8. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 414/2005 z dne 23. 2. 2006 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 1401/2004 z dne 3. 8. 2005 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. Ks 237/2004 z dne 5. 8. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Izpodbijane sodne odločbe so bile izdane v postopku odločanja o pritožnikovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s pravnomočno obsodilno sodbo. Okrožno sodišče je na podlagi določb 412. in 413. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP) pritožnikovo zahtevo za obnovo kazenskega postopka zavrglo, Višje sodišče pa je pritožnikovo pritožbo zavrnilo. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z odločitvami sodišč, očita jim nepopolno in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava. Zatrjuje kršitve 2., 5., 14., 15., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da ni bil deležen poštenega sojenja, saj mu sodišče ni dovolilo obnove postopka ter da ga je sodišče obravnavalo drugače in neenako v primerjavi z drugimi obdolženci. Pritožnik zatrjuje, da je z odločbo Ustavnega sodišča o razveljavitvi 39. člena ZKP podan obnovitveni razlog iz 416. člena ZKP. Prav tako se ne strinja, da nista podana obnovitvena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP. Prvi naj bi bil izkazan z ugotovitvijo Višjega sodišča o lažnem pričanju dveh obremenilnih prič, glede drugega pa pritožnik navaja, da je izjava tajnega policijskega sodelavca nov dokaz, s katerim bi dokazal, da so bili vsi prevozi organizirani s strani policije in njihovih sodelavcev. Pritožnik se v ustavni pritožbi sklicuje tudi na obširne navedbe v zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevi vrne v novo odločanje ter naj ga oprosti plačila vseh stroškov pred Vrhovnim sodiščem.

3.Pritožnik podrejeno predlaga, naj Ustavno sodišče izvede postopek za oceno ustavnosti določb 406. do 416. člena ZKP, saj naj bi bili ti členi v očitnem neskladju z Ustavo, ker naj ne bi omogočali obnove kazenskega postopka, ki naj bi temeljil na hudih kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

B.

4.Predmet presoje v okviru te ustavne pritožbe so le v izreku navedene sodne odločbe, ki so bile izdane v postopku z zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, zato pritožnik zgolj z zatrjevanjem zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe prava ter z nestrinjanjem glede dokazne ocene sodišč ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

5.Pritožnik zatrjuje, da mu je bila z nedovolitvijo obnove kršena pravica do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki je v sodnih postopkih odraz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Pri tem kršitev te pravice pojasni s smiselnim zatrjevanjem o očitno napačni uporabi prava. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je kršitev pravice iz 22. člena Ustave med drugim podana takrat, kadar je izpodbijana odločitev glede uporabe materialnega ali procesnega prava ali pa glede ugotovitve dejanskega stanja očitno napačna oziroma jo je mogoče oceniti za samovoljno ali arbitrarno.

6.Po pravnomočnosti sodbe je mogoče napake, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, odpraviti le z izrednimi pravnimi sredstvi. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča in sklepe, izdane pred njo, s katerimi je bila iz formalnih razlogov kot nedovoljena zavržena zahteva za obnovo kazenskega postopka. V postopku dovolitve obnove kazenskega postopka sodišče zavrže zahtevo za obnovo postopka, če na podlagi same zahteve in spisov prejšnjega postopka ugotovi, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka. Sodišča so svojo odločitev o dovolitvi obnove oprla na določbe o ureditvi tega instituta v ZKP. Pri razlagi teh določb so uporabila pravila razlage, ki so v pravni stroki dopustna, in razumno obrazložila svojo odločitev, zakaj obnova kazenskega postopka v tej zadevi ni mogoča. Zato je pritožnikov očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno neutemeljen.

7.Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožniku je bilo sodno varstvo zagotovljeno, saj je na prvi stopnji odločalo Okrožno sodišče, pritožbo je preizkusilo Višje sodišče, Vrhovno sodišče je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti. Pritožnik zgolj z zatrjevanjem o kršitvi pravice ni izkazal, da mu ni bilo zagotovljeno sodno varstvo. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev prvega odstavka 23. člena Ustave.

8.Pritožnik sodiščem očita tudi kršitev 2., 5. in 15. člena Ustave. Ker navedeni členi, razen četrti odstavek 15. člena Ustave, neposredno ne urejajo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela, njihove kršitve ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo. V čem naj bi bil kršen četrti odstavek 15. člena Ustave, pa pritožnik ne pove.

9.Pritožnik je podrejeno vložil tudi pobudo za oceno ustavnosti predpisa. Ker ZUstS ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil tudi pobudo, je Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijana odločba temelji na protiustavnem predpisu, samo začelo postopek za oceno njegove ustavnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

10.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer