Jedro

Prepričanje tožečih strank, da bi lahko sodnik A. A., ki naj bi bil zainteresiran za uspeh tožene stranke v pravdi, posredno, z nadzorom nad njenim delom, vplival na odločanje s sodečo sodnico, je zmotno: nadzor nad pravilnostjo dejanskih ugotovitev, pravilnostjo vodenja postopka in materialnopravno pravilnostjo odločitve sodišča prve stopnje je mogoč izključno v pritožbenem postopku.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Potem, ko je sodišče prve stopnje tožeči stranki s sklepom z dne 25. 4. 2016 (list. št. 42 spisa) pozvalo k popravi in dopolnitvi tožbe, sta ti 15. 6. 2016 vložili predlog za delegacijo pristojnosti na stvarno pristojno sodišče v Ljubljani (list. št. 44 in naslednje). Predlog utemeljujeta s trditvijo, da na stvarno in krajevno pristojnem Okrajnem sodišču v Lendavi sodniško funkcijo opravlja tudi sodnik A. A., ki je stikih s sodečo sodnico, ta okoliščina pa je pomembna, ker je zainteresiran za izid pravde. Je namreč funkcionar v pomurski-madžarski samoupravni narodni skupnosti, ki poskuša na vsak način pridobiti posest nepremičnine, ki je predmet pravde. Sodnik A. A. je hkrati tesen sodelavec članov madžarske narodnostne skupnosti B. B. in C. C., pri čemer je L. G. nepooblaščeno zavedel drugo tožnico k vlaganjem lastnih sredstev v sporno nepremičnino, sedanja skupnost pa ne more pokriti njegovega nepooblaščenega ravnanja iz časa, ko je še obstajala samoupravna interesna skupnost, ki je prenehala brez pravnega naslednika. Imenovani sodnik, ki je član organa za pravne in podobne zadeve, pa se zavzema prav za to (za „pokritje“ nepooblaščenih dejanj B. B.), kar se je odrazilo v njeno škodo v nekaterih postopkih pred Okrajnim sodiščem v Lendavi in pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Opiše potek postopka v zadevi P 255/2009 pri slednjem obe omenjeni sodišči delujeta v okolju, ki je kontaminirano z nacionalizmom pod krinko posebnih narodnosti, moč tega nacionalizma pa se kaže med drugim tudi v tem, da imajo pripadniki madžarske narodnosti povezave tudi pri toženi stranki in če bi tožeči stranki sledili pozivu sodišča, naj natančno in podrobno utemeljita svoje priposestvovanje, bi te informacije odtekle v P. in od tam k toženi stranki M., da bi tožena stranka posredno še naprej izvrševala interes P. 2. Predlog ni utemeljen.

3. Po določbi 67. člena Zakona o pravdnem postopku lahko Vrhovno sodišče na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Temeljni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je v skladu z načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Poleg tega je delegacija pristojnosti procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ namreč zajema različne druge okoliščine (poleg smotrnosti postopka), ki niso v neposredni zvezi s sporom samim po sebi, pač pa lahko nanj vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Iz določbe 23. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva, izhaja zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvari in ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja po povedanem ni pomembno le, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

5. Okoliščin, s katerimi tožeči stranki utemeljujeta zahtevo za delegacijo pristojnosti, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pravni standard „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prepričanje tožečih strank, da bi lahko sodnik A. A., ki naj bi bil zainteresiran za uspeh tožene stranke v pravdi, posredno, z nadzorom nad njenim delom, vplival na odločanje s sodečo sodnico, je zmotno: nadzor nad pravilnostjo dejanskih ugotovitev, pravilnostjo vodenja postopka in materialnopravno pravilnostjo odločitve sodišča prve stopnje je mogoč izključno v pritožbenem postopku. Tudi, če temu ne bi bilo tako, z delegacijo pristojnosti ne bi bil dosežen cilj, ki ga zasledujeta tožeči stranki. Trdita namreč, da bi v primeru sojenja pred Okrajnim sodiščem v Lendavi informacije o dejstvih, s katerimi morata dopolniti tožbo, odtekale v P. in od tam k toženi stranki, pri tem pa prezreta, da bo skladno z načelom kontradiktornosti postopka tožena stranka s temi in vsemi ostalimi trditvami tožečih strank (in obratno) seznanjena ne glede na to, pred katerim sodiščem se bo postopek vodil. Po določbi 5. člena ZPP mora namreč sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke in da sme samo tedaj, če zakon tako določa, odločiti o zahtevku, o katerem se nasprotni stranki ni bila dana možnost izjaviti.

6. Po obrazloženem je Vrhovno sodišče predlog za delegacijo pristojnosti zavrnilo.