Jedro

Preživnina gre tistemu zakoncu, za katerega razveza zakonske zveze predstavlja občutno poslabšanje njegovega premoženjskega stanja in s tem tudi občutno spremembo njegovega življenjskega položaja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in izpodbijana sodba v I. točki izreka r a z v e l j a v i ter v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačevati tožnici od dne 27.3.1998 dalje mesečno preživnino v višini 10.000,00 SIT in sicer do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec vnaprej, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Pri tem je tožencu tudi naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnici v višini 29.043,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks pa je sodišče prve stopnje s sklepom zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je sodišče prve stopnje tožencu naložilo plačevanje preživnine in povrnitev pravdnih stroškov postopka tožnici, se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo sploh ni ugotovilo, ali ima tožnica dovolj sredstev za preživljanje tudi brez dosojene preživnine. Pri tem izpodbijana sodba ne vsebuje ničesar o dejanskih materialnih zmožnostih in potrebah tožnice, ampak le navedbe o dokazih in okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje uporabilo za odločitev. Ker ne vsebuje ugotovitev, je ni mogoče preizkusiti. Tako ni ugotovitve o tem, da tožnica nima sredstev za preživljanje in ji zato pripada preživnina, prav tako ni določen minimalni znesek sredstev, ki jih potrebuje tožnica za preživljanje. Če je to znesek 64.000,00 SIT, ki ga omenja izpodbijana sodba, potem ima tožnica dovolj sredstev, saj ji poleg pokojnine, denar prispevata tudi oba otroka. Pri tem je sodišče prve stopnje nekritično sprejelo višino pokojnine, kot jo je navedla tožnica. Po podatkih ZPIZ-a, ki jih je toženec pridobil namreč njena pokojnina ne znaša 53.000,00 SIT, ampak 54.960,00 SIT. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo, zakaj je uporabilo podatek, da znašajo stroški upokojenca v enodružinskem gospodinjstvu 64.000,00 SIT. Po podatkih, ki jih je toženec prejel od Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve izhaja, da jih le-to ni nikoli objavilo ali predpisalo in da je potrebno uporabiti Zakon o socialnem varstvu.

Zato je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje samovoljno in arbitrarno uporabilo zgoraj navedene podatke. Pri ugotavljanju stroškov tožnice, bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi to, da tožnica ne plačuje rednih mesečnih stroškov za stanovanje in živi v njem brezplačno. Sodišče prve stopnje pa tudi ni upoštevalo vseh dohodkov tožnice, ki jih prejema. Tako tožnica prejema in v celoti porabi zase italijansko pokojnino njene matere (500.000,00 ITL).

Tožnica trdi, da del teh sredstev porabi za oskrbo matere, vendar sodišče prve stopnje ni preverjalo koliko znašajo prihodki matere in koliko od tega porabi tožnica za njeno oskrbo, saj ima njena mati poleg italijanske pokojnine tudi slovensko pokojnino in sicer v višini 61.940,00 SIT mesečno. Ker znaša oskrba v Domu upokojencev 87.000,00 SIT, ji tako ostane polovica italijanske pokojnine.

Tožničina mati namreč prejema tudi dodatek za pomoč in postrežbo v višini 40.000,00 SIT na mesec. Poleg tega si tožnica z likanjem pri tretjih zagotavlja sredstva in ni res da ji zdravstveno stanje tega ne dopušča, saj je tudi sin pravdnih strank B.P., zaslišan kot stranka izpovedal, da si tožnica pomaga tudi z občasnimi deli oziroma z likanjem. Tožnica bi lahko del sredstev pridobivala tudi z oddajanjem hiše v Idriji v najem, vendar ni storila ničesar v tej smeri. Tudi glede dejstva, da se je predčasno upokojila in ne s polno pokojninsko dobo, je njena krivda, saj je le izkoristila ugodne zakonske pogoje, čeprav je bila še sposobna za delo. Po drugi strani pa je toženec invalid, živi sam in za gospodinjstvo, preživljanje, pomoč pri negi in postrežbi porabi veliko srdstev. Vsega tega izpodbijana sodba ne upošteva. Pri tem toženec tudi sam nosi vse stroške za hišo v Idriji, ki je tudi v lasti tožnice. Ker je torej sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje, toženec pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje oziroma podrejeno razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnica je podala laični odgovor na pritožbo, v katerem smiselno predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, saj nobena pritožbena navedba ne drži. Pritožba je utemeljena.

