Jedro

Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija pravnomočni del sodbe, ki se nanaša na plačilo škode zaradi povečanih stroškov ogrevanja.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe in sklepa povrniti prvo toženi stranki revizijske stroške v znesku 1.439,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je v I. točki izreka delno ugodilo zahtevku tožnice in drugo toženki naložilo, da se je dolžna vzdržati vsakega ravnanja, s katerim povzroča odvajanje vod s svojega zemljišča parc. št. 232/6 k.o. ... na zemljišče tožnice parc. št. 226/0 in 227/0 k.o. ..., še posebej pa je dolžna opustiti odvodnjavanje meteornih vod in vseh odpadnih vod iz vseh obstoječih objektov na zemljišču tožnice. V II. točki izreka je drugo toženki naložilo, da je na svoje stroške dolžna izvesti sanacijo svoje kanalizacije na nepremičninah parc. št. 226/0 in 227/0 k.o. ..., in sicer z ustrezno izvedbo in zatesnitvijo dna jaškov kanalizacije, v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnice v razmerji do drugo toženke v delu, v katerem je tožnica primarno in podredno zahtevala, da je drugo toženka dolžna opustiti odvodnjavanje meteornih vod in vseh odpadnih vod iz vseh obstoječih objektov tudi na sosednja zemljišča in v delu, v katerem je tožnica primarno zahtevala, da naj drugo toženka (nerazdelno s prvo toženko) na svoje stroške izvede sanacijo plazu na nepremičninah parc. št. 226/0 in 227/0 k.o. ..., zavrnilo (III. točka izreka). V preostalem delu izreka, je sodišče zavrnilo tožničine zahtevke, in sicer, da je prvo toženka dolžna (nerazdelno z drugo toženko) na svoje stroške izvesti sanacijo plazu na nepremičninah parc. št. 226/0 in 227/0 k.o. ... (IV. točka izreka), da sta ji toženki dolžni nerazdelno plačati 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji v bodoče nerazdelno plačevati letno odškodninsko rento zaradi povišanih stroškov kurjave v vsakokratnem znesku 400,00 EUR letno (V. točka izreka) in podredni tožbeni zahtevek, da sta toženki tožnici dolžni nerazdelno plačati stroške sanacije plazu in zemljišča v znesku 170.000,00 EUR.

2. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. V reviziji tožnica sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo njene dokazne predloge, in sicer ogled njene nepremičnine, s katerim bi se sodišče z lastnim zaznavanjem prepričalo, da zemljišče za stanovanjsko hišo plazi, in dokazni predlog za postavitev novih izvedencev geomehanske in gradbene stroke. Dokazni predlog z izvedencem biologom oziroma izvedencem sanitarne stroke bi sodišče z obrazložitvijo, da ga tožnica ni utemeljila, lahko zavrnilo šele, če bi jo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvalo, naj dokazni predlog substancira. Sodišče je neutemeljeno štelo, da bi tožnica na hiši lahko izvedla fasado, saj je svojo odločitev oprlo na pričanje izvedene priče A.A. in izvedence geološke stroke, ki nimajo potrebnih znanj, da bi lahko ocenjevali, ali je bilo na hiši zaradi plazu možno izvesti fasado. Izvedensko mnenje, ki ga je pripravil Geološki zavod je nepopolno, saj izvedenca kljub dopolnitvi nista odgovorila na vprašanja in pripombe, ki jih je podala tožnica, zato bi sodišče moralo ugoditi njenemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca geološke stroke. Višjemu sodišču tožnica očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb o tem, da je na plazovitost zemljišča vplivalo tudi to, da so toženci za odvajanje vode na zemljišču tožnice skopali ponikovalnici in odpadno vodo najprej odvajali preko ponikovalnice na njeno zemljišče. Sodišče je ugotovilo, da kanalizacija drugo toženke zamaka, torej njeno protipravno ravnanje, ni pa ugotovilo vzročne zveze med zamakanjem kanalizacije in lezenjem oziroma plazovitostjo tal ter protipravno škodo, pri čemer sodišče ni obrazložilo, zakaj lezenje tal ni protipravno priznana škoda. Vsaka sprememba na tožničinem zemljišču (bodisi plaz, bodisi lezenje tal), ki jo povzroči tretja oseba oziroma je k spremembi pripomogla s svojim ravnanje in v katero tožnica ni privolila, predstavlja škodo. Odločitev sodišča, da vzročne zveze med lezenjem tal in zamakanjem kanalizacije ni, je sama s seboj v nasprotju. Iz listin v spisu in zaključkov sodišč izhaja, da zamakanje minimalno vpliva na plazenje zemljišča, to pa pomeni, da nek vpliv zaradi zamakanja vseeno obstaja. V okviru pravilne uporabe materialnega prava bi morali sodišči ugotoviti, v kolikšen deležu je k lezenju tal pripomoglo zamakanje kanalizacije. Sodišče najprej ugotovi, da je zaradi zamakanja kanalizacije potrebna sanacija jaška, da zamakanje vpliva na plazovitost, po drugi strani pa sprejme odločitev, da vzročne zvez med zamakanjem kanalizacije in plazenjem ni. Iz sodbe tudi ni mogoče razbrati, kakšna je razlika med plazom in lezenjem tal in na kakšni podlagi je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za plaz. Višje sodišče se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da sta plaz in lezenje zemlje ena in ista stvar in je lezenje zemlje le najpočasnejša oblika plazu. Posledično sta sodišči zagrešili tudi kršitev materialnega prava, saj konkretnega dejanskega stanu nista subsumirali pod določbo 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju ZVNDN), niti nista ugotavljali ali je tudi lezenje tal mogoče sumbsumirati pod pojem plaz, kot njegovo najširšo obliko. Šele če bi se ugotovilo, da lezenje zemlje ne spada med naravne nesreče, bi lahko zaključili, da prvo tožena stranka ni ravnala protipravno in ni odgovorna za sanacijo tožničine parcele.

