Jedro

Terjatev tožnice še ni verjetno izkazana, saj gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jih tožena stranka zatrjuje; nesporno je tudi, da tožnica ni podpisala ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Osebni konflikt s posameznim delavcem pri toženi stranki ni odločilen, saj to ne pomeni, da je izkazana samovolja zaradi diskriminacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je delovno sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20.2.2003 in sklepa o spremembi sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 20.2.2003, z dne 28.3.2003 in sicer do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku. Ta začasna odredba velja z dnem sprejetja.

Zoper izpodbijani sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb materialnega prava.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva, pomembna za odločitev o izdaji predlagane začasne odredbe in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijanega sklepa; sodišče tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ugotovitve sodišča niso pravilne. Tožnica je pravočasno predlagala izdajo začasne odredbe o zadržanju učinkovanja sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delovno razmerje bi ji prenehalo dne 10.4.2003, vendar se odpovedni rok v skladu s 3. odst. 116. čl. ZDR v konkretnem primeru podaljša, saj je tožnica v bolniškem staležu že od 21.3.2003 in bo še najmanj do 15.5.2003. Tožnica je dokazilo o bolniškem listu predložila sodišču naknadno z dopisom dne 14.4.2003. Odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni pričela učinkovati, zato je predlog za izdajo začasne odredbe primeren. Tožnica je že v tožbi in pripravljalni vlogi navajala številne "obtožbe" zoper toženo stranko. Zlasti je opisala šikaniranje, ki ga je bila deležna, ker se je uprla manipuliranju nadrejenega z njo. Posledica tega je bila odpoved delovnega razmerja, čeprav ZDR izrecno navaja, da je neveljavna odpoved, ki temelji na diskriminaciji, v tem primeru na osebnih konfliktih. Tožnica je celo navedla konkretno pričo, ki bo potrdila njene trditve, da se je je toženec nameraval znebiti in ji grozil z odpovedjo. Ta priča M. T. je še vedno pri toženi stranki v delovnem razmerju in ni razloga, da bi bil neobjektiven. Nadalje v pritožbi navaja, da se bo tožnica znašla brez lastnih sredstev za preživljanje; nastala ji bo nenadomestljiva škoda, saj se nima iz česa preživljati. Njen mož ima sicer skromno pokojnino, pa je težek invalid z multiplo sklerozo in so z njegovo nego veliki stroški. Zaradi domnevne odklonitve nove pogodbe o zaposlitvi bo ostala celo brez nadomestila za brezposelnost. Njen socialni položaj se bo brez njene krivde močno poslabšal. Meni, da je dokazala obstoj terjatve, predvidene v 272. členu ZIZ.

Pritožbeno sodišče je ocenilo ugotovljena dejstva in pritožbene navedbe ter zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Pripominja, da ukrep zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pride po 3. ost. 85. čl. ZDR v poštev le v primerih iz 1. odst. istega člena, to pa je v primerih, če Sindikat nasprotuje izredni odpovedi iz razloga nesposobnosti, ali iz krivdnega razloga, ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V spornem primeru gre za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela po 1. alinei 1. odst. 88. čl. ZDR, kar ni primer, ki jih navaja 85. čl. ZDR za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje tudi preizkusilo, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe predvideni v 272. čl. ZIZ. Tudi glede tega se pritožbeno sodišče strinja z razlogi sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da terjatev tožnice še ni verjetno izkazana, saj gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jih tožena stranka zatrjuje; nesporno je tudi, da tožnica ni podpisala ponujene nove pogodbe o zaposlitvi za drugo delovno mesto. Pri tem ni odločilen morebitni osebni konflikt s posameznim delavcem pri toženi stranki. Saj to ne pomeni, da je izkazana samovolja zaradi diskriminacije, kot jo zatrjuje tožeča stranka v pritožbi.

Glede zatrjevanega bolniškega staleža v pritožbi pritožbeno sodišče pripominja, da je lahko razlog po 3. odst. 116. čl. ZDR, da delovno razmerje preneha delavcu šele z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev po izteku odpovednega roka. Vendar tega dejstva sodišče prve stopnje ni poznalo v času izdaje izpodbijanega zavrnilnega sklepa, zato ga tudi sodišče druge stopnje ne more upoštevati v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo; sicer je stvar tožeče stranke, če to šteje za morebiten razlog za izdajo začasne odredbe, o katerem se najprej odloča na sodišču prve stopnje. Zato ga pritožbeno sodišče ne upošteva pri reševanju pritožbe zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.