Jedro

Upravnik večstanovanjske hiše je aktivno legitimiran, da v lastnem imenu od lastnikov stanovanj izterja stroške upravljanja v ožjem smislu (drugi odstavek 24. člena SZ). To so stroški stanovanjskih storitev organizacijske, pravne, finančne in tehnične narave, ki jih je izvedel upravnik sam, in gre zato za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane delno v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljutomeru, opr. št. I 97/00506-2 z dne 11.9.1997 in sicer za znesek 54.656,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in z ustreznimi stroški. Odločitev je utemeljilo, da mora toženka plačati tožeči stranki stroške upravljanja večstanovanjske hiše. Terjatev je delno zastarana, zato mora plačati samo 54.656,30 SIT.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tako, da ostane sklep o izvršbi v veljavi za 40.935 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ustreznimi stroški, v ostalem delu pa se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Sprememba sodbe je posledica drugačne materialnopravne presoje zastaranja terjatev, tako, da je terjatev tožeče stranke zastarana, kolikor se nanaša na obdobje pred mesecem septembrom 1996. Zoper obsodilni del sodb sodišč druge in prve stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva). Na podlagi 2. točke 1. odstavka 387. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči pri odločanju nista uporabili 29. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I, 21/94, 23/96 in 1/2000). Na podlagi 1. točke 1. odstavka 387. člena ZPP pa uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 7. člena ZPP, ker sta sodišči dokazno breme prevalili na toženo stranko, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodb. V zahtevi navaja, da sta tako Ustavno sodišče kot Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzeli stališče, da ima upravnik večstanovanjske hiše po Stanovanjskem zakonu le položaj zastopnika, zaradi česar na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Aktivno legitimacijo lahko pridobi na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja, ali na podlagi posebnega naročila, če so bili stroški plačani iz njegovih namensko zbranih sredstev. Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev. V predmetni pravdi tožeča stranka do pritožbe niti ni zatrjevala, da bi lastniki svoja materialnopravna upravičenja prenesli nanjo, saj zahtevane bistvene pogodbe o upravljanju ni predložila, zato aktivne legitimacije ni pridobila. Prav tako ni dokazovala posebnega naročila s strani tožene stranke in ostalih etažnih lastnikov večstanovanjske hiše ter tudi ne, da bi stroške namesto toženke poravnala tožeča stranka iz lastnih sredstev. Tožeča stranka je višino svoje terjatve dokazovala z izpisi iz poslovnih knjig, iz katerih izhaja, da je toženi stranki izstavljala račune za obratovalne stroške, za obresti, stroške obdelave, stroške opomina, zavarovanje, za ogrevanje, kurjača, vodo, kanalizacijo, smeti, elektriko, vzdrževalna dela, gasilsko opremo, daratizacijo, dimnikarske storitve ter tudi za stroške upravljanja v vrednosti 0,3% od vrednosti stanovanja. Ob dejstvu, da je tožeča stranka kot javno podjetje ustanovljena tudi za oskrbo s pitno vodo, oskrbo s toplotno energijo in za odlaganje komunalnih odpadkov, in ni izkazala pravne podlage še za upravljanje, in zato tudi ne za tak izračun stroškov upravljanja, bi morala dokazovati, katere storitve iz 24. člena SZ je opravila, etažnim lastnikom poročati in dati račun, kakšni in kolikšni stroški so ji nastali v zvezi z opravljenimi storitvami. Iz dokaznih listin pa je razvidno, da je tožena stranka poravnala večino obratovalnih stroškov, ni pa plačevala zavarovanja, zamudnih obresti in stroškov upravljanja. Dokazno breme za izračun vtoževanih zamudnih obresti in višino ostalih vtoževanih stroškov nosi tožeča stranka in ne tožena, ki se je na pasivni strani optimalno angažirala.

O zahtevi za varstvo zakonitosti se tožena stranka ni izjavila, tožeča stranka pa je predlagala zavrnitev zahteve, ker je ta drugačna, kot je sama predlagala s podajo pobude in ker meni, da je upravičena do izterjave stroškov upravljanja od posameznega etažnega lastnika.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po 1. odstavku 385. člena ZPP lahko Vrhovno državno tožilstvo vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo. Kadar je bilo vloženo redno pravno sredstvo, je pravnomočna sodna odločba odločba sodišča druge stopnje v zvezi z odločbo sodišča prve stopnje. V takem primeru že po naravi stvari izpodbijanje samo prvostopenjske odločbe ni mogoče. Če se izpodbijata obe odločbi, je izpodbijanje uspešno le, če je utemeljeno zoper obe odločbi oziroma vsaj zoper odločbo druge stopnje. Z drugimi besedami: če v drugostopenjski odločbi ni ugotovljena zmotna uporaba materialnega prava ali bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zahteva za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna, četudi bi bilo prvostopenjskemu sodišču prvo ali drugo kršitev mogoče pripisati.

