Jedro

Tožena stranka je tožnici v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim očitala, da je spornega dne odklonila postrežbo gostij, ki sta 10 minut pred 18.00 uro v restavraciji hoteli popiti kavo, da je kljub vztrajanju strank vztrajala pri svojem in jima nato ponudila sok, točno ob 18.00 uri pa je od njiju zahtevala, da zapustita lokal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta gostji sami sedli zunaj, saj je ena izmed njiju kadila. Naročili sta kavo in ko jima je tožnica povedala, da je avtomat za kavo že očiščen in jima je ponudila sok, je ena izmed njiju pristala na sok, druga pa je vztrajala pri kavi. Tožnica je odšla skuhat kavo, potem pa si je ta gostja premislila in je pila sok. Tožnica od njiju ni zahtevala, da ob 18.00 uri zapustita lokal, ampak ju je le obvestila, da se lokal zapre ob 18.00 uri. Takšno tožničino ravnanje ni kršitev 37. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2017, ki je bila tožnici vročena istega dne, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka), da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi te izredne odpovedi in ji še vedno traja oziroma se na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2016 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 8 dni tožnico pozove nazaj na delo, jo za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tj. od 7. 4. 2017 dalje prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja, ji za vsak mesec nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi do poziva nazaj na delo obračuna bruto mesečno plačo v višini 877,15 EUR, ji po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli do plačila (točka III izreka) ter zanjo povrne stroške postopka v znesku 356,29 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. 01100-6370501417, sklic na št. 00 178-17, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni pravilno oziroma sploh ni uporabilo določbe 1. odstavka 109. člena ZDR-1. Tožena stranka je tožnico zaposlila na delovno mesto pomočnica kuharja - natakarica III z namenom, da bo vestno in skladno s pogodbo o zaposlitvi in določili ZDR-1 izpolnjevala svoje delovne obveznosti. Očitki iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno kažejo na to, da je tožnica kršila zaveze iz pogodbe o zaposlitvi, zato bi moralo sodišče skladno s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1 ugotoviti, da delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tožnica se je s pogodbo o zaposlitvi zavezala opravljati delovne naloge v skladu z delovnimi potrebami in po odredbi neposrednega vodje, skrbeti za dobro počutje strank in ugled restavracije, skladno z določili 34. in 37. člena ZDR-1, pa je bila dolžna upoštevati delodajalčeva navodila in se vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno in moralno škodujejo poslovnim interesom delodajalca. Sodišče se s tem ni ukvarjalo. Poudarek je dalo ustavni pravici delavke do izražanja in izpovedi priče A.A., da se kavni avtomat čisti večinoma ob pol šestih. Ta priča ni upravičena odločati in dajati navodila. Ugotovilo pa je, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 10. člen Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in da izredna odpoved ni bila dovolj konkretizirana. Tožnici je tožena stranka že v januarju 2017 dala opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, tožnica pa je dva meseca kasneje ponovila istovrstno kršitev, in sicer nespoštljiv ter neprimeren odnos do gostov. Sodišče se o tem ni izreklo, kar je kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje v zvezi z dogodki dne 13. 3. 2017, saj bi jih moralo sodišče obravnavati kot nadaljevanje njenega negativnega odnosa do dela in delodajalca. Razumljiva je sicer tožničina skrb za bolnega otroka, vendar med komunikacijo z delodajalcem ne bi smela prekiniti telefonskega razgovora s svojo nadrejeno, prav tako pa je tudi z zapisom na spletnem portalu B. "sramota za nadrejene za tak odnos" evidentno kršila svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Vsekakor pa si tožnica zaradi dogodkov dne 30. 3. 2017, ko je gostjama, ki sta si zaželeli kavo, postrežbo kave odklonila z izgovorom, da ima kavni avtomat že očiščen in jima ponudila sok, od njiju pa natanko ob 18.00 uri zahtevala, da zapustita restavracijo, zasluži izredno odpoved. Gre namreč za izredno nespoštljiv odnos do gostov, ki predstavlja kršitev pogodbe o zaposlitvi, s katero se je tožnica zavezala skrbeti za dobro počutje gostov in za njihovo kvalitetno postrežbo. Takšna je tudi narava njenega dela, zato drugačno postopanje pomeni kršitev po 37. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je spregledalo dopis ene izmed gostij lokala, iz katerega izhaja, da je bila ogorčena nad postrežbo tožnice, zato se je odločila, da v tem lokalu svojega 70. rojstnega dne ne bo praznovala. To ravnanje sodišča je kršitev 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo sklicevanje tožene stranke na 10. člen Pravilnika o merilih za odločitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, saj iz te določbe izhaja, da so zaposleni v lokalu dolžni še eno uro po zaprtju delati in streči goste, enako velja tudi za postrežbo s kavo v obravnavanem primeru. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z ustnimi pritožbami gostov v mesecu marcu 2017, in sicer gosta, ki mu je tožnica 20 minut do 18.00 ure dejala, da ga bo s pivom sicer postregla, da pa ga mora spiti do 18.00 ure, pa je pivo zlil v lijak in gosta, ki naj bi prišel v lokal na kavo ob 16.30 uri, pa mu s kavo ni postregla, ker je bil aparat že očiščen, da gre za nekonkretizirane očitke tožene stranke. Po pritožbenem stališču so ti očitki povsem konkretizirani in jasni ter predstavljajo istovrstne kršitve tožnice. V zvezi s temi očitki sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlagane priče E.E. z obrazložitvijo, da gre za posredno pričo. Pri tem pritožba opozarja na to, da niti ZPP in tudi ne kakšen drug predpis ne ločita med posrednimi in neposrednimi pričami. Tudi ta dva dogodka iz marca 2017 kažeta na povsem nesprejemljiv odnos tožnice do dela in do strank pri toženi stranki.

