Jedro

Uporaba službenega mobilnika ne predstavlja stalne pripravljenosti za delo v smislu 81. in 82. člena ZPol in iz tega razloga uporabnik službenega telefona nima pravice do nadomestila za stalno pripravljenost. V primeru dosegljivosti po telefonu gre, za razliko od pripravljenosti za delo, kjer se pričakuje takojšen prihod delavca na delovno mesto, po vsebini za obratno situacijo, ko se ne pričakuje, da bi delavec sploh prišel na delovno mesto, temveč le, da se s komunikacijo po mobilnem telefonu uredijo nekatera vprašanja v delovnem procesu, ki se lahko pojavijo pri delu Policije in terjajo takojšne ukrepanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je (1) tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za čas pripravljenosti za delo na domu za januar 2010 znesek 112,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2010 dalje do plačila, za februar 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 3. 2010 dalje do plačila, za marec 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 4. 2010 dalje do plačila, za april 2010 znesek 112,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2010 dalje do plačila, za maj (2010) znesek 56,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2010 dalje do plačila, za junij 2010 znesek 28,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2010 dalje do plačila, za julij 2010 znesek 56,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2010 dalje do plačila, in (2) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova stalne pripravljenosti na domu po obračunu obveznih prispevkov in davkov izplačati za obdobje od 1. 8. 2010 do 5. 11. 2012 neto znesek za posamezni mesec od bruto zneska 957,44 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za posamezni mesec od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 807,50 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh tožnikovih stroškov postopka. Navaja, da je terjal plačilo dodatka za čas pripravljenosti za delo na domu v višini 20% urne postavke osnovne plače po 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da stalne dosegljivosti tožnika kot uporabnika dodeljenega mu službenega mobilnega telefona ni mogoče enačiti s pripravljenostjo za delo, urejeno v 81. in 82. členu Zakona o policiji (ZPol). Po stališču sodišča prve stopnje je bil tožnik, glede na položaj, ki ga zaseda (vodja oddelka za informatiko in telekomunikacijo službe za operativno podporo Policijske uprave A.), dolžan zagotoviti svojo stalno dosegljivost tudi izven prostorov delodajalca. Sodišče prve stopnje se sklicuje na podobno zadevo, v kateri je odločilo Višje delovno in socialno sodišče, opr. št. Pdp 1412/2010 ter pojasnilo, da uporaba službenega mobilnika ne predstavlja stalne pripravljenosti za delo. Meni, da navedene zadeve ni mogoče upoštevati, saj je šlo v citiranem primeru za tiskovnega predstavnika Policije, pri čemer je bil temu službeni mobilnik dodeljen le in izključno zaradi tega, da je lahko nemoteno in tudi izven delovnega časa komuniciral s tiskovnimi predstavniki. V tožnikovem primeru pa ni šlo le za izključno verbalno komuniciranje tožnika in reševanje problemov na daljavo, šlo je za odpravljanje problemov na delovnem mestu, torej za posebno obliko dežurstva, kot ga predpisujejo veljavni predpisi o organiziranosti Policije. To so potrdile tudi zaslišane priče. Priča B.B. (pritožba pri tem očitno nepravilno naslavlja B.B., direktorja PU A., ki je bil zaslišan kot priča) je celo izjavila, da se je od tožnika pričakovalo, da bo vedno dosegljiv na takšen način, da bo lahko prišel tudi na delovno mesto. V konkretnem primeru po stališču pritožbe ne gre za običajno dosegljivost, ki jo predstavlja imetništvo službenega telefona, ampak za dejansko stalno pripravljenost imetnika službenega telefona, da bo v svojem prostem času sposoben zagotoviti svojo prisotnost pri odpravljanju težav na delovnem mestu oziroma drugje, po navodilu tožene stranke. Sodišče prve stopnje je nepravilno izključilo pravico tožnika do dodatka zaradi dejstva, ker je prejemal položajni dodatek in plačo, ki je bila ustrezna zahtevnosti delovnega mesta.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedbe C.C., ki je povedal, da je, ko se je odločil, da ne bo več opravljal dežurstva na takšen način, da bo ves čas pripravljen priti na delovno mesto, službeni telefon po končanem delavniku pustil na delovnem mestu. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da bi moral tako ravnati tudi tožnik, še več, med zaslišanjem so tožnika spraševali, ali je dodelitvi službenega telefona nasprotoval. Sodišče prve stopnje je zanemarilo dejstvo, da je tožnik svoje delo opravljal vestno in korektno, spoštoval odločitve delodajalca, vendar tudi pričakoval, da se mu priznajo pravice, ki mu po veljavnih predpisih pripadajo. Napačno je tudi sklicevanje sodišča prve stopnje na sodno prakso glede odreditve nadurnega dela in plačila nadur. Gre za različna instituta in nesporno je, da sodna praksa tudi za primere, ko pride do nadurnega dela, ki ni bilo pisno odrejeno, delodajalcu nalaga plačilo nadomestila plače. Dejstvo, da tožniku pripravljenost za delo na domu ni bila posebej pisno odrejena, ne more pomeniti, da za čas, ko je bil v svojem prostem času omejen z delovnim procesom delodajalca, glede svojega gibanja, dejavnosti in razmišljanja, ni upravičen do ustreznega nadomestila. Sodišče bi tudi moralo preveriti, ali se je pri toženi stranki izvajalo dežurstvo v skladu s predpisi, ki so urejali delo policije in če ne, kakšni so bili dejanski okviri dodelitve službenega mobilnika tožniku. Tožnik se je namreč skliceval na 26. člen Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, po katerem je bila tožena stranka dolžna zagotoviti dežurstva in to ne z običajno dosegljivostjo zaposlenih na službenih mobilnikih, ampak s pripravljenostjo za delo na domu, kajti le na ta način je lahko zagotovljeno nemoteno delo Policije.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih le pavšalno navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik je pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu vodje oddelka za informatiko in telekomunikacije v službi za operativno podporo Policijske uprave A.. Glede na položaj, ki ga zaseda in zaradi narave tožnikovega dela, je sodišče prve stopnje štelo, da je bila potrebna njegova stalna dosegljivost tudi izven prostorov Policije, zato mu je bil 25. 2. 2008 izdan sklep št. ..., s katerim mu je bil v stalno uporabo dodeljen službeni mobilni telefon. Iz 9. člena Uredbe o uporabi službenih mobilnih telefon in storitvah mobilne telefonije v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 106/06 in 63/2009; v nadaljevanju: Uredba) izhaja, da je namen dodelitve službenega mobilnega telefona zagotovitev stalne dosegljivosti uporabnika, racionalnejša medsebojna komunikacija uporabnikov in boljša izraba delovnega časa uporabnika. Iz 9. člena Uredbe tudi izhaja, da mora biti uporabnik stalno dosegljiv in uporabljati službeni telefon v skladu z navedenim namenom uporabe. Po določbi 16. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002 in naslednji; ZDU-1) se oprema za mobilno komuniciranje med drugim dodeli v stalno ali začasno uporabo uporabniku, če izvaja vodstveno delovno mesto in še obstaja potreba po njegovi stalni dosegljivosti.

Na podlagi ugotovitve o naravi in organizaciji dela, ki ga je tožnik opravljal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potreba po dodelitvi službenega mobilnega telefona obstajala. Na podlagi izpovedb prič B.B., direktorja Policijske uprave A., D.D., vodje službe za operativno podporo in E.E., ki je pred tožnikom opravljal delo vodje oddelka in imel iz tega razloga službeni telefon, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se glede na namen dodelitve službenega telefona, kot je opredeljen po Uredbi in ZDU-1, pri tožniku pričakuje stalna dosegljivost. Zakon o policiji (Ur. l. RS, št. 49/1998 s spremembami; ZPol), ki je veljal v spornem obdobju, je v prvem odstavku 81. člena določal, da so delavci policije dolžni opravljati delo v posebnih delovnih pogojih, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog. Po drugem odstavku 81. člena je poseben delovni pogoj tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. V skladu s petim odstavkom 81. člena ZPol se, med drugim, stalna pripravljenost za delo odredi, če to terjajo varnostne razmere oziroma če je samo tako mogoče opraviti določene naloge, ki jih ni mogoče odlagati, ali pa morajo biti naloge opravljene v določenem roku. Generalni direktor policije pa po določbi šestega odstavka 81. člena ZPol določi primere, v katerih je dovoljeno odrediti delo iz prejšnjega odstavka, in osebe, ki ga lahko odredijo. Po določbi prvega odstavka 82. člena ZPol je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti delavec policije v pripravljenosti za delo na delovnem mestu, na določenem kraju ali na domu. Pripravljenost za delo se po drugem odstavku 82. člena ZPol ne šteje v število ur delovne obveznosti, če pa delavec policije med pripravljenostjo za delo dela, se v skladu s tretjim odstavkom 82. člena Zpol, te ure štejejo v število ur delovne obveznosti delavca policije. V primeru, ko število opravljenih delovnih ur delavca policije presega število ur njegove mesečne oziroma letne delovne obveznosti, se v skladu s četrtim odstavkom 82. člena ZPol razlika ur šteje kot delo preko polnega delovnega časa. Razlaga 46. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 112/2008; KPJS) - dodatek za čas stalne pripravljenosti – določa, da pripravljenost pomeni dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo izven njegovega delovnega časa. Stalna pripravljenost mora biti pisno odrejena, višina dodatka za čas stalne pripravljenosti je enaka ne glede na to, ali je javni uslužbenec v stalni pripravljenosti podnevi, ponoči, na delovni dan, v nedeljo, na praznik ali na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da dosegljivosti na mobilni telefon, ki se je pričakovala od tožnika, ni mogoče enačiti s pripravljenostjo za delo na domu po 81. in 82. členu ZPol, ki je lahko odrejeno le s pisno odredbo. Odredba o pripravljenosti za delo na domu po ugotovitvah sodišča prve stopnje pomeni, da se mora delavec v najkrajšem času zglasiti na delovnem mestu in da takšno odredbo pristojni izda, ko zaradi različnih dogodkov ali okoliščin predvidi potrebo po dodatnih nalogah policije. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je službeni telefon tožnika služil zgolj za reševanje nepredvidljivih zapletov, ki jih ni mogoče enačiti s pripravljenostjo za delo na domu, zaradi najkrajše zglasitve na delu, saj je le 10 - 15% klicev zahtevalo, da se tožnik dejansko zglasi na delovnem mestu. Takšen prihod tožnika na delovno mesto pa je bil plačan. Zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen zaključek, da uporaba službenega mobilnika ne predstavlja stalne pripravljenosti za delo v smislu 81. in 82. člena ZPol in iz tega razloga uporabnik službenega telefona nima pravice do nadomestila za stalno pripravljenost. V primeru dosegljivosti po telefonu gre za razliko od pripravljenosti za delo, kjer se pričakuje takojšen prihod delavca na delovno mesto, po svoji vsebini za obratno situacijo, ko se ne pričakuje, da bi delavec sploh prišel na delovno mesto, temveč le, da se s komunikacijo po mobilnem telefonu uredijo nekatera vprašanja v delovnem procesu, ki se lahko pojavijo pri delu Policije in terjajo takojšne ukrepanje.

Pritožba neutemeljeno navaja, da v zadevi opr. št. Pdp 1412/2010, o kateri je odločalo Višje delovno in socialno sodišče, ni šlo za podobno zadevo. V navedeni zadevi prav tako ni bila izdana pisna odredba o stalni pripravljenosti na delo, temveč je bil zaradi narave dela delavec, ki je bil zadolžen za stike z javnostmi, dosegljiv po telefonu. Tožnik sicer ni opravljal del, ki bi se nanašala na stike z javnostmi, temveč je bila njegova dosegljivost po mobilnem telefonu pogojena s tem, da je vodil oddelek in da je delovni proces zahteval tudi takojšnje ukrepanje in takšno organiziranost, da so se eventualne nejasnosti oziroma vprašanja lahko rešila s komunikacijo z drugimi zaposlenimi, tudi ko tožnik ni bil prisoten na delovnem mestu. Vendar v nobenem od obeh primerov uporabe mobilnega telefona ni mogoče šteti, da gre za pripravljenost za delo na domu. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljeno oprlo na izpovedbi direktorja PU A. ter vodje kadrovske službe PU A., izpoved priče C.C., ki je povedal, da ima sklep o uporabi mobilnega telefona, po katerem mora biti dosegljiv v delovnem času, ter da telefon po 15:00 uri pusti v službi, pa ni bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni zavrnilo iz razloga, ker tožniku tega dela ne bi bilo treba opravljati oziroma se oglašati na mobilni telefon tudi po 15:00 uri, temveč je utemeljilo njegovo obveznost s tem, da se od imetnika službenega telefona pričakuje, da bo zaradi racionalnejšega dela lahko dosegljiv. Zato izpoved te priče ni relevantna za pritožbeno rešitev zadeve.

Zmotna je tudi pritožbena navedba, da gre za poseben primer dežurstva. Zato ni utemeljeno tožnikovo pritožbeno sklicevanje na 26. člen Akta o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v Policiji, po katerem je tožena stranka dolžna zagotoviti dežurstva, in to ne z običajno dosegljivostjo zaposlenih na službenih telefonih, temveč s pripravljenostjo za delo na domu. Kot je bilo pojasnjeno, gre v tožnikovem primeru za zadolžitev, ki sodi v okvir tožnikovega delovnega mesta vodje oddelka, zato sklicevanje na neustrezno ureditev dežurstva ni utemeljena.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe, v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.