Zgoraj navedeno splošno pravilo je jasno izkazano v obravnavani zadevi v zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena v zvezi s 1. odstavkom 7. člena ZPP, ko naj bi sodišči dokazno breme prevalili na toženo stranko, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodb. V tej pravdni zadevi je šlo za plačilo 134.002,40 SIT, torej za spor majhne vrednosti po 1. odstavku 443. člena ZPP. Po 1. odstavku 458. člena ZPP se sme v takem sporu izpodbijati sodba samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP se torej sodba ne more izpodbijati. Iz tega sledi, da sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne sme upoštevati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP niti ob izrecnem uveljavljanju pritožnika niti po uradni dolžnosti. Do perpetuacije take kršitve v pritožbenem postopku ne more priti, torej drugostopenjsko sodišče samo ne more storiti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Zato tudi v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje ni moglo in tudi ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 7. člena ZPP. Ker gre za izpodbijanje pravnomočne sodbe, je s tem, ko ni kršitve postopka na drugi stopnji, brezpredmeten tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP na prvi stopnji. V zahtevi uveljavljana kršitev postopka zato ni podana.

Vrhovni državni tožilec uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava neuporabo 29. člena SZ, ki določa, da upravnik večstanovanjske hiše v mejah svojih pooblastil zastopa lastnike pred sodišči in upravnimi organi v sporih o njihovih pravicah in koristih po tem zakonu. Po stališču zahteve ima upravnik le položaj zastopnika, zaradi česar na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjati obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Po mnenju zahteve lahko pridobi upravnik aktivno legitimacijo na podlagi pogodbe, s katero lastniki nanj prenesejo svoja materialnopravna upravičenja ali na podlagi posebnega določila, če so bili stroški plačani iz njegovih namensko zbranih sredstev.

Kadar takega prenosa ni, je upravnik aktivno legitimiran le, če je stroške založil iz lastnih sredstev. V obravnavani pravdi pa nič od navedenega tožeča stranka ni niti zatrjevala.

Zgoraj navedenim trditvam ni mogoče pritrditi. Zahteva se sklicuje na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ne da bi konkretno navedla, kje in kdaj je bilo tako stališče sprejeto in objavljeno. Iz vsebine navedenega pa je mogoče sklepati, da ima zahteva v mislih pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 18.12.2001 in objavljeno v Pravnih mnenjih II/2001, str. 15. Iz tega mnenja je namreč mogoče povzeti, kdaj pridobi upravnik večstanovanjske hiše aktivno legitimacijo, da sam kot stranka, torej v lastnem imenu, izterja obratovalne stroške in stroške posameznega stanovanja od posameznega lastnika. Vendar navedeno velja samo za izterjavo obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Ne velja pa za stroške upravljanja v ožjem smislu, to je za stroške opravil, ki jih je izvedel upravnik sam in gre zato za njegovo lastno terjatev do posameznih etažnih lastnikov. Po 24. členu SZ spadajo pod upravljanje večstanovanjske hiše številne storitve in dejavnosti. V 2. odstavku 24. člena SZ je opredeljeno upravljanje v ožjem smislu: stanovanjske storitve. To so organizacijske, pravne, finančne, administrativne, tehnične in plansko-programske storitve za upravljanje stanovanjskih hiš. Še podrobneje so bile te storitve opredeljene v prilogi 1 Metodologije za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih (Uradni list RS, št. 32/92). Po ugotovitvah nižjih sodišč so podzakonski predpisi izvajalcu upravljanja za opisano dejavnost upravljanja priznavali mesečno plačilo v višini 0,3% vrednosti posameznega stanovanja.

Ta postopek se je začel kot izvršba na podlagi verodostojne listine, zato na začetku ni bila navedena dejanska podlaga toženkine obveznosti. Sodbi sodišč prve in druge stopnje vsebujeta dejansko podlago odločitve le v splošni obliki kot stroške upravljanja.

