Jedro

Plačilni nalog je po prvem odstavku 57. člena ZP-1 mogoče izdati le, če je dovoljen hitri postopek o prekršku in če je pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zaznala. Za osebno zaznavo gre takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Seznanitev z okoliščinami prekrška iz izjave prijavitelja ne pomeni osebne zaznave prekrška, zato policist ne bi smel izdati plačilnega naloga, saj niso bili podani zakonski pogoji za njegovo izdajo.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba in plačilni nalog se razveljavita in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Nova Gorica je dne 2. 7. 2014 zoper storilca D. T. izdal plačilni nalog št. 0000109950011 zaradi prekrška po petem odstavku 52. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Storilcu je na podlagi navedenega zakonskega določila, v zvezi s 3. točko prvega odstavka 52. člena ZPrCP, izrekel globo v višini 700,00 evrov in 9 kazenskih točk. Okrajno sodišče v Novi Gorici je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo kot neutemeljeno in odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v višini 150,00 evrov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje, v zvezi s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec zaradi relativne bistvene kršitve določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi s prvim odstavkom 57. člena ZP-1. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti očita, da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, saj policisti prekrška niso neposredno zaznali, niti niso zbrali obvestil in dokazov na kraju prekrška, ker jih tam ni bilo, zato tudi niso mogli z osebno zaznavo ugotoviti, ali je storilec res prehiteval pred ovinkom v nezadostni vidni razdalji. Policisti so dejansko stanje ugotovili posredno, preko izjave prijavitelja, ki naj bi bil očividec prometnega prekrška, in storilca na drugem mestu ustavili šele po preteku določenega časa, ter namesto odločbe o prekršku nezakonito izdali plačilni nalog. Na podlagi navedenega vrhovni državni tožilec predlaga Vrhovnemu sodišču, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo ter plačilni nalog razveljavi in zadevo o prekršku vrne prekrškovnemu organu v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti večkrat poskušalo vročiti storilcu, da se o njej izjavi, a storilec sodnega pisanja ni dvignil. B.

4. Prekrškovni organ v hitrem postopku o prekršku praviloma odloči z odločbo o prekršku, s plačilnim nalogom kot posebno obliko odločbe o prekršku pa le, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. ZP-1 za izdajo plačilnega naloga določa kot prvi pogoj, da je dopusten hitri postopek (52. člen ZP-1), kot drugi pogoj pa, da pooblaščena uradna oseba prekršek zazna osebno ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev ali naprav (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Z odločbo o prekršku prekrškovni organ med drugim odloči, kadar niso izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga (osma alineja prvega odstavka 56. člena ZP-1). Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi procesnimi določbami že večkrat presodilo, da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake(1). Ker je pooblaščena uradna oseba neposredno prisotna ob izvršitvi prekrška, lahko tudi takoj ukrepa, saj njeni sklepi glede zaznanega prekrška niso odvisni od naknadne proste presoje dokazov, ki bi jih za dokazovanje preteklega dogodka predložile druge osebe ali pa bi jih zbrala sama pooblaščena uradna oseba. V primerih, ko pooblaščena uradna oseba s posebnim postopkom dokazovanja ugotavlja, ali so podani zakonski znaki prekrška in s tem povezana odgovornost kršitelja, pa mora prekrškovni organ izvesti ustrezen postopek o prekršku v celoti in izdati odločbo o prekršku z vsemi njenimi sestavinami. Če prekrškovni organ ne ravna tako, ampak pooblaščena uradna oseba izda plačilni nalog, ne da bi bili izpolnjeni pogoji za njegovo izdajo, pride do kršitve pravice kršitelja do izjave, saj slednjemu ni bila dana možnost, da se izreče o prekršku.

5. V obravnavanem primeru je bil kritičnega dne policist Policijske postaje Nova Gorica E. K. napoten na Soško cesto na podlagi prijave S. D., da je storilec ob 18.57 uri pred levim ovinkom pričel prehitevati tovorno vozilo, pri tem pa so morali vozniki na nasprotnem voznem pasu svoja vozila ustavljati, da ne bi prišlo do trka. Ob 19.30 uri sta policista storilca ustavila in ugotovila, da gre za D. T., na kraju pa se je ustavil tudi prijavitelj S. D., ki je v času prekrška vozil za storilcem in potrdil, da je ustavljena oseba storilec cestnoprometnega prekrška. Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je policist napravil sklep, da je storilec prekršil določbo 3. točke prvega odstavka 52. člena ZPrCP, zaradi česar mu je izdal plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena ZP-1. Zoper slednjega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Novi Gorici zavrnilo kot neutemeljeno z obrazložitvijo, da je policist vsa dejstva ugotovil zanesljivo in celovito.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da policist E. K. prekrška storilca ni osebno zaznal, ampak se je seznanil z njim šele naknadno, ko je pridobil izjavo prijavitelja S. D., ki naj bi bil priča prometnega prekrška, pri čemer vsebina njegove izjave iz prekrškovnega spisa niti ni razvidna. Kot je bilo predhodno že navedeno, je plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena ZP-1 mogoče izdati le, če je dovoljen hitri postopek o prekršku in če je pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zaznala. V obravnavanem primeru je hitri postopek dovoljen, saj ne gre za katerega od prekrškov, naštetih v drugem odstavku 52. člena ZP-1, ki določa, kdaj hitri postopek o prekršku ni dovoljen. Glede drugega zahtevanega pogoja pa je možno zaključiti, da seznanitev z okoliščinami prekrška iz izjave prijavitelja ne pomeni osebne zaznave prekrška, zato policist ne bi smel izdati plačilnega naloga, saj niso bili podani zakonski pogoji za njegovo izdajo. Ker je pooblaščena uradna oseba za prekršek storilca izvedela šele iz izjave prijavitelja ter s tem v zvezi sama napravila dokazno oceno, da je storilec storil cestnoprometni prekršek, bi torej prekrškovni organ moral izvesti hitri postopek o prekršku in tudi izdati odločbo o prekršku. Glede na opisano ravnanje pooblaščene uradne osebe prekrškovnega organa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso bili podani zakonski pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1. C.

7. Vrhovno sodišče je ugotovilo zatrjevano kršitev prvega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo in plačilni nalog razveljavilo ter zadevo o prekršku vrnilo prekrškovnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo moral prekrškovni organ o cestnoprometnem prekršku, ki se očita storilcu D. T., po izvedenem hitrem postopku o prekršku iz 55. člena ZP-1 odločiti na podlagi 56. člena ZP-1 z odločbo o prekršku.

(1) Sodbe Vrhovnega sodišča RS IV Ips 33/2008 z dne 20. 5. 2008, IV Ips 59/2008 z dne 17. 6. 2008, IV Ips 124/2008 z dne 24. 2. 2009.