Jedro

Skladno z ustaljeno sodno prakso v primeru, ko gre za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu in po prenehanju skupnosti le eden izmed zakoncev odplačuje posojilo, to ne pomeni, da mu gre iz tega naslova večji delež na predmetni nepremičnini, temveč ima v takem primeru do drugega zakonca obligacijski zahtevek na vračilo ustreznega zneska plačane kupnine.

V primeru odtujitve dela skupnega premoženja zakoncev brez soglasja drugega zakonca ima razvezani zakonec pravico zahtevati povrnitev (ustreznega dela) vrednosti prodane stvari v denarju (obligacijski zahtevek).

Izrek

I. Pritožbam pravdnih strank se delno ugodi in se sodba v II.4., II.5. in II.6. točki izreka spremeni tako, da te sedaj pravilno glasijo: „Ugotovi se, da denarna vrednost dvosobnega stanovanja številka 36 v 8. nadstropju stanovanjskega bloka v Š. – polovica kupnine za prodano stanovanje v višini 25.200,30 EUR, predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, pravdni stranki pa imata na tem premoženju delež vsaka do ½, v presežku pa se tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne.

Toženec po tožbi je dolžan tožnici po tožbi plačati 2.073,87 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je višina deležev pravdnih strank na skupnem premoženju enaka (od vsakega do ene polovice), da je toženec po tožbi in tožnik po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) dolžan tožnici po tožbi in toženki po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) plačati 2.539,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 05. 2003 dalje, v presežku, to je za znesek 6.121,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 04. 10. 2000 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.539,77 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je dolžan toženec tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis njenega solastnega deleža do ½ na vseh nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka, sicer bo listino nadomestila sodba. Prav tako je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, to je na ugotovitev, da denarna vrednost dvosobnega stanovanja številka 36 v 8. nadstropju stanovanjskega bloka v Š – kupnina za prodano stanovanje v višini 50.400,60 EUR in denarna vrednost avtomobila znamke Renault 5 dizel, registrska številka...., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da je delež toženca na tem premoženju 2/3, tožničin delež pa 1/3. Delno je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku toženca na plačilo 12.600,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 05. 2010 dalje, v presežku, to je za znesek 21.000,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 04. 2001 dalje in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 01. 04. 2001 do 25. 05. 2010 pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo. Tožencu je naložilo tudi povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke in sicer v višini 4.556,07 EUR.

2. Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija II./2., 3.a, 3.b in 4. točko izreka sodbe iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava, Višjemu sodišču pa predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožnice v predlaganem delu ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Odločba je v točki II./3.b nejasna, nerazumljiva in neizvršljiva, saj sodišče ni odločilo o tožbenemu zahtevku glede geodetske odmere, zavrnilo pa je zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem, da se vrednost vlaganj ocenjuje glede na stanje v letu 1999 in da se upošteva amortizacijo, saj to ni vprašanje materialnega prava. Tudi odbitek v višini 22 odstotkov nima zakonske ali strokovne podlage. Nadalje tožnica izpodbija točko II.4. izreka sodbe, po kateri je dolžna tožencu plačati 12.600,15 EUR, kajti sodišče zmotno ni upoštevalo, da je tožnica 40.000 DEM kot svoje posebno premoženje investirala v gradnjo stanovanjske hiše. Res ga ni vložila v nakup stanovanja, vendar zaradi tega ne more biti prizadeta, saj je njena izbira v okviru katere postavke bo vloženi denar uveljavljala. Poleg tega je jasno, da za preostanek kupnine, ki jo je plačala po razpadu skupnosti, ni postavila pobotnega ugovora, ker je ves čas trdila, da tožencu ne dolguje ničesar.

4. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

5. Toženec s pritožbo izpodbija odločitev v II./1., 2., 4., 5. in 6. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Ne strinja se z oceno sodišča o prispevkih pravdnih strank k skupnemu premoženju in višino deležev na tem premoženju. Sodišče poveličuje gospodinjsko delo tožnice in njeno udejstvovanje pri knjigovodstvu. Tožnica nima prav nobenih zaslug za zagon toženčeve poslovne dejavnosti, zato ne gre za skupno podjetje. Toženec je posel organiziral in zaposloval delavce, tožničino vodenje knjig pa ni znatno prispevalo k poslovni dejavnosti, saj je šlo kvečjemu za „enostavno knjigovodstvo“, tožnica pa poleg tega ZPIZ-u ni pošiljala potrebnih obrazcev za delavce. Toženec za svojo poslovno dejavnost tudi danes skrbi sam, računovodstvo pa mu vodi servis. Nesprejemljivo je stališče, da je toženec lahko več delal, ker je tožnica doma gospodinjila. Sodišče pretirava tudi pri vrednotenju dela na kmetiji, ki ni bila velika, šlo je samo za pridelavo domače hrane. Sodišče ne vidi, da je toženec skrbel za oba otroka, ju obravnaval kot svoja in jima preko svoje družbe plačeval štipendijo. Zmotno je zaključilo, da ima toženec v zvezi s stanovanjem v P. le obligacijski zahtevek. Protispisno je določena višina solastninskega deleža tožničinega sina na stanovanju. Ta v pogodbah ni bil nikjer določen, nesporno pa je, da se je kupnina za stanovanje plačala iz skupnega premoženja zakoncev. Zato je predmet skupnega premoženja celotno stanovanje. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Nerazumljiva je namreč odločitev, da je toženec uspel le v 35 odstotkih, saj je v odgovoru na tožbo priznal obseg skupnega premoženja kot je bil v pretežnem delu tudi prisojen, ni dal povoda za tožbo, poleg tega pa ni bil zavrnjen majhen del tožničinega zahtevka. Sodišče tožnici tudi nekritično priznava potrebnost šestih (od sedmih) pripravljalnih vlog, tožencu pa neutemeljeno ne prizna celotne nagrade za prvi narok za glavno obravnavo.

6. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožnici, ki odgovora nanjo ni podala.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

8. Sodišče prve stopnje je že s svojo prvo odločbo I P 468/2000 z dne 12. 02. 2007, pravnomočno razsodilo, da nova stanovanjska hiša, brez hišne številke, stoječa na parceli št. 1169/2 k.o. X, skupaj s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem v izmeri 311,27 m2 sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbeno sodišče je namreč ta del prvostopne sodbe potrdilo, razveljavilo je le odločitev glede dolžnosti toženca, da mora na svoje stroške naročiti in dovoliti geometrsko odmero nove parcelne številke, ki naj bi obsegala navedeno stanovanjsko hišo s pripadajočim funkcionalnim zemljiščem. Tožeča stranka je nato na naroku dne 11. 05. 2009 spremenila tožbo tako, da je predlagala, da se zahtevek v tem delu glasi le na ugotovitev, da navedena stanovanjska hiša sodi v skupno premoženje zakoncev, zato sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbo pravilno pojasnjuje, da o tem delu tožbenega zahtevka (kolikor se nanaša na ugotovitev, ali stanovanjska hiša predstavlja skupno premoženje pravdnih strank) v posledici pravnomočne odločitve ne more več razsojati, o vprašanju dolžnosti geometrske odmere pa v posledici spremembe tožbe ni bilo dolžno odločati. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožnice, da je izrek sodbe nerazumljiv ali neizvršljiv, ker se v zavrnitvi tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine sklicuje na nepremičnine opisane v 1. točki izreka, kajti obe odločbi prvostopnega sodišča je potrebno obravnavati skupaj, zlasti upoštevajoč dejstvo, da je ravno ta del prve sodbe (1. točka izreka) že postal pravnomočen.

9. V zvezi z vprašanjem ocenjevanja vlaganj tožeča stranka šele v pritožbeni fazi posega v izvedeniško mnenje (glede letnice vrednotenja vlaganj), kar je glede določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) prepozno, pri čemer pa je izvedenec tudi sicer pojasnil, da je pri ocenjevanju vlaganj upošteval, koliko bi bilo za takšno delo potrebno plačati na dan cenitve, to pa je bilo glede na vrednost v letu 2005. Sodišče je v celoti sledilo izvedeniškemu mnenju, razen glede amortizacije, ki jo je ocenilo samo. V tem delu ne gre zgolj za vprašanje, ali je amortizacija materialnopravno vprašanje, temveč je pravilno vrednotenje vlaganj (obračun) skladno z 254. členom ZPP naloga sodišča. Ker so stranke sicer sprejele način izračuna vlaganj, kot ga je podal izvedenec, ta pa amortizacije ni ocenil, jo je glede na navedeno postopkovno zahtevo pravilno upoštevalo sodišče, ki pa je seveda ni moglo ovrednotiti drugače kot na podlagi pravila 216. člena ZPP.

10. Tožeča stranka je sama trdila, da je 40.000 DEM kot svoje posebno premoženje vložila v stanovanje v P., česar pa s svojo izpovedbo ni potrdila. Tako je zaslišana izpovedala, da sta se s tožencem dogovorila, da tega denarja ne bosta namenila za odkup stanovanja, temveč bosta tega plačevala obročno, denar pa je deloma porabila za nakup avtomobila, deloma pa ga je vložila v hišo in za obrt. Zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica svojih trditev ni dokazala, hkrati pa zaradi navedenih procesnih določb (in prvega odstavka 350. člena ZPP) tudi ni mogoče slediti pritožbi, da lahko tožnica v pritožbeni fazi izbira, kako bo svoje posebno premoženje uveljavljala v predmetnem postopku. Pravilno je sodišče tožeči stranki tudi pojasnilo, da skladno z ustaljeno sodno prakso v primeru, ko gre za odkup stanovanja po Stanovanjskem zakonu (SZ-1) in po prenehanju skupnosti le eden izmed zakoncev odplačuje posojilo, to ne pomeni, da mu gre iz tega naslova večji delež na predmetni nepremičnini, temveč ima v takem primeru do drugega zakonca obligacijski zahtevek na vračilo ustreznega zneska plačane kupnine (prim. II Ips 367/2010, II Ips 869/2009, II Ips 738/2009, II Ips 30/1998).

11. V zvezi z vprašanjem stanovanja v P. oziroma prejeto kupnino od njegove prodaje, tožena stranka pravilno opozarja na novejšo sodno prakso, ki v primeru odtujitve dela skupnega premoženja zakoncev brez soglasja drugega zakonca, dopušča tudi ugotovitvene zahtevke (prim. II Ips 784/2009, II Ips 479/2006). Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da ima razvezani zakonec v takšnem primeru pravico zahtevati povrnitev (ustreznega dela) vrednosti prodane stvari v denarju (obligacijski zahtevek), vendar to ne pomeni, da je mogoče prikrajšanje uveljavljati samo na ta način. Prizadeti zakonec lahko dobi vrednost odtujene stvari tudi v preostalem premoženju, ki se deli, zato ima pravni interes, ki seže preko dajatvenega zahtevka. Nadaljnje razlogovanje sodišča prve stopnje, da sodi v skupno premoženje le polovica kupnine za prodano stanovanje, je pravilno. Iz predloženih kupoprodajnih pogodb izhaja, da sta stanovanje skupaj kupila (in ga kasneje prodala) tožnica in njen sin. V kakšnem solastniškem deležu sta stanovanje pridobila iz pogodbe sicer ne izhaja, pač pa je tožnica trdila, da sta bila solastnika vsak do polovice, te navedbe pa toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekal. Zato je prvostopno sodišče to dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP upravičeno štelo za priznano. Ker je bila v formalnem lastništvu le polovica spornega stanovanja, tudi ni mogoče odločiti, da v skupno premoženje sodi več kot polovica kupnine za to stanovanje. Drugačna presoja bi namreč posegla v pravice sina, ki ni stranka tega pravdnega postopka. Glede na vse navedeno je utemeljen že toženčev primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v skupno premoženje sodi kupnina za prodano stanovanje, vendar le do ene polovice njene vrednosti. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku, posledično pa je iz izreka sodbe izpadla odločitev o podrednemu tožbenemu zahtevku (dajatveni zahtevek, da je dolžna tožnica tožencu plačati ustrezni del kupnine), kajti o tem sodišče v takem primeru (ko vsaj delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku) ne sme odločati, sicer bi prekoračilo postavljeni tožbeni zahtevek (prim. II Cp 3411/2010, I Cp 4136/2010). Glede zahtevka, da je tožnica dolžna tožencu plačati ustrezen del kupnine (točka II.4 sodbe sodišča prve stopnje) je torej s pritožbo uspela tudi tožeča stranka.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi tudi glede višine deležev pravdnih strank in se v tem delu v celoti pridružuje dokazni oceni prvostopnega sodišča. Pri presoji višine deležev je namreč skladno z 59. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) potrebno upoštevati celovitost odnosov zakoncev v obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja in predstavljajo dohodki iz dela le enega od elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju, ki pa niso nič bolj pomembni od ostalih oblik dela in skrbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec delal v okviru svojega podjetja (kjer je imel bistveno večjo vlogo od tožnice), vendar je tam kot računovodkinja delala tudi tožnica (in v tem smislu sodišče prve stopnje govori o družinskem podjetju). Ta je poleg tega delala tudi na domači kmetiji, kjer je pridelovala hrano za njihove dnevne potrebe. Poleg tega je tudi v večji meri skrbela za dom. Obe pravdni stranki namreč izpovedujeta, da toženca zaradi dela večkrat po cele dneve ni bilo doma. Navedene dejanske ugotovitve ne vodijo k zaključku, da je toženec uspel izpodbiti domnevo o enakih deležih zakoncev na skupnem premoženju (drugi odstavek 59. člena ZZZDR), saj pri ugotavljanju deležev ne gre za računsko operacijo, temveč za celovito presojo kakršnihkoli prispevkov obeh zakoncev. Tožnikovemu večjemu materialnemu in neposrednemu delovnemu prispevku stoji nasproti toženkino angažiranje za družino, delo na kmetiji ter pomoč tožencu z vodenjem knjigovodstva (prim. II Ips 484/2002, II Ips 408/2001).

