Jedro

Sklicevanje delavca na obveznosti v zvezi s preživljanjem sebe in otroka, plačevanjem kreditov in ostalih stroškov ni odločilnega pomena pri presoji nastanka nenadomestljive škode, saj težnja za ohranitev enakega dotedanjega standarda življenja ne more vplivati na odločitev o začasni odredbi. Vsaka izguba zaposlitve ima za posledico izpad prejemkov, kar pa pri tožniku, ki bi se mu pogodba o zaposlitvi (za določen čas) iztekla dne 31.3.2004, ne bo povzročilo težko nadomestljive škode.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožniku od dne 21.2.2004 dalje obračunati bruto plačo v znesku 52.397,00 SIT ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačevati mesečno neto nadomestilo plače z zamudnimi obrestmi do pravnomočne sodne rešitve spora o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zavrne.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izdalo začasno odredbo, da je tožena stranka dolžna tožniku od dne 21.2.2004 pa do pravnomočnosti sodne rešitve spora o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plačo v znesku 52.397,00 SIT ter po odvodu davkov in prispevkov plačevati tožniku mesečno nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega mesečnega nadomestila plače, vse v 8 dneh pod izvršbo (prvi odst. 1. tč. izreka). Kar je tožnik v zvezi s plačilom nadomestila plače iz podrednega predloga za izdajo začasne odredbe zahteval več, je sodišče zavrnilo (drugi odst. 1. tč. izreka). Poleg tega je sodišče zavrnilo primarni predlog za izdajo začasne odredbe, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu za čas od dneva izdaje začasne odredbe do pravnomočne sodne rešitve spora zagotoviti vse pravice iz delovnega razmerja, skladno s pogodbo o zaposlitvi (2. tč. izreka). Ugotovilo je, da je v sporu terjatev verjetno izkazana in da bo izredna odpoved pogodbe povzročila tožniku nenadomestljivo škodo.

Zoper sklep sta se pritožili obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/02), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Tožnik v pritožbi zoper zavrnilni del sklepa navaja, da delno priznanje nadomestila plače ne spreminja njegovega brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Predlog za izplačevanje plače v višini 600.000,00 SIT je korekten in ustreza ohranitvi njegovega statusa ter preživljanja družine. V kolikor je sodišče pri priznanju delnega nadomestila plače izhajalo iz minimalne višine plače, bi bilo v primerjavi s preživljanjem štiričlanske družine bolj ustrezno, če bi glede tega izhajalo iz višine njegove izhodiščne plače. Z odločitvijo sodišča je tako postavljen v neenakopraven položaj in brez ustreznega varstva nasproti toženi stranki. Ker prisojena sredstva ne bodo zadoščala za preživetje, bo primoran poiskati drugo službo in zaslužek, ki mu bo zagotavljal normalno življenje. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi primarno postavljenemu predlogu oz. nasprotno v preostalem delu podrednega predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep v delu, v katerem je bilo ugodeno predlogu za izdajo začasne odredbe, navaja, da je bila tožniku izdana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v okviru zakonsko določenih rokov in po pravilno izvedenem postopku. O tožnikovih kršitvah pogodbenih obveznosti je zvedela šele po opravljeni analizi dne 5.1.2004, na kar je tožnika seznanila s kršitvami s pisno obdolžitvijo in vabilom na razgovor z dne 14.1.2004 ter mu ponudila možnost zagovora. O takšnem postopku je obvestila tudi sindikat, ki je podal mnenje. Ker je tožnik zavrnil zagovor, mu je utemeljeno izdala izredno odpoved pogodbe. Zato meni, da v zadevi ni izkazana verjetnost terjatve. Poleg tega tožniku ne grozi nikakršna nenadomestljiva škoda zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je tudi sicer bila sklenjena samo za določen čas do dne 31.3.2004. Tožnik ni edini hranitelj družine, saj je zaposlena tudi žena, ki prejema visoko plačo, ob tem da je oče samo enega otroka, kar pomeni, da ni dolžan skrbeti še za drugega otroka. Zato delna ugoditev predlagane začasne odredbe v priznanju ustrezne višine nadomestila plače ne more biti sprejemljiva. Na podlagi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe v celoti zavrne.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke v celoti zavrača podane pritožbene navedbe.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo v ugodilnem delu izpodbijanega sklepa o prisojenem delnem nadomestilu plače ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Odločilno je, da se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj vsaj ene izmed predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS, št. 51/98 in 75/02). Terjatev je verjetno izkazana, kadar okoliščine, ki govorijo v prid obstoju določenega dejstva, prevladujejo nad tistimi, ki govore proti obstoju takšnega dejstva. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu o verjetnosti izkazane tožnikove terjatve. Iz pisnih navedb strank in listinskih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 14.1.2004 izdala zoper tožnika pisno obdolžitev, zaradi kršitev pogodbene obveznosti in ga povabila isti dan na razgovor glede možnosti sporazumnega prenehanja delovnega razmerja oz. mu razgovor določila še za dne 16.1.2004. Nato mu je dne 19.1.2004 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi brez tega, da bi do takrat pridobila mnenje sindikata. Tožena stranka bi morala po pisni obdolžitvi spoštovati predpisane roke in tožniku omogočiti primeren čas priprave za podajo zagovora in se ne zgolj dogovarjati za možnost sporazumnega prenehanja dela. Takšno postopanje tožene stranke zoper tožnika ni bilo v skladu s predpisanim postopkom iz določbe 83. in 84. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/2002), kar izkazuje verjetnost terjatve in s tem izpolnitev pogoja za izdajo začasne odredbe iz določbe 1. odst. 272. čl. ZIZ.

Vendar pa pritožba tožene stranke pravilno opozarja, da v tožnikov primeru ni izkazan noben od alternativno določenih predpostavk iz 2. odst. navedene določbe ZIZ, kar bi lahko (če bi bila podana vsaj ena predpostavka) ob izkazani verjetnosti terjatve utemeljevalo odločitev o izdaji začasne odredbe. Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem v izpodbijanem sklepu, da bi tožniku z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi nastala težko nadomestljiva škoda za preživljanje sebe in njegove družine. Dejstvo je, da je sicer tožnik oče nedoletnega otroka, vendar ni edini hranitelj oz. dolžan skrbeti za hčerko, ker je v družini zaposlena tudi žena, ki dobiva mesečno dostojno visoko plačo. Tožnik ima visoko izobrazbo. Pri toženi stranki je zasedal eno od najodgovornejših delovnih mest ter prejemal visoke prejemke. Njegovo sklicevanje na konkretne obveznosti za preživljanje sebe in otroka, plačevanje kreditov in ostale stroške, nima odločilnega pomena, saj težnja za ohranitev enakega dotedanjega standarda življenja ne more vplivati na odločitev o začasni odredbi. Vsaka izguba zaposlitve ima za posledico izpad prejemkov, kar pa pri tožniku, ki bi se mu pogodba o zaposlitvi, sklenjena s toženo stranko za določen čas, itak iztekla dne 31.3.2004, ne bo povzročilo težko nadomestljivo škodo.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v izpodbijanem delu (v prvem odst. 1. tč. izreka sklepa), spremenilo odločitev tako, da je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila plače v bruto višini 52.397,00 SIT, kot je to razvidno iz izreka tega sklepa (3. tč. 365. čl. ZPP). Na drugi strani pa je v celoti zavrnilo tožnikovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).

Stranki sta v svojih pritožbah priglasili stroške. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške. Enaka odločitev glede bremena pritožbenih stroškov velja tudi za toženo stranko, saj v skladu z določbo 2. odst. 22. čl. ZDSS v sporih o prenehanju delovnega razmerja nosi delodajalec svoje stroške, ne glede na izid postopka.