4. Tožnica se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka po 1. in 2. točki 1 odstavka 338. člena ZPP. Tožnica je pravilno priglasila stroške zastopanja v celoti, pri čemer je predlagala, da je tožena stranka dolžna polovico stroškov nakazati sodišču, drugo polovico pa njej. Tožnica je prejela odločbo opr. št. Bpp 178/2017 in pooblaščencu podpisala pooblastilo za zastopanje. Sodišče je priznalo stroške v višini polovice zneska, ki bi odvetniku pripadal po odvetniški tarifi, za ostalo polovico priglašenih stroškov pa je štelo, da ne predstavljajo potrebnih stroškov. Za takšno odločitev sodišča prve stopnje ni zakonske podlage, zato je odločitev napačna.

5. Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Navaja, da je pritožba neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa tudi naloži, da tožnici povrne stroške pritožbenega postopka, in sicer 1/2 na račun tožnice in 1/2 na račun sodišča, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožene stranke:

8. Sodišče prve stopnje s tem, ko se ni izreklo o opozorilu, ki naj bi ga tožena stranka v mesecu januarju 2017 dala tožnici zaradi istovrstne kršitve, in sicer nespoštljiv in neprimeren odnos do gostov, kot ji jo očita v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni storilo bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Predmet postopka v obravnavani zadevi je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 4. 2017, v kateri so zajete kršitve v mesecu marcu 2017. Utemeljenost opozorila iz meseca januarja 2017 bi bilo sodišče prve stopnje dolžno preverjati le, v kolikor bi tožena stranka tožnici redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe in iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 20. 11. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje vpogledalo listino v prilogah pod B5, to je dopis z dne 30. 3. 2017, zato so pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, s tem pa naj bi kršilo 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, neutemeljene. V pritožbi zatrjevana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba naštetih pomanjkljivosti nima, saj se da preizkusiti. Odločitev sodišča prve stopnje je obrazložena z jasnimi razlogi o odločilnih dejstvih, ki si med seboj tudi niso v nasprotju. Prav tako pa tudi ni podana kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena, saj v odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo izpeljala skladno z določbo 2. odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), da pa razlogi, na podlagi katerih ji je pogodbo odpovedala, niso bili utemeljeni.

10. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnici so bili očitani trije sklopi kršitev.

11. V prvem sklopu je tožena stranka tožnici očitala, da dne 13. 3. 2017 neposredno nadrejene vodje C.C. ni obvestila o prihodu na delovno mesto, potem pa ji je naslednji dan brez upravičenega razloga prekinila telefonski razgovor in na B. objavila neprimerno izjavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica svojo nadrejeno v nedeljo dne 12. 3. 2017 poklicala in ji povedala, da je otrok zbolel, s tem pa je svojo obveznost do delodajalca izpolnila in ni kršila svojih pogodbenih obveznosti. Iz izpovedi priče C.C. izhaja, da je pripravila delavko, ki bo tožnico zaradi odsotnosti nadomeščala, zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne držijo trditve tožene stranke, da je zaradi tega, ker tožnica v ponedeljek dne 13. 3. 2017 ni poklicala tožene stranke in potrdila, da je na delo ne bo, imela težave pri razporejanju delavcev. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da neprimeren ton in morebitna prekinitev razgovora z C.C. ne predstavljata tako hude kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kot je navedeno že v točki 8 obrazložitve te sodbe, sodišče ni preverjalo utemeljenosti opozorila pred odpovedjo iz meseca januarja, zato pritožbenih navedb v zvezi s tem, da je potrebno navedene očitke iz izredne odpovedi obravnavati kot nadaljevanje tožničinega negativnega odnosa do delodajalca, ni mogoče upoštevati. Tretja kršitev iz tega sklopa je zapis tožnice na B.: "...!!!........" Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožničin zapis izraža njeno mnenje, ne nanaša se na določeno osebo in tudi ne na gostinski obrat, kjer je tožnica delala. Zapis ni žaljiv. Ker je bil objavljen na posebnem "zidu" B., ne gre za objavo v sredstvih javnega obveščanja. Tako s to objavo tožnica ni kršila 4. člena pogodbe o zaposlitvi, po katerem je dolžna skrbeti za ugled restavracije in sodelovanje pri reklamiranju podjetja. Zato pritožba tožene stranke tudi v tem delu ni utemeljena.

