajalo. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je dejansko šlo za navidezno novo sistemizacijo delovnih mest, sprejeto izključno zato, da bi se tožena stranka znebila določenih zaposlenih. Kako je delovni proces pri posameznem delodajalcu organiziran in ali je potrebno obstoječi delovni proces ustrezno prilagoditi okoliščinam na trgu, je izključno v domeni vodstva delodajalca oziroma njihovih lastnikov, nikakor pa ne v domeni zaposlenih. E.E. ni bila zaposlena zato, da bi na kakršenkoli način nadomestila tožnico. Priči A.A. in F.F. nista potrdila navedb tožnice, kar že samo po sebi kaže na neutemeljenost in neizkazanost očitkov tožnice iz naslova šikaniranja na delovnem mestu, s strani zakonite zastopnice. Šele ob sami razgrnitvi nove sistemizacije delovnih mest je bilo zaslediti nezadovoljstvo tožnice, kakor tudi pri drugih zaposlenih (v imenu katerih je bila podana kazenska prijava ter prijava na Inšpektorat RS za delo). Tožena stranka je v mesecu juliju 2019 sprejela in tudi ustrezno objavila novo sistemizacijo delovnih mest (kot je potrdila B.B.), na podlagi katere je tožena stranka na novo organizirala svoj delovni proces, za kar pa je bila tožena stranka tudi pristojna. Sodišče je povsem nelogično toženi stranki naložilo, da tožnici tudi po 1. 7. 2020 (ko je tožnici poteklo delovno razmerju pri drugem delodajalcu) ponovno vzpostavil delovno razmerje. V kolikor se je tožnica sama odločila, da na odločitev sodišča ne bo čakala in se je zaposlila pri drugem delodajalcu, je to njena volja. To pa pomeni, da tožnica z dnem nastopa dela pri drugem delodajalcu ni bila več upravičena do nobenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki. Zato je tudi nedopustna sodna intervencija sodišča v smislu določb 118. člena ZDR-1. Namen denarnega nadomestila oziroma povračila namreč ni v tem, da se delavec, ki že ima zagotovljeno drugo zaposlitev denarno okorist na račun bivšega delodajalca. V primeru zaposlitve delavca pri drugem delodajalcu nikakor ne gre za sodno razvezo delovnega razmerja, kot to pravno povsem zmotno navaja sodišče v izpodbijani sodbi. Sodišče je ob izdaji izpodbijane sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnica v zvezi z denarnim povračilom ni podala ustrezne dejanske, kaj šele pravne podlage. Sicer pa je previsoka tudi sama višina prisojenega denarnega nadomestila v višini 5.130,00 EUR bruto, glede na čas zaposlitve tožnice pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je za vsako ceno želelo ugoditi tožnici in sicer tako glede priznanja delovnega razmerja po zaključenem delovnem razmerju pri drugem delodajalcu, kot tudi glede odločitve o denarnem povračilu po določbah 118. člena ZDR-1, zato tožena stranka predlaga, da v primeru, da bo pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo zadevo predodeli sodnemu senatu v drugi sestavi. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s predlaganim pobotnim ugovorom. Glede na vse navedeno pa je napačna odločitev tudi o stroških postopka.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da tožnica vztraja, da je bila sistemizacija tožene stranke iz meseca junija ali julija 2019 v resnici navidezna in namenjena predvsem temu, da se tožena stranka znebi določenega števila delavcev. Še zlasti grdo je zakonita zastopnica tožene stranke ravnala s tožnico, kar so potrdile tudi priče. Tožena stranka je tudi pri sprejemu sistemizacije kršila določbe Kolektivne pogodbe za kulturno dejavnosti in tudi določbe ZDR-1, saj zaposleni niso sodelovali pri njeni pripravi, kot to določa kolektivna pogodba, sistemizacija pa tudi ni bila sprejeta in objavljena v skladu z določili ZDR-1. Dokazano je, da sta zakonita zastopnica tožene stranke in B.B. sami (brez sodelovanja kateregakoli drugega zaposlenega) na hitro odstranili veliko število delovnih mest, da bi čimbolj omogočili odpuščanje odvečnih delavcev. Pri toženi stranki je kadrovske zadeve izvajala E.E., kot sta potrdili priči C.C. in F.F. Podjetje G. d. o. o. je prevzelo kadrovske zadeve šele v letu 2020 in pogodba je bila sklenjena marca 2020. Tožena stranka je pritožbene trditve oprla predvsem na pričanje B.B. in na izjavo zakonite zastopnice tožene stranke, ki pa po mnenju tožnice nista izpovedali verodostojno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialno pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

6. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnica 30. 10. 2017 s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za opravljanje dela na delovnem mestu "vodja socialnih programov" in da je imela tožnica predhodno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 4. 2015 z družbo H. d. o. o., ki jo prav tako zastopa zakonita zastopnica tožene stranke. Zaradi povečanega obsega dela sta stranki 26. 4. 2018 sklenili aneks št. 3 k pogodbi o zaposlitvi, na podlagi katerega je bila tožnica (v obsegu 100 %) razporejena na projektno delovno mesto strokovni sodelavec, z namenom izvedbe projekta I., ki ga delno financira EU iz evropskega sklada. Tožena stranka je nato tožnico s sklepom z dne 22. 3. 2019 razporedila na projekt I., v obsegu 50 % razpoložljivega delovnega časa. Dne 25. 7. 2019 je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga in v odpovedi je zapisala, da je odpoved posledica spremembe sistemizacije delovnega mesta tožnice, ki ga je tožena stranka ukinila in da je zaradi navedenega prenehala potreba po njeni nadaljnji zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo, ali je pri toženi stranki obstajal in bil utemeljen odpovedni razlog po 89. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji). V skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku istega člena ZDR-1, delodajalec delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če je takšen razlog utemeljen in onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, lahko sodišče z vidika obstoja utemeljenosti poslovnega razloga presoja le, ali gre morebiti zgolj za navidezen razlog. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2019 je tožena stranka zapisala, da tožnici odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je tožena stranka dne 21. 6. 2019 sprejela novo sistemizacijo delovnih mest, na podlagi katere je bilo ukinjeno delovno mesto, za katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi.

8. V času odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pri toženi stranki veljala Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 45/1994 in naslednji), ki je v prvem odstavku 1. člena direktorja in organe upravljanja zavezala k obveščanju delavcev o vseh zadevah, ki vplivajo na njihov socialno ekonomski položaj in pravice ter obveznosti iz delovnega razmerja in v prvem odstavku 2. člena določila, da mora svet zavoda ali direktor v primeru, ko odloča o delavčevih pravicah in dolžnostih iz dela, poprej pridobiti njihovo mnenje o zaposlovanju in odpuščanju delavcev, ne glede na razloge. V 30. členu kolektivne pogodbe pa je določeno, da lahko delovno razmerje delavcu oziroma delavki, ki je edini hranilec v družini preneha le s soglasjem delavca.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka kršila 30. člen kolektivne pogodbe s tem, ko ni upoštevalo, da je tožnica edina hranilka hčerke J.J. (česar tožena stranka ni prerekala) in bi zato tožnici lahko delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo le z njenim soglasjem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 7. 2019 nezakonita že iz razloga, ker je tožnica edini hranilec v družini in tožena stranka ni pridobila njenega soglasja za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. ZDR-1 v členih od 112 – 117 zagotavlja posebno pravno varstvo pred odpovedjo štirim kategorijam delavcev in sicer predstavnikom delavcev (112. člen), delavcem pred upokojitvijo (114. člen ZDR-1), staršem (115. člen) in invalidom ter odsotnim z dela zaradi bolezni (116. člen). V konkretnem primeru pa zavezuje toženo stranko tudi določba 30. člena Kolektivne pogodbe za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji, ki veže odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v primeru, da je delavec oziroma delavka edini hranilec v družini na soglasje delavca, ki ga tožena stranka v konkretnem primeru od tožnice ni pridobila. Glede na navedeno je tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz tega razloga podana nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 7. 2019. Tako kot je zapisalo sodišče prve stopnje je soglasje delavca, ki je edini hranilec v družini, pogoj za veljavnost odpovedi. Navedene ugotovitve sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi niti ne izpodbija.