Določba 81. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), ki je v tej preživninski pravdi pravno upoštevna podlaga za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, se uporablja tako, da sodišče ugotovi celotno premoženjsko stanje obeh zakoncev, sama višina preživnine pa se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca. Pri tem je potrebno upoštevati tudi možnosti upravičenca, da sam pridobi sredstva za preživljanje. Preživnina gre namreč tistemu zakoncu, za katerega razveza zakonske zveze predstavlja občutno poslabšanje njegovega premoženjskega stanja in s tem tudi občutno spremembo njegovega življenjskega položaja.

Prisojena preživnina naj zato vsaj delno omili posledice razveze zakonske zveze. Pri tem gre bodisi za zakonca, ki nima sredstev za preživljanje in je nesposoben za delo, ali pa je brezposelen in se ne more zaposliti. To pa so vse odločilne okoliščine, ki jih sodišče med dokaznim postopkom, preden odloči o tožbenem zahtevku, mora ugotoviti. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje teh razlogov nima oziroma so njeni razlogi pomanjkljivi in se izpodbijana sodba zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne more preizkusiti.

Tako pritožba utemeljeno opozarja na to, da izpodbijana sodba ne ugotavlja dovolj vseh potreb oziroma stroškov ter po drugi strani prihodkov tožnice ter s tem posledično njene upravičenosti do preživnine. Pri tem je upoštevna pritožbena navedba o sami višini tožničine pokojnine, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo. Dopis ZPIZ-a, ki ga pritožbi prilaga toženec (nov dokaz), res kaže na to, da višina pokojnine ni bila pravilno ugotovljena in jo bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje tudi nima razlogov glede občasnih del, ki naj bi jih tožnica opravljala in bi to lahko pomenilo dodatni vir dohodkov. Toženec je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjeval, da tožnica opravlja občasna dela pri drugih družinah z likanjem. Tožnica je to zanikala in navajala, da je sicer res delala pri drugih družinah, da pa je zaradi slabega zdravstvenega stanja to opustila. Glede na izpoved sina pravdnih strank, B.P., ki je zaslišan kot priča potrdil navedbe toženca glede te okoliščine, bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali drži toženčeva pritožbena navedba, da ta dela še vedno opravlja (oz. jih je sposobna opravljati). Tudi trditev toženca v odgovoru na tožbo in v pritožbi, da ima tožnica na razpolago za preživljanje pokojnino svoje matere, ni raziskana oziroma izpodbijana sodba o tem nima razlogov. Res je, da gre pri tem za pokojnino njene matere, ki z njo (tožničina mati) prosto razpolaga, in ne prihodek tožnice, vendar bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali tožnici zato, ker skrbi za svojo nepokretno mater in njeno premoženje, pripada iz tega naslova kakršnakoli odmena, do katere bi sicer bila kot njena skrbnica upravičena. Kot izhaja iz pritožbenih navedb, ima tožničina mati tri vire dohodkov in sicer dve pokojnini, slovensko (v višini 61.940,00 SIT) in italijansko po pokojnem možu (500.000,00 ITL) ter ob slovenski pokojnini še dodatek za pomoč in postrežbo (40.000,00 SIT), pri tem da vsota teh dohodkov presega oskrbnino, ki jo tožnica plačuje Domu upokojencev (87.000,00 SIT). Te okoliščine pa izpodbijana sodba ne ugotavlja in jih zato pritožba utemeljeno navaja. Sodišče prve stopnje bi moralo tudi z listinskimi dokazi točno ugotoviti višino prihodkov tožničine matere in stroškov za njeno oskrbo ter nato ugotoviti, ali tožnici za skrbništvo pripada tudi kakšna odmena.