12. V naslednjem sklopu tožena stranka tožnici očita, da je dne 30. 3. 2017 odklonila postrežbo gostij, ki sta 10 minut pred 18.00 uro v restavraciji hoteli popiti kavo, da je kljub vztrajanju strank vztrajala pri svojem in jima nato ponudila sok, točno ob 18.00 uri pa je od njiju zahtevala, da zapustita lokal. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnice, priče D.D., video posnetka v prilogah pod B6 ter pritožbe strank (B5) ugotovilo, da sta gostji sami sedli zunaj, saj je ena izmed njiju kadila. Naročili sta kavo in ko jima je tožnica povedala, da je avtomat za kavo že očiščen in jima je ponudila sok, je ena izmed njiju pristala na sok, druga pa je vztrajala pri kavi. Tožnica je odšla skuhat kavo, potem pa si je ta gostja premislila in je pila sok. Tožnica od njiju ni zahtevala, da ob 18.00 uri zapustita lokal, ampak ju je le obvestila, da se lokal zapre ob 18.00 uri. Takšno tožničino ravnanje ni kršitev 37. člena ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je 10. člen Pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (Ur. l. RS, št. 78/99 in naslednji) razlagalo pravilno. Ta člen določa, da morajo gostje, ki so ob koncu obratovalnega časa še v gostinskem obratu, lokal zapustiti najkasneje v 30 minutah, če gostinski obrat streže le z enostavnimi jedmi, pijačami in napitki (kavarne, slaščičarne, okrepčevalnice, bari), oziroma najkasneje v 60 minutah, če gostinski obrat streže tudi z zahtevnejšimi jedmi (restavracije, gostilne). Prvi odstavek tega člen se ne nanaša na obveznost delavca v gostinskem obratu, ampak na obveznost gostov. V zvezi z 2. odstavkom tega člena, po katerem mora obrat streči pijačo skladno z obratovalnim časom, pa je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja tožnice in priče A.A. ugotovilo, da je bila stalna praksa, da se je aparat za kavo očistil večinoma ob pol šestih, če gostov ni bilo. Na podlagi dejstva, da do 17.50 ure, ko sta v lokal prišli gostji, v njem ni bilo nobenega gosta, je bilo glede na stalno prakso utemeljeno pričakovati, da je tožnica kavni aparat že očistila.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje navedlo nesprejemljiv in nezakonit razlog, zakaj predlagane priče E.E. ni zaslišalo, in sicer, da gre za posredno pričo. Pri tem pa je tožena stranka spregledala celotno obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 4 sodbe, da je o tem, da je gost zlil pivo v lijak, izpovedala že priča C.C., saj ji je o tem ta gost izpovedal naslednji dan. V zvezi s tretjim sklopom očitkov pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da očitki, da je gost 20 minut do 18.00 ure naročil pivo, pa mu je tožnica povedala, da mu ga bo sicer postregla, ampak ga mora spiti, ker ob 18.00 uri zapira, tako da je gost pivo dobil, ampak ga je iz protesta zlil v lijak in odšel, da je gost ob 16.30 uri prišel v lokal na kavo, pa mu je tožnica povedala, da je aparat za kavo že očiščen in ker je gost vztrajal, da je lokal odprt do 18.00 ure, je potem kavo dobil in da tožnica neprimerno govori čez delodajalca in namerno škoduje njegovemu ugledu s tem, ko razširja neresnične trditve o odločitvah nadrejenih, v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A2) sploh niso konkretizirani. Časovno je opredeljeno le, da je tožena stranka v mesecu marcu prejela ustne pritožbe rednih gostov, ne pa tudi, kdaj naj bi tožnica te kršitve storila in kdo naj bi se je zoper njeno ravnanje pritožil. 15. ZDR-1 v 1. odstavku 109. člena ZDR-1 določa, da lahko delavec in delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do izteka časa, za katerega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena. Na podlagi ugotovitve, da razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso podani, saj zadnji sklop kršitev v izredni odpovedi ni bil dovolj določno opredeljen, kršitev iz prvega in drugega sklopa pa tožnica ni zagrešila, se sodišču prve stopnje do določbe 1. odstavka 109. člena ZDR-1 ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Kot je že obrazloženo v točki 11 te sodbe pa tožničin morebitni neprimeren ton v telefonskem razgovoru z C.C. oziroma prekinitev telefonskega razgovora, ne predstavljata tako hude kršitve, ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

K pritožbi tožnice:

16. Neutemeljena je tudi pritožba tožnice v zvezi z odločitvijo sodišče prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo skladno z določbo 5. odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv, Ur. l. RS, št. 18/93 in naslednji). Tožnici je bila priznana brezplačna pravna pomoč z odločbo BPP 178/2017 z dne 25. 4. 2017). Ker skladno z 2. odstavkom 17. člena ZOdv drugačen dogovor, npr. o višjem plačilu odvetniku, ni možen, je tožničin pooblaščenec upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. Tožnici so dejansko nastali le stroški v tej višini (enako tudi VDSS, sklep opr. št. Pdp 570/2017 z dne 24. 8. 2017), zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o utemeljenosti pritožbe bistvene. Ugotovilo je, da sta pritožbi neutemeljeni, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, skladno z določbo 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške, ki sta jih imeli s pritožbo. Tožnica pa z odgovorom na pritožbo tožene stranke k odločitvi o njej ni bistveno pripomogla, zato skladno s 155. členom ZPP tudi sama krije te stroške pritožbenega postopka.