11. Tožena stranka v pritožbi izpodbija predvsem ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila nova sistemizacija delovnih mest (junija 2019), ki je bila podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zgolj navidezna in sprejeta zato, da je tožena stranka lahko tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker s tožničinim delom ni bila zadovoljna.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da je za odločitev v konkretni zadevi bistveno le, da je bila sistemizacija ustrezno sprejeta in tudi javno objavljena. V kolikor bi delodajalec dejansko uporabil spremembo sistemizacije, da bi se znebil določenih delavcev, zaradi nezadovoljstva z njihovim delom, vsekakor predstavlja navidezen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sprememba sistemizacije del in ukinitev posamičnih delovnih mest, je vsekakor pomembna okoliščina za ugotavljanje, ali je bil podan poslovni razlog, vendar pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da za prenehanje delovnega razmerja tožnice ni bilo resnega (utemeljenega) odpovednega razloga, še posebej, ker je tožena stranka za dela, ki jih je prvotno opravljala tožnica na delovnem mestu, ki ga je ukinila, zaposlila novo delavko. Prav tako je pravilno sodišče prve stopnje presodilo, da ne more biti razlog za ukinitev delovnega mesta, v kolikor tožena stranka ni zadovoljna z delom delavcev, ki takšno delovno mesto zasedajo. V tem primeru bi morala tožena stranka podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da ni pomembno, kakšen je bil razlog tožene stranke za ukinitev delovnih mest in da je pomembno le, ali je bila nova sistemizacija sprejeta.

13. Za presojo zakonitosti odpovedane pogodbe o zaposlitvi tožnice z dne 25. 7. 2019 (ki je bila tožnici vročena 5. 8. 2019) ni pomembno, da se je število zaposlenih pri toženi stranki od začetka leta 2018 trajno zmanjševalo in da se je trend nadaljeval tudi v letu 2020, ko tožena stranka kar nekaj svojim zaposlenim ni več podaljšala pogodbe o zaposlitvi zaradi epidemije virusa COVID-19. Sodišče presoja zakonitost konkretne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je bila tožnica kot vodja kadrovske službe pri toženi stranki vodstven kader, ki je imela ves čas pregled nad številom zaposlenih pri toženi stranki in da tega v sodbi sploh ni upoštevalo, čeprav gre za okoliščine, ki so bistvenega pomena za pravilno presojo utemeljenosti in podanosti razloga za izdajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici. Med strankama namreč ni bilo sporno, da tožnica nalog, s področja kadrovske službe od 26. 4. 2018 dalje ni opravljala, ker je bila v obsegu 100 % razporejena na projektno delovno mesto strokovni sodelavec. Tožena stranka v ugovoru ni izpodbijala tega zaključka sodišča prve stopnje.

14. Tožnica je trdila, da je pri toženi stranki pred sklenitvijo aneksa 26. 4. 2018 opravljala naloge kadrovske službe, arhiviranja, indeksiranja in mentoriranja invalidov, kar je vključevalo zlasti pripravo pogodb in njihovih predlogov, napotitve na zdravniške preglede, skeniranje gradiva in pripravo nanj ter delo v arhivih, pri čemer so se delovne naloge izvrševale v K., L. in M. V maju 2019 je morala kadrovsko dokumentacijo predati E.E., udeleženki v programu socialne aktivacije, ki jo je nameravala tožena stranka zaposliti ob prejemu subvencije za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je E.E. tudi uvedla v delo. Tožnica je trdila, da potreba po njenem delu ni prenehala, temveč je bilo predvideno zgolj izvajanje nalog na drugi lokaciji. Dela so se še naprej opravljala in tožena stranka je za opravljanja del arhiviranja, indeksiranja in mentoriranja invalidov zaposlila N.N. Tožnica je izpovedala,da je bila seznanjena z dejstvom, da se pripravlja nova sistemizacija, vendar pa je bilo na sestankih pri toženi stranki predstavljeno, da je potrebna sprememba sistemizacije delovnih mest, izključno zaradi zvišanja najnižjih plač ter znižanja najvišjih plač, sicer pa za zaposlene to ne predstavlja nobene spremembe. Enako pa je izpovedal tudi A.A., ki je sodeloval pri pripravi sistemizacije. Tudi priča C.C., pomočnik vodje arhiva pri toženi stranki o obdobju 1. 6. 2018 do 4. 9. 2019 je potrdil, da je tožnica opravljala naloge kadrovske službe ter naloge arhiviranja, skeniranja in indeksiranja. Potrdil je, da je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici kadrovske naloge prevzela E.E., ki je sodelovala pri primopredaji in prenosu kadrovske dokumentacije iz K. v M. Potrdil je, da je E.E. prevzela kadrovsko dokumentacijo in kadrovske zadeve ter da ne drži, da bi naj opravljala zgolj administrativne naloge, kot je to zatrjevala tožena stranka.

15. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da je glede na organizacijo dela in poslovanja samostojna in avtonomna in sodišče ni pristojno ocenjevati primernosti oziroma učinkovitosti takšne reorganizacije, vendar pa mora sodišče, presoditi, ali razlogi, ki jih navaja delodajalec dejansko zadoščajo za utemeljenost odpovedi in se sodišče ne more zadovoljiti le z ugotovitvijo, da je poslovni razlog podan, ker je prišlo do sprejetja nove sistemizacije. Delodajalec ima sicer z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude – v ta okvir sodi tudi zmanjšanje števila zaposlenih in prerazporeditev nalog – vendar ta ni absolutna. Uravnotežena mora biti s pravicami zaposlenih, ki se v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nasplošno uresničujejo prav skozi citirano določbo drugega odstavka 89. člena ZDR-1 (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 82/2017 z dne 19. 12. 2017), v zvezi z ukrepi za preprečitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer omejitev zaposlovanja in najemanja izvajalcev za dela, kjer so zmanjšali število zaposlenih z odpuščanjem delavcev.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi nekaterim zaposlenim, med njimi tudi tožnici, nezadovoljstvo zakonite zastopnice z njihovim delom in da je bila zasledovanju tega cilja, prilagojena tudi sprememba sistemizacije. Navedeno je sodišče zaključilo na podlagi zaslišanja zakonite zastopnice, ki je sicer zanikala, da bi bila sistemizacija narejena pri toženi stranki z namenom zmanjšanja števila zaposlenih, vendar je hkrati priznala, da si tožena stranka "ni mogla več privoščiti vmesnega kadra, ki svojih del ne izvaja "odgovorno", kar pa nakazuje na drug dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti ob upoštevanju izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke o nevestnem in nestrokovnem delu tožnice. Hkrati je tudi B.B., ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu pravnice od leta 2016 do konec leta 2019, izpovedala, da sprememba sistemizacije, ki jo je pripravil A.A. ni bila ustrezna, saj je obsegala preveliko število delovnih mest. Zato sta z zakonito zastopnico spremenili in črtali nepotrebna delovna mesta.

17. Neutemeljene so pritožbene trditve, da tožena stranka tožnici po juliju 2019, ko je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, ne bi morala vzpostaviti delovnega razmerja, in je zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je razvezalo pogodbo o zaposlitvi tožnici in ji prisodilo denarno povračilo v celoti v nasprotju s pravili pravne in življenjske logike. Neutemeljene so trditve tožene stranke, da se je tožnica sama odločila (po lastni volji), da na odločitev sodišča ne bo čakala in se je zaposlila pri drugem delodajalcu, zato je sama odgovorna za posledice takšnega svojega ravnanja in ni upravičena do denarnega povračila, kot ga določa 118. člen ZDR-1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka povsem napačno tolmači določilo 118. člena ZDR-1. 18. V primeru odločanja o reintegraciji oziroma sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi je (118. člen ZDR-1) Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da delavcu hkrati ni mogoče priznati delovnega razmerja pri dveh delodajalcih, razen ob zaposlitvi za krajši delovni čas in da zaposlitev pri drugem delodajalcu predstavlja pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila krajši čas zaposlena pri drugem delodajalcu, zato sodišče prve stopnje tožnici pravilno za ta čas ni priznalo pravic iz delovnega razmerja, vendar krajša zaposlitev ni vplivala na pravice tožnice do vrnitve na delo k toženi stranki. Tožena stranka v pritožbi napačno tolmači, da tožnica ni upravičena do prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in do reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja (nadomestila plač za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), ker se je zaposlila pri drugem delodajalcu (po lastni volji) in se zato ne more vrniti nazaj na delo k toženi stranki.