Tudi glede stanovanjske hiše v I., katere solastnica do 1/2-ice je tudi tožnica, sodišče prve stopnje še vedno ni ugotovilo, ali bi lahko iz tega naslova pridobila določena sredstva, na primer iz naslova uporabnine za uporabo njene 1/2-ice hiše, ali z oddajanjem hiše v najem. Tudi glede te okoliščine izpodbijana sodba nima ustreznih razlogov. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava bi sodišče moralo ugotoviti, ali bi torej lahko iz tega naslova pridobivala določena denarnega sredstva, kot to trdi toženec, ali pa je v tej svoji pravici onemogočena, kot to trdi tožnica.

Glede potreb oziroma življenjskih stroškov tožnice je sodišče prve stopnje uporabilo podatke Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ki se po prepričanju pritožbe ne uporabljajo. Res je, da so ti podatki lahko le pripomoček pri ocenjevanju življenjskih stroškov preživninskega upravičenca, ki jih torej mora sodišče ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej z zaslišanjem pravdnih strank. Pri tem sicer ne drži pritožbena navedba toženca, da gre za podatke, ki niso bili nikjer objavljeni. Dejstvo je, da so podatki o življenjskih stroških, ki jih ugotovlja na podlagi Šumijeve metodologije ocenjevanja življenjskih stroškov Statistični urad RS dvakrat letno, dokument, ki ga izdaja ravno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve skupaj z Statističnim uradom RS. Redno ga zato uporabljajo tudi sodišča v postopkih za določanje višine preživnine, vendar upoštevajoč pri tem, da gre vendarle le za pripomoček in ne edino merilo pri konkretni določitvi preživnine.

Pritožbena navedba toženca o tem, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju moralo upoštevati denarne prispevke obeh otrok pravdnih strank, ki jih redno dajeta tožnici, pa je neutemeljena. Toženec se iz tega razloga ne more razbremeniti preživninske obveznosti. Če bo sodišče prve stopnje spoznalo, da je zavezan k plačevanju preživnine, bo ta njegova obveznost neodvisna od prispevkov otrok pravdnih strank. Določba 81. člena ZZZDR jasno določa, da je zavezanec za plačevanje preživnine po 81. členu ZZZDR bivši zakonec in ne otroci pravdnih strank, katerih preživninska obveznost nastane sekundarno in šele ob pogojih, ki so določeni v 124. členu ZZZDR.

Končno pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti razlog upokojitve tožnice, ki ob upokojitvi ni dosegla polne pokojninske dobe. Med pravdnima strankama ni več sporno, da se je zaradi varstva otrok zaposlila kasneje, je pa po pritožbenih navedbah, ki se sklicujejo tudi na dopis delodajalca tožnice ob upokojitvi, očitno sporno, zakaj se je (na lastno željo) upokojila. Sporno je namreč, ali se je upokojila zaradi zdravstvenih težav (trditev tožnice), ali kljub temu, da je še bila sposobna za delo (trditev toženca). Šele ko bo ta okliščina ugotovljena in če bo pri tem zavrnjena toženčeva pritožbena navedba, bo lahko sodišče nato tudi upoštevalo razliko v višini pokojnine, ki jo že prejema in tiste, ki bi jo, če bi se upokojila s polno pokojninsko dobo.

Na podlagi vsega navedenega zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje ocene vseh dokazov o zatrjevanih dejstvih tako tožnice kot toženca in zato v njej ni razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti pomanjkljivi. Zato je podana tako v pritožbi uveljavljana zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, kot tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in je posledično pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (tudi v stroškovnem delu) razveljavilo (1. odstavek 369. člena in 1. odst 370. čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo raziskati in ugotoviti vse zgoraj navedene okoliščine in nato ob pravilni uporabi 81. člena ZZZDR ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Stroškovna odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 3. odst. 166. čl. ZPP.