Jedro

V zaposlitvenem načrtu se je tožnik zavezal, da bo v času dosegljivosti na določenem naslovu sprejemal pisanja in obvestila tožene stranke v obliki poštnih pošiljk in preko mobilnega telefona. Tako opredeljena obveznost tožnika kot brezposelne osebe v zaposlitvenem načrtu pa ne ustvarja dolžnosti kontrolorja, da nadzira dosegljivost na naslovu preko mobilnega telefona. Nadzor se namreč lahko skladno s prvim odstavkom 24. člena Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (pravilnik o nadzoru) izvaja brez predhodnega obvestila, neposredno pri brezposelni osebi na naslovu, na katerem je dosegljiva.

V tem sporu je bistveno vprašanje, ali je tožnik izpolnil svojo „rezidenčno“ obveznost iz zaposlitvenega načrta. Torej, ali je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu. Tožnik trdi, da je bil doma, bistveno za predmetni spor pa je, da ocena, ali je bil glede na potek nadzora oziroma okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, tožnik dosegljiv toženi stranki na dogovorjenem naslovu. To bo moral dokazati tožnik upoštevaje temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožnik dokazno breme, da je bil spornega dne dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (I., II. in IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 7. 2. 2011 in št. ... z dne 27. 10. 2010 (I. točka izreka) ter ugotovilo, da se tožnik tudi od 12. 10. 2010 dalje vodi v evidenci brezposelnih oseb (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 399,00 EUR na transakcijski račun sodišča, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del sodbe (I., II., in IV. točko izreka) vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da kontrolor zaradi tožnikovega neskrbnega ravnanja nadzora ni mogel opraviti drugače oziroma priklicati tožnika z zvonjenjem. Tožnik je vedel, da je bil zvonec domofona pokvarjen. Že v pritožbi in tožbi je zatrjeval, da v enem letu bivanja na tem naslovu niso preverjali, ali zvonec dela. Na glavni obravnavi pa je povedal, da domofon še vedno ne dela. Zvonec stanovanja ni bil viden in dostopen zaradi ograje, psa in opozorilne table „pozor, hud pes“. Kontrolor je nadzor opravljal 20 minut, večkrat je pozvonil in potrkal, zanesel pa se je tudi na lajanje psa. Tudi zato bi skrben gospodar prišel iz hiše, še posebej, ker hiša stoji na samem. Tako je bil tožnik tisti, ki ni ravnal z zadostno skrbnostjo, da bi kontrolorju omogočil, da ga najde doma. V nasprotju z dosedanjo sodno prakso je stališče sodišča, da je bil kontrolor dolžan priskrbeti si telefonsko številko mobilnega telefona in tožnika poklicati. Tožena stranka meni, da kontrolor nima takšne dolžnosti. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je bil doma ob dogovorjenem času. Navaja, da je bil nadzor dne 12. 10. 2010 opravljen pri obeh zakoncih ter da se tožnikova žena ni pritožila zoper odločitev, da se jo črta iz evidence brezposelnih oseb.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da nadzor, ki je bil dne 12. 10. 2010 opravljen na tožnikovem domu, ni bil strokoven. Za zagotavljanje svoje dosegljivosti je tožnik posredoval tudi svojo telefonsko številko, zato je utemeljeno pričakoval, da ga bo v primeru nadzora kontrolor tudi poklical po mobilnem telefonu. Po mnenju tožnika se rezidenčna prisotnost preverja tudi po telefonu. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi v skladu s 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 2. 2011 in odločbe tožene stranke z dne 27. 10. 2010, s katero je prvostopenjski organ odločil, da se tožnik z dnem 12. 10. 2010 preneha voditi v evidenci brezposelnih oseb, da se odločitev izvrši z dnem dokončnosti odločbe, tožnik pa se še 6 mesecev po dokončnosti odločbe v upravnem postopku ne more ponovno prijaviti v evidenco brezposelnih oseb. V predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik kot brezposelna oseba dne 12. 10. 2010 ni bil na razpolago oziroma ni bil dosegljiv na dogovorjenem naslovu.

Brezposelna oseba je v skladu s 17. c členom ZZZPB na razpolago za zaposlitev, če je dosegljiva zavodu vsak delovni dan tri ure dnevno na naslovu prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom. Čas dosegljivosti določi zavod. Po določbi 9. alineje prvega odstavka 70. člena ZZZPB zavod preneha voditi osebo v evidenci brezposelnih oseb in evidenci oseb, vključenih v programe aktivne politike zaposlovanja, če oseba ni na razpolago za zaposlitev. Pravilnik o natančnejših pravilih za izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb o določitvi časa prenehanja in znižanja pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 56/2007 - pravilnik) natančneje določa, kdaj se šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev. V prvem odstavku 5. člena tega pravilnika je določeno, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev in delo, če je vsak delovni dan nepretrgoma tri ure dosegljiva zavodu na naslovu svojega prebivališča ali na naslovu v Republiki Sloveniji, za katerega se dogovori z zavodom. Zavod v dogovoru z brezposelno osebo vpiše čas njene dosegljivosti v obrazec (prijavo v evidenco brezposelnih oseb) in v zaposlitveni načrt. Tako v prijavi v evidenci brezposelnih oseb kot v zaposlitvenem načrtu med tožnikom in toženo stranko je bilo določeno, da bo tožnik vsak delovni dan med 7.00 in 10.00 uro dosegljiv na naslovu A.. Skladno z 10. členom pravilnika se šteje, da brezposelna oseba ni na razpolago, če ni dosegljiva v skladu s 5. členom pravilnika.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presojo omejilo izključno na vprašanje, ali je kontrolor opravil nadzor tako, da je mogoče trditi, da tožnika v tem času ni bilo na naslovu oziroma na njegovo skrbnost pri nadzoru. Pri tem je ravnanje kontrolorja ocenjevalo z vidika skrbnosti dobrega gospodarja. Za uporabo tega pravnega standarda pa v obravnavanem primeru ni pravne podlage. Gre za merilo ravnanja, ki se je izoblikovalo obligacijskih razmerjih oziroma v odškodninskem pravu in v pravnoposlovnih razmerjih. Med tožnikom kot brezposelno osebo in kontrolorjem tovrstna razmerja ne obstajajo, saj kontrolor izvaja nadzor po določbah Pravilnika o načinu in postopku izvajanja nadzora nad izpolnjevanjem obveznosti brezposelnih oseb (Ur. l. RS, št. 17/1999, pravilnik o nadzoru). Nadzor se izvaja v okviru delovnih nalog (2. člen pravilnika o nadzoru). V skladu s tretjim členom pravilnika o nadzoru se vsebina nadzora med drugim nanaša tudi na ugotavljanje izpolnjevanja obveznosti brezposelnih oseb, dogovorjenih z zaposlitvenim načrtom oziroma razpoložljivosti brezposelne osebe za zaposlitev. Nadzornik na podlagi predlogov za uvedbo nadzora odloča o vsebini in obsegu nadzora (prvi odstavek 10. člena pravilnika o nadzoru), pri čemer kontrolor opravlja posamezna dejanja nadzora po nalogu in pooblastilu nadzornika (16. člen pravilnika o nadzoru).

