Jedro

Kapital dolžnika je razlika med njegovimi sredstvi in obveznostmi, v predmetni zadevi pa iz dokaza, ki ga je upnik predlagal v podkrepitev svojih navedb v predlogu za zavarovanje, izhaja prav nasprotno, kot to zatrjuje upnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo upnikov predlog za zavarovanje denarne terjatve po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4075/2010 z dne 21. 8. 2013 v višini 384.883,02 EUR s pripadki.

2. Upnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi izpostavlja, da je do standarda verjetnosti dokazal, da že iz javno dostopnih finančnih podatkov za dolžnika izhaja, da je prezadolžen in brez likvidnih sredstev. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal pogojev za zavarovanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

5. Sodišče prve stopnje je predlog za zavarovanje s predhodno odredbo zavrnilo iz razloga, ker iz dokaza, na katerega se upnik sklicuje (Letno poročilo za poslovno leto 2012), sicer izhaja, da je dolžnik imel v letu 2012 zaradi investicije v izgradnjo hotela X izgubo v višini 273.569,00 EUR, vendar pa je izguba manjša kot v predhodnem letu za 65%, prav tako pa iz listine izhaja, da je dolžnik že sprejel ukrepe za odpravo slabega likvidnostnega stanja (najel je dolgoročni kredit v višini 1.000.000,00 EUR), terjatve do V. v višini 1.227.099,00 EUR je že ustrezno 100% oslabil, prav tako pa je dolžnik že sprejel ukrepe za nadaljnjo izboljšanje stanja v zvezi z obveznostmi v višini 2.391.783,00 EUR. Sklenilo je, da pogoj nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena, ni izkazan. Temu upnik v pritožbi nasprotuje in pravi prav nasprotno; do standarda verjetnosti je izkazal, da je dolžnik prezadolžen in brez likvidnih sredstev. Tako npr. iz letnega poročila za poslovno leto 2012 izhaja, da ima dolžnik predvsem zaradi investicije v izgradnjo hotela X izgubo v višini 273.569,00 EUR, da ima terjatev do V. v višini 1.227.099,00 EUR, ki pa verjetno ne bo poplačana niti delno zaradi stečaja V., prav tako ima obveznosti do podizvajalcev v višini 2.391.783,00 EUR iz naslova izgradnje omenjenega kompleksa. Dolžnik je v slabem finančnem stanju, kot to izhaja iz medijskih objav (člankov), iz katerih izhaja, da je dolžnik globoko v izgubah, in da bo bržkone moral vrniti 2.500.000,00 EUR evropskega denarja, prav tako pa je pod preiskavo korupcijske komisije.

6. Višje sodišče ugotavlja, da upnik v pritožbi ponavlja navedbe v predlogu za izvršbo in zaključuje, da je sodišče predvsem zmotno uporabilo materialno pravo, ko ob vseh povzetih okoliščinah ni ugotovilo, da obstoji nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Višje sodišče pritožbi ne sledi.

7. Po določbi prvega odstavka 257. člena ZIZ je eden izmed pogojev za zavarovanje s predhodno odredbo ta, da upnik do stopnje verjetnosti izkaže nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V sodni praksi in pravni teoriji govorimo o t.i. objektivni nevarnosti; za zavarovanje zadošča že slabo premoženjsko stanje, ki kaže na to, da bo uveljavitev terjatve upnika, ko bodo nastopili pogoji za izvršbo, bodisi onemogočena bodisi precej otežena. Višje sodišče ugotavlja, da je upnik izredno selektivno povzel dejstva iz omenjenega letnega poročila (A9). V pritožbi upnik izpostavlja nelikvidnost oziroma prezadolženost dolžnika. V postopku zavarovanja sodišče ne ugotavlja materialnopravnih pogojev za začetek insolvenčnega postopka, saj sta pojma prezadolženosti in trajne plačilne nesposobnosti pojma insolvenčnega prava (14. člen ZFPPIPP). Je pa v postopku zavarovanja upoštevno dolžnikovo premoženjsko in tudi sicer likvidnostno stanje. Povsem normalno pri poslovanju pravnih oseb je, da se pravne osebe zadolžujejo in da imajo v zvezi s projekti, ki jih vodijo v okviru svoje dejavnosti, tako obveznosti na eni kot tudi terjatve na drugi strani. V slabem premoženjskem stanju oziroma v nelikvidnem stanju je tisti dolžnik, ki nima zadosti sredstev za poplačilo obveznosti. Tega pa upnik v predlogu za zavarovanje ni niti konkretno zatrjeval niti dokazoval – zatrjeval je le del sredstev; tistih, ki se nanaša na terjatve do V. in iz tega izhajajoče obveznosti. Upnik je namreč izpustil pomemben del letnega poročila, ki se nanaša na finančne vire dolžnika (točka 6.4 na 36 strani letnega poročila in nadaljnje). Iz finančnih virov za delovanje in pridobivanje sredstev R. pa izhaja, da je dolžnik v letu 2012 pridobival dohodke tako iz naslova državnega proračuna – izvajanje javnih pooblastil (npr. 611.762,00 EUR, 305.551,00 EUR, 9.921,00 EUR, 84.328,00 EUR) kot tudi iz naslova proračunov lokalnih skupnosti v višini 2.348.669,00 EUR, prav tako dolžnik sodeluje na javnih razpisih in v okviru tega prejema sredstva (21.000,00 EUR in 364.085,00 EUR), pridobiva sredstva iz naslova Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO; 1.467.417,00 EUR), ima stalne prejemke po Zakonu o Rdečem križu Slovenije (28. člen; v višini npr. 319.810,00 EUR in 113.098,00 EUR), pridobiva sredstva iz naslova prostovoljnih prispevkov, donatorstva in sponzorstva (324.839,00 EUR in 835.071,00 EUR), iz naslova založništva (113.267,00 EUR) ter pridobiva sredstva iz naslova prihodkov iz lastne dejavnosti (1.640.739,00 EUR; izvajanje tečajev in izpitov prve pomoči za voznike motornih vozil). Kolikor pa sedaj upnik v pritožbi izrecno zatrjuje prezadolženost in nelikvidnost dolžnika pa višje sodišče opozarja na točko 3.2 letnega poročila (likvidnostno tveganje), iz katere izhaja, da dolžnik likvidnostno tveganje optimizira z izdelavo kratkoročnih planov denarnih tokov in da v letu 2012 ni imel blokiranih transakcijskih računov, svoje dospele obveznosti pa je redno odplačeval. 8. Kapital dolžnika je razlika med njegovimi sredstvi in obveznostmi, v predmetni zadevi pa iz dokaza, ki ga je upnik predlagal v podkrepitev svojih navedb v predlogu za zavarovanje, izhaja prav nasprotno, kot to zatrjuje upnik, pri čemer višje sodišče dodaja, da gre za revidirano poročilo (glej mnenje revizorske hiše, ki je sestavni del letnega poročila za leto 2012). Že sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo upniku, da poročanje medijev o stanju dolžnika ne more dokazovati ogroženosti poplačila upnikove terjatve.

9. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 38. člena ZIZ.