Jedro

Obs. skuša prikazati, da čekov, katere je izpolnil, ni vnovčil. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 12.11.1997 je bil obs. M.M. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja in uporabe ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev po 3. odstavku 250. člena KZ in obsojen na kazen 2 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 27.5.1997 od 10. ure dalje. Na podlagi 40. člena KZ je bila obsojencu izrečena tudi stranska kazen izgona tujca iz države Republike Slovenije za čas 7 let. Obs. M.M. je bil obsojen tudi na plačilo promoženjskopravnih zahtevkov A banke, podjetja E.-T. d.o.o., NLB d.d. ter V.B. in A.Š., obeh iz R. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1.4.1998, deloma ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je stransko kazen izgona tujca iz države znižalo na 3 leta, v preostalem delu pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. M.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 1.7.1998, ki jo je dopolnil z vlogo brez datuma, kateri je priložil fotokopijo preliminarnega izvedenskega mnenja grafologinje prof. A.S., uvodoma navaja, da jo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi kršitve Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije preveri vse njegove navedbe in zasliši vse navedene priče ter ugotovi, ali je mogoče storiti kaznivo dejanje na način, kot je ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da obsojenec izpodbija le dokazno oceno in predlaga nove dokaze, kršitve ustave in zakonov, na katere se sklicuje, pa niso podane. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Čeprav obs. M.M. uveljavlja razloge iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, pa v sicer obsežni zahtevi za varstvo zakonitosti le navaja, kar naj bi izpovedale priče B.A., E.T., .V.B., A.Š., M.K., V.S., F.M., M.Z. in Z.M., s tem pa le izpodbija dokazno oceno sodišča. Uveljavlja torej razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa navedenega izrednega pravnega sredstva glede na določilo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Sicer pa tudi navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko po svoje povzema izpovedbe posameznih prič in razloge pravnomočne sodbe, niso v skladu z zbranim dokaznim gradivom in tudi ne v skladu z razlogi pravnomočne sodbe. Tako na primer med drugim navaja, da je na strani 8 sodbe sodišča prve stopnje navedeno, da je ček štev. ... izročil osebno B.A. Iz razlogov sodbe to ne izhaja, pač pa je v zvezi s tem navedeno, da je moški, ki je kupil plastifikator, pred A.-jem podpisal čekovni blanket ter le-tega tudi izpolnil z zneskom 15.000 tolarjev s številko in besedo. Tudi ni točen povzetek izpovedb prič V.B. in A.Š., ki sta sicer res izpovedali, da se ne spominjata, katera od njiju je prejela ček štev. ..., nista pa izpovedali, da je besede "Mercator Jelka" vpisala oseba, ki je vnovčila ček, pač pa sta v zvezi s tem izpovedali, da teh besed ni vpisala nobena od njiju. V zvezi s sklicevanjem obsojenca na preliminarno izvedensko mnenje prof. A.S., da vpisa "Mercator Jelka" ni napisala ista oseba, ki je napisala vsoto z besedami, je potrebno pripomniti, da pravnomočna sodba tega obsojencu tudi ne očita, pač pa je s pravnomočno sodbo tako glede tega čeka, kot tudi glede ostalih čekov, upoštevaje strokovno mnenje Centra za kriminalistično-tehnične preiskave in tudi zagovora obsojenca, da je izpolnil vse čeke, ki so bili vnovčeni, ugotovljeno, da je obsojenec predrugačil čeke tako, kot je to razvidno iz izreka pravnomočne sodbe. Povsem jasno je tudi, da podpis na čeku štev. ..., ni istoveten s podpisom F.M., kateremu so bili čekovni blanketi in čekovna kartica ukradeni, saj ga le-ta ni podpisal, pač pa ga je podpisal obsojenec. Tudi ugotovitev preliminarnega izvedenskega mnenja, da podpisa na čekih, štev. ... in ..., nista istovetna, ne govori v prid obsojencu, saj je ugotovljeno, da je ček, štev. ... podpisal obsojenec, medtem ko je ček, štev. ..., zaradi primerjave rokopisa pred preiskovalno sodnico izpolnil F.M., torej oseba, kateri so bili ukradeni čekovni blanketi in čekovna kartica.