Kot je razvidno iz zapisnika o nadzoru brezposelne osebe, je kontrolor dne 12. 10. 2010 nadziral dosegljivost tožnika na naslovu, dogovorjenem s toženo stranko. Zagotavljanje dosegljivosti na dogovorjenem naslovu je namreč obveznost, ki jo ima tožnik kot brezposelna oseba v razmerju do tožene stranke. Ta obveznost temelji na zaposlitvenem načrtu, tj. pisnem dogovoru med tožnikom in toženo stranko, medtem ko se z nadzorom le ugotavlja njeno izpolnjevanje.

V zaposlitvenem načrtu se je tožnik sicer še zavezal, da bo v času dosegljivosti na naslovu A. sprejemal pisanja in obvestila tožene stranke v obliki poštnih pošiljk in preko mobilnega telefona. Gre za obveznost tožnika, da v času dosegljivosti prejema obvestila in pošiljke, ki bi jih posredovala tožena stranka, kot to določa tretji odstavek 5. člena pravilnika. Tako opredeljena obveznost tožnika kot brezposelne osebe v zaposlitvenem načrtu pa ne ustvarja dolžnosti kontrolorja, da nadzira dosegljivost na naslovu preko mobilnega telefona. Nadzor se namreč lahko skladno s prvim odstavkom 24. člena pravilnika o nadzoru izvaja brez predhodnega obvestila, neposredno pri brezposelni osebi na naslovu, na katerem je dosegljiva. Neposreden nadzor pri nadzorovani osebi, ki je po 25. členu pravilnika o nadzoru izrecno predviden kot način izvajanja nadzora, bi izgubil svoj pomen oziroma bi bil nepotreben, če bi kontrolor razpoložljivost brezposelne osebe za zaposlitev lahko nadziral kar preko mobilnega telefona.

Glede na obrazloženo je v obravnavanem primeru bistveno le vprašanje, ali je tožnik izpolnil svojo „rezidenčno“ obveznost iz zaposlitvenega načrta. Torej, ali je bil dne 12. 10. 2010 med 7.00 in 10.00 uro dosegljiv na dogovorjenem naslovu A.. S tem vprašanjem pa se sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, ki se osredotoča izključno na skrbnost ravnanja kontrolorja pri iskanju tožnika, ni ukvarjalo, zaradi česar je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP v izpodbijanem delu sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek ter raziskati, ali je bil tožnik 12. 10. 2010 v času med 7.00 in 10.00 uro dosegljiv na dogovorjenem naslovu. Tožnik je v postopku na prvi stopnji povedal, da je bil 12. 10. 2010 ob 9.45 uri doma na začasnem naslovu v zgornjem nadstropju stanovanjske hiše. Tožnik torej trdi, da je bil doma, bistveno za predmetni spor pa je, da ocena, ali je bil glede na potek nadzora oziroma okoliščine, ki izhajajo iz zapisnika o opravljenem nadzoru in izpovedi kontrolorja, tožnik dosegljiv toženi stranki na naslovu A.. To bo moral dokazati tožnik upoštevaje temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena, po katerem nosi dokazno breme tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika. V obravnavanem primeru ima zato tožnik dokazno breme, da je bil dne 12. 10. 2010 dosegljiv na dogovorjenem naslovu, čemur se je zavezal na podlagi zaposlitvenega načrta z dne 10. 8. 2010. To obveznost tožena stranka preko službe za nadzor kontrolira, tožnik pa mora po drugi strani toženi stranki omogočiti nadzor, oziroma da se ga doseže na dogovorjenem naslovu (prim. tudi zadevo opr. št. Psp 13/2011 z dne 10. 3. 2011). V kolikor dosegljivosti v času nadzora tožnik v postopku ne bo uspel dokazati, bo moralo sodišče oceniti že izvedene dokaze (zapisnik o opravljenem nadzoru in izpoved kontrolorja) ter presoditi pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke.

Ker je tožnik priglasil stroške odgovora na pritožbo, je pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da so ti stroški nadaljnji stroški postopka, da bo o njih s končno odločbo odločilo sodišče prve stopnje skladno s 155. členom ZPP.