Jedro

Predlagateljica v konkretnem primeru predlaga vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se vpis ne dovoli.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca in potrdilo sklep Dn 160667/2017 z dne 27.7.2017, s katerim je bila pri v uvodu navedeni nepremičnini dovoljena zaznamba spora ter odločilo, da nasprotni udeleženec nosi sam svoje stroške ugovornega postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotni udeleženec. Strinja se, da zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno presojati utemeljenosti tožbenega zahtevka, vendar to ne pomeni, da lahko pri odločanju o dovolitvi zaznambe spora izhaja zgolj iz predmeta tožbe, kot ga navaja predlagateljica v naslovu tožbe. Primarni tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev skupnega premoženja pridobljenega v času trajanja zunaj zakonske skupnosti in določitve deleža na njej, je že na prvi pogled neutemeljen, ker je bil nasprotni udeleženec v vtožvanem obdobju in še vedno je, v veljavni zakonski zvezi z M. T.. Sodišče je dovolilo vpis zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice, čeprav predlagateljica v tožbi sploh ni zatrjevala dejstev, ki omogočajo pridobitev lastninske pravic ena izviren način. Zgolj navedba, da naj bi bila z nasprotnim udeležencem v zunajzakonski skupnosti, ob sočasni trditvi, da je bila v tem času slednji v zakonski zvezi, namreč ne predstavlja trdtivene podlage za nastanek skupnega premoženja zunajzakonski partnerjev. Izključno poimenovanje tožbe pa ne more biti določilno za presojo, da so pogoji za zaznambo spora o pridobitvi lastninske pravice po 79. členu Zakona o zemljiški knjigi (v nadlegovanju: ZZK-1) izpolnjeni. Zaznamba spora o pridobitvi lastninske pravice brez dvoma predstavlja velik poseg v lastninsko pravico posameznika, saj dejansko zasleduje isti cilj kot zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Zato je nesprejemljivo stališče sodišča, da za zaznambo spora zadostuje tožba, ki se glasi na izvirno pridobitev lastninske pravice, ko niti iz tožbenih navedb ne izhaja, da bi bila lastninska pravice pridobljena na izviren način oz. tožbene navedbe takšno pridobitev celo izključujejo. Taka razlaga določb ZZK-2 dopušča zlorabo instituta zaznambe spora o pridobitvi lastninske pravice. izpodbijani sklep je nepravilen tudi zato, ker se nanaša na celotno nepremičnino, tožbeni zahtevek predlagateljice pa glasi na delež do 1/3. Napačno je stališče sodišča, da je zaznamba spora možna le na celotni nepremičnini, čeprav gre za spor le glede deleža nepremičnine. Ob takem stališči namreč obravnavani institut sploh ne bi bilo mogoče uporabiti v primerih, ko bi predlagatelj vložil tožbo glede nepremičnine v solastnini, v kateri bi zatrjeval, da le delež nepremičnin, ki je v lasti bivšega zakonca, sodi v skupno premoženje, ob tem pa ne bi vtoževal tudi oroginarne pridobitve lastninske pravice na pridelanih deležih ostalih solastnikov iste nepremičnine.

Pritožba je utemeljena.

Za pritožnika ni sporno, da je predmet obravnavanja tožba na ugotovitev tožničine lastninske pravice po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zunajzakonske skupnosti. V primeru, da gre za tako vrsto tožbe, je ta predmet zaznambe (79. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1), v kolikor so izpolnjeni vsi formalni pogoji po določbah ZZK-1 (124 in 147. člen ZZK-1). Da ti ne bi bili izpolnjeni, pritožba ne zatrjuje. Ali gre za očitno neutemeljeno izbrisno tožbo, kot to zatrjuje pritožba, pa zemljiškoknjižno sodišče, upoštevaje načelo formalnosti, ne sme presojati, saj bi, v kolikor bi to storilo, nedopustno poseglo v pristojnost pravdnega sodišča, ki je edino pristojno, da presoja utemeljenost tožbe in v njej postavljenega tožbenega zahtevka. Ravno to pa bi moralo storiti, če bi hotelo ugotavljati ali izbrisna tožba predstavlja zlorabo pravic, kot zatrjuje pritožba. Zemljiškoknjižno sodišče sme preverjati le obstoj zakonskih pogojev za vpis, kar vse je v celoti pravilno pritožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje.

Pravilno pa je pritožbeno stališče, da je nepravilno stališče sodišča, da je zaznamba spora možna le na celotni nepremičnini. Za takšno stališče ni najti opore v veljavnih določbah ZZK-1. Zakon namreč v 15. členu izrecno predvideva možnost vpisa pravnega dejstva v breme idealnega deleža in določa način vpisa takšne zaznambe. Tovrstne zaznambe namreč pravni položaj nepremičnine, na katerega se nanašajo, lahko omejujejo le v obsegu, kolikor izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis1. V konkretnem primeru iz tožbe, ki je podlaga za predlagano zaznambo spora, izhaja, da se z njo v korist predlagateljice zahteva ugotovitev lastninske pravice le do 1/3. Zato je lastninsko pravico nasprotnega udeleženca z zaznambo mogoče omejiti le v tem obsegu. Stališče sodišča, ki je v konkretni zadevi na podlagi tožbe za ugotovitev lastninske pravice predlagateljice do 1/3 dovolilo zaznambo spora pri lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, zato ni pravilno2. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o vpisu po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka, v katerem odloča o tem vpisu (147. člen ZZK-1). Gre za strogo formalen postopek. Sodišče v njem preizkuša skladnost med predlogom in listino, ki je podlaga za vpis, in vpis dovoli, če (poleg drugih pogojev) utemeljenost predloga izhaja iz listine, na podlagi katere se vpis zahteva (148. člen ZZK-1). Ker je predlagateljica v konkretnem primeru predlagala vpis zaznambe spora pri osnovnem pravnem položaju lastninski pravici nasprotnega udeleženca do celote, tožba na ugotovitev lastninske pravice, glede katere je zaznamba spora predlagana, pa se vodi le glede solastniškega deleža 1/3, skladnosti med predlogom in listino ni. Iz listine, ki je podlaga za vpis, ne izhaja utemeljenost zahteve za vpis. Gre za neutemeljen predlog, ki mu ni mogoče ugoditi niti delno.

Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da vpis ni dovoljen (tretja točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Pred uveljavitvijo ZZK-1C je ZZK-1 v tretji točki drugega odstavka 177. člena določal, da se pravno dejstvo vpisuje pri nepremičnin, na katero se nanaša. V ta namen (za razliko od sedaj veljavne ureditve v 15. členu ZZK-1), tudi ni predvideval razdelitve solastniškega deleža (prim. VSK I Cp 1217/2005).

2 V obravnavna zadevi ne gre za zaznambo spora pri delu nepremičnine, kot to navaja sodišče, ampak za zaznambo spora pri solastninskem deležu.