Jedro

Pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da ima dolžnik visok znesek neporavnanih obveznosti do upnika in do DURS, ki so zapadle v plačilo pred več kot enim letom, in so ugotovljene z izvršilnimi naslovi, upoštevaje, da dolžnik ni izkazal, da jih je upošteval v izkazu poslovnega izida, da posluje prek drugega transakcijskega računa in ima blokirana oba svoja računa, zaključuje, da navedena dejstva nedvomno izkazujejo, da je dolžnik trajneje nelikviden.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja na dolžnikom: F. U., rojstni datum: . Ugotovilo je, da je dolžnik ob izdaji tega sklepa vpisan v Poslovnem registru RS kot podjetnik oziroma zasebnik s temi podatki T., U. F. s.p., matična št.: x, davčna št.: x. (1. točka izreka). Za upravitelja je imenovalo U. J. (2. točka izreka). Ugotovilo je, da upravitelj opravlja naloge in pristojnosti upravitelja v postopku prek pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s temi podatki: P., U. J. s.p., matična št.: x (3. točka izreka).

2. Dolžnik je proti sklepu pravočasno vložil dve pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. V obeh pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da je kršilo določbo 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker mu ni dodelilo dodatnega roka za substanciranje dokazov oziroma razjasnitev dodatnih dejanskih vprašanj.

5. Pritožnik si očitno zmotno razlaga postopkovni pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. To nalaga strankam, da navedejo dejstva in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva potrjujejo. Dolžnik bi lahko že pred vložitvijo ugovora vpogledal v spise, ki jih navaja in tako navedel konkretna dejstva, ki naj bi se ugotovila z vpogledom v posameznega od spisov, v katere vpogled je predlagal. Pritožniku zato ni bila kršena pravica do izjave, očitki v tej smeri pa zato niso utemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da zaslišanje predlagane priče S. P. ni potrebno, saj trditev dolžnika, da so cene elektrike, ki jih zaračunava predlagatelj, bistveno prenapihnjene, terjatev pa zato po višini sporna, ni pravno odločilna za presojo upnikove aktivne procesne legitimacije, glede na to, da je njegova terjatev le delno sporna. Zato v zvezi s prej navedenim dejstvom tudi ni bil potreben vpogled v spis II Pg 531/2012. Očitki pritožnika o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) torej niso utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je upnik, kljub temu, da je dolžnik vložil tožbo na razveljavitev Pogodbe o prevzemu dolga št. 2011 z dne 10. 6. 2011, razveljavitev Posojilne pogodbe št. 2011/06 z dne 10. 6. 2011 ter notarskega zapisa Sv 517/2011, verjetno izkazal obstoj svoje terjatve zoper dolžnika, saj le-ta ni izkazana samo z omenjenim notarskim zapisom in pogodbama, temveč tudi s sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru Ig 55/2012 z dne 13. 6. 2012 ter v pretežni meri, to je v višini 209.696,51 EUR tudi z notarskim zapisom Sv 188/11 ter pravnomočnim sklepom o izvršbi In 378/2012 z dne 9. 5. 2012. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da dolžnik delno priznava upnikovo terjatev, tako v ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka, kot tudi na naroku dne 4. 1. 2013. Navsezadnje je tudi v pritožbi navedel, da je upnikova terjatev bistveno manjša, kot jo predlagatelj vtožuje, ter da jo je v preostalem (torej nespornem znesku) pripravljen poravnati, v kolikor se s tem predlagatelj strinja. Za presojo obstoja upnikove aktivne procesne legitimacije pa je sicer zadosti, da je upnikova terjatev verjetno izkazana, ter da dolžnik zamuja s plačilom le-te več kot 2 meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP).

8. Pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik o naroku za začetek stečajnega postopka z dne 4. 1. 2013 ugotavlja, da sta se dolžnik in upnik strinjala, da sodišče po prejemu listinskih dokazov, ki sta jih še morala predložiti, odloči brez ponovnega razpisa naroka. Zato očitki pritožnika, da se glede na vsa predlagateljeva nova dejstva in dokaze, izvedene na prvem naroku, in glede na ta dejstva in dokaze podane dolžnikove odgovore v pripravljalni vlogi, ni več strinjal, da sodišče odloči brez ponovnega razpisa naroka, niso utemeljeni. Konkretno, zakaj naj bi sodišče razpisalo nov narok, pa pritožnik niti ne pove. Zgolj trditev dolžnika, da sta stranki pripravljeni skleniti poravnavo, ob dejstvu, da upnik v zvezi s tem sodišču ni ničesar sporočil, sodišču ni narekovalo razpisa novega naroka.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno postopalo, ker se z vprašanjem dolgoročne plačilne nesposobnosti oziroma prezadolženosti dolžnika ni ukvarjalo, saj je upnik svoj predlog za začetek stečajnega postopka temeljil le na trditvi o obstoju dolžnikove trajnejše nelikvidnosti. Zato se prvostopenjskemu sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z navedbami dolžnika, da njegovo premoženje zadošča za poplačilo njegovih obveznosti. Posledično temu tudi pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na navedbe pritožnika, ki se nanašajo na njegovo dolgoročno plačilno sposobnost, saj le-te niso odločilnega pomena.

10. Zmotno je stališče pritožnika, da zgolj dolžnikova trajnejša nelikvidnost ne izkazuje njegove insolventnosti, ne da bi bilo potrebno ugotavljati tudi njegovo prezadolženost. Insolventnost je namreč položaj, ki nastane, če dolžnik bodisi v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali če postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Ni res, da prvostopenjskemu sodišču pojma trajnejše nelikvidnosti in dolgoročne plačilne nesposobnosti ne bi bila jasna. Težave pri razumevanju teh dveh pojmov ima očitno pritožnik sam.