19. Reparacija je posebna vrsta odškodnine za škodo, ki nastane delavcu zaradi nezakonitega prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen je, če se pogodba o zaposlitvi ponovno vzpostavi. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek utemeljeno presojalo z vidika upravičenosti do pravic, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi (kot reparacijski zahtevek), in tožnici pravilno priznalo delovno razmerje od 20. 9. 2019 do vključno 6. 1. 2021, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu v obdobju vključno 2. 3. 2020 do vključno 30. 6. 2020. Zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnica z zaposlitvijo pri drugem delodajalcu sama povzročila prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki in zato ni več upravičena do nobenih zahtevkov iz naslova delovnega razmerja pri toženi stranki, še najmanj do prisojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je nezakonito prenehanje delovnega razmerja povzročila tožena stranka, zato je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, kar vključuje tudi obdobje po prenehanju tožničine zaposlitve pri drugem delodajalcu (saj je šlo za krajšo zaposlitev tožnice). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da je bila tožničina zaposlitev pri drugem delodajalcu toženi stranki v korist, saj bi sicer morala tožena stranka tožnici priznati delovno razmerje v daljšem obdobju in bi bila tožnica upravičena do višje denarne terjatve.

20. Pravilno je sodišče prve stopnje tožnici tudi razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dne 6. 1. 2021, na predlog tožnice in ji dosodilo denarno povračilo namesto reintegracije v skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1. Denarno povračilo, ki ga je dosodilo sodišče prve stopnje v znesku 5.130,00 EUR (treh bruto plač) je v skladu s sprejeto sodno prakso, zato so neutemeljene pritožbene trditve tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje je pravilno prisodilo denarno povračilo tožnici na podlagi 118. člena ZDR-1 in ni bilo dolžno ugotavljati vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, kot to določa OZ.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve v zvezi z uveljavljenim pobotnim ugovorom in sicer da bo tožena stranka morala pred istim sodiščem zoper tožnico sprožiti nov, ločen sodni postopek, zaradi povrnitve tistega, kar je tožnica s svojim lastnim ravnanjem povzročila toženi stranki. Tožena stranka je tekom postopka v pobot uveljavljala terjatev iz naslova neopravljene primopredaje v znesku 7.950,96 EUR, na podlagi 77. člena Pravilnika o delovnih razmerjih. Tožnica je prerekala trditve tožene stranke, da ni opravila primopredaje in je izpovedala, da je vse zadeve predala trem zaposlenim (C.C., D.D. in E.E.). En dan je sama pripravljala dokumentacijo, jo označevala z nalepkami, naslednji dan pa ji je pri tem pomagala E.E. Vso dokumentacijo je tožena stranka nato odpeljala v M. Tudi priča C.C. je izpovedal, da je pri primopredaji in prenosu kadrovske dokumentacije iz K. v M. sodelovala E.E. in mu je bilo s strani tožene stranke tudi pojasnjeno, da bo E.E. prevzela dokumentacijo in bo v bodoče opravljala delo kadrovnice. C.C. je izpovedal, da je tudi sam imel pri toženi stranki težave pri primopredaji, saj jo je vršil namesto en dan, kot je bilo dogovorjeno, dva dni, nato pa ga je zakonita zastopnica tožene stranke nadlegovala po telefonu in od njega zahtevala, da se vrne, v nasprotnem primeru mu je grozila s sankcijami. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tožnica primopredajo pri toženi stranki opravila in da tudi Pravilnik o delovnih razmerjih, na katerega se je sklicevala tožena stranka in ga uveljavljala kot pravno podlago za uveljavljanje terjatve iz naslova neopravljene primopredaje, v spornem času sploh ni veljal. Določbe Pravilnika o primopredaji veljajo šele od 1. 1. 2018, kar je sodišče temeljito obrazložilo v točki 13 obrazložitve sodbe.

22. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, zato pritožbene trditve tožene stranke, da so stroški postopka napačno odmerjeni, neutemeljene.

23. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

24. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer 375 točk za odgovor, 2 % materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 274,50 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).