Sicer pa obsojenec, ki je pri prvem zaslišanju priznal, da je izpolnil vseh 36 čekov, ki so bili tudi vnovčeni, medtem ko je kasneje zagovor spremenil in zatrjeval, da 4 od navedenih čekov ni izpolnil, v zahtevi za varstvo zakonitosti skuša prikazati, da čekov, katere je izpolnil, ni vnovčil. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega - kot je že pojasnjeno - tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Ni pa tudi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj so v razlogih pravnomočne sodbe podrobno pojasnjene okoliščine in dejstva, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da obsojenec ni le izpolnil 36 čekov, temveč da jih je tudi vnovčil. Trditev obs. M.M., da je bil kršen 29. člen Ustave Republike Slovenije, ki med drugim določa, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist, ni utemeljena. Dejstvo je namreč, da niti obsojenec, niti njegov zagovornik, na glavni obravnavi dne 12.11.1997 nista predlagala novih dokazov, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je bilo dokazovanje zaključeno, ker ni bilo novih dokaznih predlogov. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec in njegov zagovornik sicer res predlagala izvedbo novih dokazov, vendar je pritožbeno sodišče ocenilo in v razlogih sodbe obrazložilo, da glede na ugotovljeno dejstvo, da je vse čeke ponaredil obsojenec ter da so vsi trije oškodovanci izpovedali, da podpisi na teh čekih, ki so bili vnovčeni, niso njihovi, dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna.

Tudi niso bile kršene določbe kazenskega postopka v pritožbenem postopku, saj je v tej kazenski zadevi podala poročilo sodnica poročevalka, ki ji je bil spis dodeljen v skladu z določili Sodnega reda, pritožbeno sodišče pa je o pritožbah odločalo v sestavi, kot jo določa 2. odstavek 25. člena ZKP, saj je bil senat sestavljen iz treh sodnikov, kateremu je predsedoval predsednik Višjega sodišča v Ljubljani. Tudi ni utemeljena navedba obsojenca, da bi moralo pritožbeno sodišče povabiti na sejo strokovnjaka ali priče, saj se priče in izvedenci, za katere sodišče na predlog strank ali po uradni dolžnosti sklene, da jih je potrebno zaslišati, povabijo le na glavno obravnavo pred sodiščem druge stopnje (2. odstavek 380. člena ZKP), ne pa tudi na sejo pritožbenega sodišča. O seji pritožbenega sodišča so bili tako obveščeni višji državni tožilec, obsojenec in njegov zagovornik, ki so se seje tudi udeležili. Neutemeljeno obs. M.M. tudi navaja, da je bilo na seji pritožbenega sodišča kršeno določilo 3. odstavka 378. člena ZKP. Iz zapisnika o seji v navzočnosti strank z dne 1.4.1998 je razvidno, da stranke niso imele predlogov za dopolnitev poročila, predsednik senata pa je obsojencu, ki je začel s ponavljanjem navedb in dokaznih predlogov, pojasnil, da se dokazi na seji pritožbenega sodišča ne izvajajo ter da pritožbeno sodišče odloča le o utemeljenosti pritožb. Končno je treba obs. M.M. še pojasniti, da je predsednik pritožbenega sodišča v poročilu, s katerim je bil kazenski spis z zahtevo za varstvo zakonitosti predložen Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, pojasnil, da je bila obsojencu stranska kazen izgona tujca iz države znižana na 3 leta, da pa je prišlo do očitne pisne pomote v razlogih sodbe pritožbenega sodišča, kjer je navedeno, da je bila stranska kazen skrajšana na 2 leti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obs. M.M. v svoji zahtevi. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).