13. Pritožbeno sodišče je poseglo tudi v odločitev o pravdnih stroških. Toženec sicer neutemeljeno opozarja, da je sodišče tožnici neupravičeno priznalo šest (od sedmih) pripravljalnih vlog, kajti pravdna stranka ima pravico do izjave v postopku, poleg tega pa ni mogoče trditi, da so bile vloge nepotrebne. Prav tako ne drži, da sodišče tožencu ni priznalo celotne nagrade za prvi narok za glavno obravnavo. Iz stroškovnika (listovna št. 318 spisa) je razvidno, da je sodišče priznalo celotno priglašeno nagrado za prvih pet narokov za glavno obravnavo, znižalo je le nagrado za šesti in sedmi narok za glavno obravnavo. Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da ocena prvostopnega sodišča, po katerem naj bi tožnica s svojih zahtevkom uspela kar v 75 odstotkih, ni pravilna. Tožnica je uspela z zahtevkom glede nove hiše, garaže ter nepremičnine v vložni št. 240 k.o. X, prav tako tudi glede delovnih sredstev ter manjšega dela živali na kmetiji, pa tudi z višino deležev na skupnem premoženju. Propadla pa je z zahtevkom glede stare hiše, nepremičnin v vložnih št. 45 in 67 k.o. X, z zahtevkom glede skladišča, denarnim zahtevkom (na plačilo 84.538,96 EUR) ter sredstev na deviznem računu in umaknila tožbo glede stanovanjske opreme. Nasprotno je tožnik uspel v polovici tožbenega zahtevka glede stanovanja, kot tudi glede pralno sušilnega stroja, ni pa uspel glede vozila Renault 5 in glede deležev na skupnem premoženju. Glede na navedeno je skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP pravilen zaključek, da sta stranki s svojima zahtevkoma uspeli v enaki višini, torej vsak do ene polovice. Ker so sicer stroški strank pravilno odmerjeni, torej tožničini v znesku 8.601,71 EUR, stroški toženca pa v višini 6.527,84 EUR, je po pobotanju dolžan toženec iz tega naslova tožnici plačati 2.073,87 EUR.

14. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na peti alineji 358. člena ZPP in 353. členu ZPP.

15. Ker sta pravdni stranki s pritožbo uspeli le v sorazmerno majhnem delu (tretji odstavek 154. člena ZPP), sta dolžni nositi vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.