Jedro

Sredstva, s katerimi razpolaga tožnik, zadoščajo za preživetje prvih dni po odpustu s prestajanja kazni zapora. Tožnik bo po odpustu živel pri materi, v vlogi pa je tudi navedel, da ima že dogovorjeno zaposlitev.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova vloga za dodelitev enkratne denarne pomoči ob odpustu s prestajanja kazni zapora. Tožnik je zoper takšno odločbo vložil pritožbo, ta pa je bila z v uvodu navedeno odločbo drugostopnega organa kot neutemeljena zavrnjena. Iz obrazložitev obeh odločb izhaja, da je tožnik, ki je bil dne 18. 7. 2014 na podlagi 108. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) predčasno odpuščen iz zapora (v celoti bi kazen prestal dne 12. 9. 2014), vložil prošnjo za dodelitev enkratne denarne pomoči ob odpustu na podlagi 109. člena ZIKS. Ugotovljeno je bilo, da je bil tožnik tekom prestajanja zaporne kazni razporejen na delo v zavodsko knjižnico in na tej podlagi razpolaga s sredstvi depozita v višini 118,10 €, razen tega pa mu je bila izplačana še nagrada za mesec junij. Po odpustu iz zavoda ima urejeno vso stvarno problematiko, dogovorjeno pa ima tudi ponovno zaposlitev. Ima tudi možnost dodelitve pomoči v obleki in obutvi.

Drugostopni organ dodaja, da je enkratna denarna pomoč ob odpustu s prestajanja kazni zapora namenjena preživetju v prvih dneh po odpustu iz zavoda in se dodeli tistim obsojencem, ki za navedeno brez svoje krivde nimajo sredstev. Po mnenju drugostopnega organa, nagrada, ki jo je tožnik prejemal v zavodu za svoje delo, zadostuje za preživetje v prvih dneh po odpustu. Tožnik ima tudi urejeno stanovanjsko problematiko, saj trenutno živi pri svoji materi, urejeno bi naj imel tudi zaposlitev po odpustu. V zvezi z možnostjo, da se tožniku nudi primerna obutev in obleka, če z njo ne razpolaga, pa drugostopni organ pojasnjuje, da pri tem ne gre za kontradiktornost, ampak za drugo obliko pomoči. Tožnik v vloženi tožbi navaja, da je res bil v zavodu zaposlen, za svoje delo pa je prejemal denarno nagrado v mesečni višini med 35,00 in 40,00 €. Pri tem je posebej opozarjal na problematiko iz dopisa poročila Varuha človekovih pravic, ker v zavodu niso imeli niti izvoda Kazenskega zakonika, Zakona o kazenskem postopku, ZIKS-1 ali druge zakonodaje. Socialni delavec Peter Pišek ni s tožnikom opravil nobenega razgovora, kljub temu pa ugotavlja, da ima urejeno vso stvarno problematiko (rešeno stanovanjsko problematiko, dogovorjeno ponovno zaposlitev?), pri čemer tožniku zavod v mesecu maju in juniju ni odobril izhoda zaradi opravljanja izpita iz nemškega jezika. Zatrjuje, da je podana kontradiktornost v tem, da se mu dodelitev enkratne denarne pomoči zavrne, hkrati pa se mu lahko dodeli pomoč v obleki in obutvi. Nagrada za mesec junij znaša 38,97 €, ki jo je tožnik prejel šele v mesecu septembru, hkrati pa je prejel tudi del regresa. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo v celoti odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ne dodaja ničesar novega in se v izogib ponavljanju sklicuje na že podane ugotovitve v drugostopni odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je dne 14. 7. 2014 vložil vlogo za enkratno denarno pomoč ob odpustu na podlagi četrtega odstavka 109. člena ZIKS-1. Ta določa, da obsojencu, ki ob odpustu s prestajanja kazni brez svoje krivde nima sredstev, nudi zavod nujno potrebno obleko in obutev ter enkratno denarno pomoč, ki jo za denarni dodatek določajo predpisi na področju socialnega varstva.

Pristojna organa sta tožnikovo vlogo zavrnila z obrazložitvijo, da sredstva, s katerimi razpolaga tožnik, zadoščajo za preživetje prvih dni po odpustu. Pri tem sta organa izhajala iz v tožnikovi vlogi za dodelitev sredstev navedenih podatkov, da bo po odpustu živel pri materi na naslovu ... in da ima zaposlitev dogovorjeno. Zato so neutemeljeni tožbeni ugovori v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker uradna oseba s tožnikom ni opravila nobenega razgovora. Kot rečeno, so navedena dejstva izhajala iz tožnikove vloge, zato jih ni bilo potrebno posebej ugotavljati, razen tega pa organ, kadar odloča o zadevah iz 109. člena ZIKS-1, odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank (tretji odstavek 8. člena v zvezi s prvim odstavkom tega člena ZIKS-1).

Podatki o tožnikovih prihodkih v času prestajanja zaporne kazni so razvidni iz osebnega spisa obsojenca. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta imela upravna organa tudi po presoji sodišča dovolj podlage za zaključek, da pogoji za odobritev brezplačne pravne pomoči po četrtem odstavku 109. člena ZIKS-1 niso podani.

Pri tem zapis, da ima tožnik možnost eventualne dodelitve pomoči v obleki in obutvi ni v nasprotju z gornjim zaključkom, saj je to možnost, ki izhaja iz četrtega odstavka 109. člena ZIKS-1, vendar pa so razlogi v zvezi s tem brezpredmetni, saj tožnik za to ni zaprosil. Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).