Dejansko podlago pa je mogoče ugotoviti iz navedb tožeče stranke med postopkom, da zajema sklep o izvršbi stroške upravljanja v višini 0,3% vrednosti stanovanja tožene stranke (list. št. 10), iz ugovora toženke zoper sklep o izvršbi, da nasprotuje plačilu stroškov upravljanja, da pa je tožeči stranki v celoti poravnala stroške obratovanja stanovanjske hiše in skupnega objekta (list. št. 4) in iz navedb tožene stranke, da ne plačuje in nasprotuje plačilu stroškov upravljanja, stroškov zavarovanja in obresti zaradi neplačevanja stroškov upravljanja (list. št. 21) ter navedb tožene stranke, da ni plačala stroškov položnic, stroškov zamudnih obresti ter stroškov upravljanja (list. št. 26). Tudi zahteva navaja kot sporne stroške stroške zavarovanja, zamudnih obresti in stroškov upravljanja, pri čemer tako iz zahteve, kot iz navedb obeh strank in iz dokaznih listin, ki so bile podlaga za odločitev (izpisek iz overjenih poslovnih knjig z izračunom obresti - A1, izpis kartic - A2 in izračun stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov - A3) jasno izhaja, da so stroški upravljanja mišljeni v ožjem smislu oziroma stroški upravljanja stanovanjskih storitev organizacijske, pravne, finančne, administrativne, tehnične in plansko-programske narave v smislu 2. odstavka 24. člena SZ, za katere podzakonski predpisi priznavajo stroške v višini 0,3% vrednosti posameznega stanovanja. Poleg teh stroškov so bile glede na navedbe strank v postopku sporne tudi zamudne obresti zaradi neplačanih stroškov upravljanja ter stroški položnic, kar vse sodi med organizacijsko - finančno - administrativne stanovanjske storitve, ki jih je za lastnike stanovanj opravljala sama tožeča stranka, oziroma, ki naj bi jih opravljala, a jih ni ali pa jih je napačno obračunavala, kot sta različno navajali pravdni stranki. Vsekakor je zaključiti, da so kot sporna dejanska podlaga izpodbijanih sodb stroški upravljanja toženkinega stanovanja v ožjem smislu, torej plačilo lastnih storitev organizacijsko - finančno - administrativne narave tožeče stranke v zvezi s toženkinim stanovanjem. Izven tega okvira so tudi sporni stroški zavarovanja, ki že po naravi stvari niso storitev tožeče stranke, vendar je to vprašanje v tem primeru pri obravnavanju zahteve nerelevantno, saj izpodbija zahteva za varstvo zakonitosti obe sodbi samo v obsodilnem delu. Ta pa zajema stroške upravljanja od vključno septembra 1996 dalje. Nižji sodišči sta ugotovili zastaranje terjatev do vključno avgusta 1996 in za to obdobje tožbeni zahtevek zavrnili, stroški zavarovanja pa se nanašajo le na leto 1993 in so zato zajeti v zavrnilnem delu obsodilne sodbe, ki ga zahteva ne izpodbija.

Ko je torej zgoraj pojasnjeno, da sta nižji sodišči v obsodilnih delih sodb odločili o stroških upravljanja stanovanja tožene stranke iz 2. odstavka 24. člena SZ, torej o plačilu za lastno storitev tožeče stranke, je hkrati logično zaključiti, da sodišči toženki nista naložili plačila obratovalnih ali kakšnih drugih stroškov njenega stanovanja, torej takih stroškov, o katerih govori zgoraj navedeno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, na katerega se očitno opira zahteva. Edini materialnopravni očitek zahteve je kršitev 29. člena SZ, da upravnik v sporih pred sodišči zastopa lastnike stanovanj, kar pa velja v primeru izterjave obratovalnih stroškov in stroškov posameznega stanovanja. Takrat v pravdi ni aktivno legitimiran. Ko pa gre za stroške upravljanja v ožjem smislu, za stroške storitev, ki jih upravnik sam izvede za etažne lastnike, je to njegova lastna terjatev iz razmerja med njim in lastnikom stanovanja ter je s tem podana njegova aktivna legitimacija. V tej pravdi je bilo sicer sporno, ali je tožeča stranka upravnik, kar pa je bilo rešeno s tem, ko sta obe sodišči ugotovili, da je tožeča stranka posle upravljanja stanovanj in stanovanjske hiše dejansko izvrševala, toženka pa ji je določene storitve tudi plačevala. Ob vezanosti na dejansko ugotovitev nižjih sodišč, da je tožeča stranka posle upravljanja dejansko opravljala, ji gre za njeno lastno storitev ustrezno plačilo, katerega višina ni predmet obravnavanja v zvezi z vloženim izrednim pravnim sredstvom. Ker je tožeči stranki prisojeno plačilo za lastno terjatev, ki jo uveljavlja v lastnem imenu in ne kot zastopnik lastnikov, ni podana v zahtevi uveljavljana zmotna uporaba materialnega prava, to je neuporaba 29. člena SZ.

Iz vsega navedenega je povzeti, da izpodbijani del pravnomočne sodbe ni obremenjen z uveljavljano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka in z zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava, zato je vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 391. člena ZPP v zvezi s 378. členom ZPP zavrnilo.