Jedro

Obramba mora v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba določenega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča.

Izrek

Zahteva zagovornikov obsojenega S.Č. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 5.1.2006 obsojenega S.Č. in obdolženega P.K. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 134. člena KZ, drugega pa lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ jima je izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je določilo, obsojenemu S.Č. po prvem odstavku 134. člena v zvezi z 2. točko 42. člena in 3. točko 43. člena KZ pet mesecev zapora, obdolženemu P.K. po prvem odstavku 133. člena KZ tri mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če v preizkusni dobi dveh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena ZKP jima je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega P.K. in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tega obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po prvem odstavku 133. člena KZ, o stroških iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkih obdolženca in potrebnih izdatkih ter nagrado njegovega zagovornika odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena KZ. Pritožbo zagovornice obsojenega S.Č. je zavrnilo kot neutemeljeno in glede tega obsojenca potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu S.Č. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega S.Č. V zahtevi navajajo, da je sodišče kršilo določbo 17. člena ZKP, ker priči M.B. ni predočilo, da je v izjavi dani policiji glede odločilnih okoliščin (iz)povedal drugače, kot zaslišan na glavni obravnavi. Če bi sodišče tega ne opustilo, bi se lahko prepričalo o resničnosti in verodostojnosti pričine izpovedbe na glavni obravnavi. Vložniki tudi navajajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe za soočenje prič B.J. in M.B. na glavni obravnavi, kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec H.J. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in naj zato Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Obsojenčevi zagovorniki v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca navajajo, da ne drži navedba v odgovoru, da je zahteva glede bistvenih kršitev kazenskega postopka vsebinsko prazna in posplošena, ker da ni navedeno katera od bistvenih kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila sploh podana v konkretnem primeru. V zahtevi je točno naveden člen, ki je bil po vložnikovem mnenju kršen, določno pa opredeljena tudi ravnanja, ki bi jih moralo opraviti sodišče, da bi prišlo do pravične, zakonite in pravilne sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da ne sledi odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ampak da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnikom je treba pritrditi, da iz 17. člena ZKP izhaja tako imenovana instrucijska (inkvizicijska maksima), po kateri je sodišče upravičeno in dolžno izvajati dokaze tudi po uradni dolžnosti, ne glede na predloge strank. V uresničevanju tega načela so namenjene številne izvedbene določbe ZKP. V postopku s tem izrednim pravnim sredstvom je mogoče upoštevati samo tiste kršitve teh določb, ki so take narave, da vplivajo na zakonitost sodbe.

Vložniki pa v zahtevi ostajajo na ravni zatrjevanja, da je sodišče prekršilo določbo 17. člena ZKP in da se zato sodišče ni moglo prepričati v resničnost in verodostojnost izpovedbe priče M.B. na glavni obravnavi. Ne navajajo pa nobene druge procesne določbe, ki bi jo sodišče kršilo. Če bi obveljalo, da je s sklicevanjem na kršitev določbe, ki določa eno od načel kazenskega postopka, mogoče uveljavljati procesne kršitve, bi to pomenilo, da bi vložnik(i) v vseh primerih, ko ne bi sprejemali v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja, razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja lahko uveljavljali z zatrjevanjem kršitve določbe 17. člena ZKP.

V konkretni zadevi obsojenčeva takratna zagovornica ni predlagala, da se priči M.B. predoči njegova izjava dana policiji, tako da o kršitvi pravic obrambe pred prvostopenjskim sodiščem ni mogoče govoriti. Po četrtem odstavku 369. člena sme v pritožbi navajati pritožnik nova dejstva in nove dokaze vendar pa mora povedati razloge, zakaj jih ni navedel že prej. Takratna obsojenčeva zagovornica s sklicevanjem na pričino izjavo ni uveljavljala kršitev pravic obrambe, ampak je s tem izpodbijala verodostojnost izpovedbe M.B. in določno navedla, da s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (list. št. 166 in 167). Glede na to je sodišče druge stopnje pritožbene navedbe pravilno presojalo v okviru pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in potem ko je dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča sprejelo, tudi v tem obsegu zavrnilo zagovorničino pritožbo. Kolikor vložniki na tej podlagi uveljavljajo kršitev določbe 17. člena ZKP jim zato ni mogoče pritrditi.

Zahteva ne more biti uspešna niti s trditvijo, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, s tem da je zavrnilo dokazni predlog obrambe, ki je na glavni obravnavi predlagala soočenje med pričama B.J. in M.B. Obsojenčeva zagovornica je na glavni obravnavi podala tak dokazni predlog in ga utemeljila z navedbo, da sta navedeni priči izpovedovali različno in da iz obrazložitve obtožbe izhaja, da naj bi B. vse skozi izpovedoval identično, na glavni obravnavi pa drugače (list. št. 128).

Sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo in ga v skladu s petim odstavkom 299. člena ZKP v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 129) obrazložilo tako, da je navedlo, da je stvar dokazne presoje, kako bo ocenilo verodostojnost izpovedb B.J. in M.B. za kar pa ni potrebno njuno soočenje. Sklicevanje zagovornice na obrazložitev obtožnice pa je ocenilo kot brezpredmetno, ker sodišče nanjo ni vezano. V sodbi (prvi odstavek na 7. strani) pa je zapisalo, da se je sodišče lahko oprlo le na izpovedbo M.B. na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan kot priča in poučen o dolžnosti govoriti resnico ter posledice krivega pričanja, saj takega pouka pa pred dajanjem izjave policistom ni bil deležen in zato sodišče na to izjavo svoje odločitve na opira. Iz sodbe sodišča druge stopnje (drugi odstavek na 4. strani) je razvidno, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu, da se soočita priči M.B. in B.J., vendar pa ker obsojenčeva zagovornica ni določno povedala, katera dejstva naj bi se s tem dokazom ugotavljala, pritožbeno sodišče tako vsebinsko prazne pritožbene navedbe ni moglo preizkusiti.

Pri presoji dokaznega predloga, podanega v korist obdolžencu, mora sodišče preizkusiti a) ali je predlagani dokaz pravno relevanten; b) ali predlagani dokaz sploh obstaja; c) ali je obramba oboje izkazala z ustrezno stopnjo verjetnosti in č) ali bo dokaz v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V primeru zavrnitve dokaznega predloga obrambe lahko ta to uveljavlja kot kršitev pravic o postopku s pravnimi sredstvi (s pritožbo, zahtevo za varstvo zakonitosti in z ustavno pritožbo). V takem primeru pa mora obramba v pravnem sredstvu konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna in vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča. Zato ne zadošča, da se obramba v pravnem sredstvu zadovolji s trditvijo, da bi sodišče moralo izvesti dokaz, ampak mora, tudi v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP, določno navesti okoliščine iz katerih izhaja, da je v skladu z merilom iz prejšnjega stavka izvedba predlaganega dokaza potrebna. Obsojenčevi zagovorniki so v zahtevi ostali na ravni golega zatrjevanja kršitev pravic obrambe, ne da bi svojo trditev utemeljili z navajanjem katerekoli konkretne okoliščine. Na tej podlagi zatrjevana kršitev zakona ni podana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicujejo zagovorniki obsojenega S.Č., niso podane, zahtevo pa so vložili tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni S.Č. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino 800 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.