11. Dolžnik trdi, da ima tudi sam terjatve zoper predlagatelja v skupni višini 127.723,39 EUR, katere uveljavlja v pobot, vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-te ne presegajo upnikove terjatve, ki znaša 232.161,63 EUR. Zato dolžnikove trditve o pobotu za presojo obstoja aktivne procesne legitimacije upnika niso relevantnega pomena. Zmotno je tudi stališče pritožnika, da mora biti terjatev upnika pravnomočno ugotovljena v sodnem postopku, saj je zadosti, da je verjetno izkazana. Na navedeno pa ne vpliva dejstvo, da upnik terjatev uveljavlja v več postopkih, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. 12. Pritožnik povsem po nepotrebnem razpravlja o domnevah trajnejše nelikvidnosti in dolgoročne plačilne nesposobnosti iz drugega in tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj se upnik nanje ni skliceval. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da omenjene domneve služijo le lažjemu in hitrejšemu dokazovanju insolventnosti dolžnika, kar pa ne pomeni, da upnik insolventnosti ne more dokazovati tudi na drug način.

13. Upnik je dolžnikovo trajnejšo nelikvidnost izkazoval s trditvijo, da ima terjatev do dolžnika v višini 232.161,63 EUR, ki ja zapadla 20. 9. 2011, da ima več neporavnanih obveznosti, med drugim tudi neporavnane obveznosti do Davčne uprave RS iz naslova davkov in prispevkov, da ima blokirana oba transakcijska računa, in sicer pri Banki C. d.d. ter pri N. banki, ki sta blokirana, eden že več kot 344 dni, drugi pa s prekinitvijo dveh dni v mesecu oktobru že od 28. 3. 2012. Navedenih trditev dolžnik ni prerekal. Trdil je le, da je upnikova terjatev sporna ter da zgolj blokirana transakcijska računa še ne predstavljata insolventnosti dolžnika.

14. Iz navedenega torej nesporno izhaja, da dolžnik v daljšem obdobju ni sposoben poravnavati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, saj ni poravnal davčnega dolga v višini 250.072,07 EUR ter dolga do upnika, v višini 232.161,63 EUR, ki sta izkazana z izvršilnima naslovoma in za poplačilo katerih že tečejo izvršilni postopki, zapadla pa sta pred več kot enim letom. V nasprotju z navedenimi ugotovitvami so torej trditve pritožnika, da dolžnik nima zapadlih (neporavnanih) obveznosti.

15. Prvostopenjsko sodišče se do predloženih finančnih poročil (podatkov iz izkaza poslovnega izida) sicer res ni opredelilo. Vendar pa dolžnik le z izkazom poslovnega izida svoje trajnejše likvidnosti ne more izkazati, ne da bi pojasnil, ali je in kako je v tem izidu upošteval obveznosti do upnika in do DURS. Iz poslovnega izida navedenega ni mogoče razbrati. Zato le-ta ne more biti realen izkaz dolžnikove solventnosti.

16. Ker bi že iz dolžnikovih trditev moralo verjetno izhajati, da je le-ta trajneje likviden, na podlagi dolžnikovih trditev pa navedenega ni mogoče zaključiti, prvostopenjsko sodišče ni postopalo napačno, ker ni postavilo izvedenca finančno ekonomske stroke. Seznam obveznosti z dne 10. 1. 2013, zapadlih nad 60 dni, pa niti ne vsebuje obveznosti do upnika in do DURS. Zato ne more biti odločilen dokaz za presojo dolžnikove solventnosti.

17. Dolžnik trdi, da ima redno zaposlenih 10 delavcev, katerim redno plačuje vse plače ter davke in prispevke. To dejstvo naj bi bilo razvidno iz TRR računa družbe U. d.o.o., iz katerega je razvidno nakazilo vseh plač vsem delavcem, plačilo davkov in prispevkov kot tudi redno plačevanje dobaviteljev, servis, rezervni deli, gorivo, zavarovanje in vse ostalo, kar potrebuje neko transportno podjetje za svoje delovanje. Dolžnik nadalje trdi, da izstavlja račune družbi U. d.o.o. in potem družba U. d.o.o. poravnava dejanske obveznosti s.p., tudi iz naslova plač ter obveznosti do dobaviteljev.

Navedeno torej dokazuje, da dolžnik posluje preko računa družbe U. d.o.o., razbremenjen vseh ostalih, starih zapadlih obveznosti. Čeprav svoje redne obveznosti plačuje tekoče in pravočasno v skladu z bančnimi reprogrami kredita, navedeno še ne pomeni, da je trajneje likviden, saj so za presojo trajnejše likvidnosti relevantne prav vse obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju. Le-teh pa dolžnik ne upošteva.

18. Pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da ima dolžnik visok znesek neporavnanih obveznosti do upnika in do DURS, ki so zapadle v plačilo pred več kot enim letom, in so ugotovljene z izvršilnimi naslovi, upoštevaje, da dolžnik ni izkazal, da jih je upošteval v izkazu poslovnega izida, da posluje prek drugega transakcijskega računa in ima blokirana oba računa, zaključuje, da navedena dejstva nedvomno izkazujejo, da je dolžnik trajneje nelikviden.

19. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je dolžnik insolventen. Izpodbijani sklep ima razloge o odločilnih dejstvih, zato ga je bilo mogoče preizkusiti. Kršitev določbe 5. točke drugega odstavka 241. člena ZFPPIPP pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, saj ta ni vplivala na pravilnost odločitve.

20. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklep ni našlo katere od ostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

21. Zato je pritožbi zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

22. Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).