4. Sodišče je revizijo vročilo toženkama. Nanjo je odgovorila prvo toženka in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Glede nedovoljenosti revizije

6. Tožnica je primarno uveljavljala dva nedenarna zahtevka, in sicer zahtevek na prenehanje vznemirjanja, ki ji ga drugo toženka povzroča z odvodnjavanjem vode s svojega zemljišča, in odškodninski zahtevek na vzpostavitev prejšnjega stanja, tako da je od obeh toženk solidarno zahtevala sanacijo plazu. Postavila je še denarni zahtevek na plačilo nastale in bodoče škode zaradi povečanih stroškov ogrevanja in podredni tožbeni zahtevek na solidarno plačilo obeh toženk v višini 170.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta je ocenila na 170.000,00 EUR. Ker navedba vrednosti spora za denarne zahtevke ni potrebna, je treba šteti, da se navedena vrednost nanaša na nedenarni zahtevek. Ob upoštevanju široke razlage medsebojno povezanih zahtevkov, ki se je uveljavila v sodni praksi, je utemeljeno seštevanje vrednosti zahtevka na prenehanje vznemirjanja in odškodninskega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja. Navedeno pa ne velja za zahtevek na plačilo že nastale in bodoče premoženjske škode. V tem delu revizija ni dovoljena, saj ne dosega revizijskega praga 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Seštevek bodočih periodičnih terjatev za dobo petih let namreč znaša 2.000,00 EUR, že nastala škoda pa 3.600,00 EUR, skupno je torej 5.600,00 EUR.

Glede procesnih kršitev

7. Tožnica sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo vrsto njenih dokaznih predlogov, s čimer po vsebini utemeljuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ti očitki po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov za izvedbo ogleda in angažiranje izvedenca geomehanske in gradbene stroke utemeljilo v 17. točki obrazložitve sodbe, s katero se Vrhovno sodišče v celoti strinja. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča

(1)

je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje, zato so očitki višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, glede na jasne, razumljive in obsežne razloge prvostopenjske sodbe, neutemeljeni.

8. Neutemeljeni so tudi revizijski očitki o kršitvah določb tretjega odstavka 254. člena ZPP, ker naj bi sodišče neupravičeno zavrnilo dokazni predlog tožnice po pritegnitvi novega izvedenca geološke stroke. Revizijsko sodišče je na dokazno oceno nižjih sodišč glede podanega izvedenskega mnenja vezano. Eventualnih pomislekov glede dokazne oceno z revizijo ni dopustno uveljavljati. Kadar sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da mnenje ni nepopolno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.(2) V obravnavani zadevi je pritožbeno sodišče potrdilo oceno sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje Geološkega zavoda Slovenije strokovno pravilno in da pogoji za postavitev novega izvedenca po 254. členu ZPP niso izpolnjeni, obe nižji sodišči pa sta tožnici obrazložili, zakaj razlogi za dvom v obstoječe izvedensko mnenje niso podani (19. in 20. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe in 7. stran obrazložitve višjega sodišča). Po presoji Vrhovnega sodišča je zavrnitev predloga za postavitev novega izvedenca pravilna, saj je potem, ko je tožnica podala pisne pripombe na izvedensko mnenje, izvedenec gradbene stroke za področje komunale, mag. Marko Gspan, izvedensko mnenje dopolnil z ugotovitvami, ki jih je napravil z opazovanjem pretoka v kanalizaciji na kraju samem ob močnem nalivu, oba izvedenca (za geologijo in gradbeništvo) pa sta bila nato zaslišana še na glavni obravnavi, kjer je tožnica izkoristila možnost neposrednega izpraševanja. V revizijo tožnica niti ne konkretizira, na katera njena vprašanja izvedenca nista odgovorila, le pavšalno zatrjuje, da je izvedensko mnenje nepopolno. Zgolj njeno nestrinjanje z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

9. Vrhovno sodišče se tudi ne strinja s tožnico, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca biološke oziroma sanitarne stroke, češ da bi bilo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico dolžno pozvati, naj dokazni predlog utemelji. Učinkovito sodno varstvo v razumnem roku lahko zagotovi le takšna ureditev pravdnega postopka, pri kateri je zagotovljena tako aktivnost sodišča kot tudi ustrezna aktivnost strank. Če se sodišču nalaga načelna dolžnost, da izvede predlagane dokaze, je takšna zahteva smiselna le, če se tudi stranki na drugi strani naloži odgovornost za ustrezno skrbno ravnanje v zvezi z izvršitvijo pravice do dokaza. To ustrezno skrbnost pa opredeljuje t. i. obveznost substanciranja dokaznih predlogo. Nevzdržna bi bila ureditev, če bi sodišču naložili obveznost, da izvede dokazne predloge strank, stranki pa ob tem ne bi naložili odgovornosti, da tudi sama poskrbi za to, da bo sodišče lahko odločilo o tem, ali so dokazni predlogi relevantni.(3) Sodna praksa je enotna v zahtevi, da mora biti zaradi povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, dokazni predlog substanciran, kar pomeni, da mora stranka v njem natančno opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi.

(4)

Materialno procesno vodstvo torej ni neomejeno, omejeno je z ustreznim skrbnim ravnanjem strank in odvisno od okoliščin vsakega posameznega primera. V obravnavanem je tožnica dokazni predlog za postavitev izvedenca biološke oziroma sanitarne stroke podala v IV. točki tožbe, kjer je zatrjevala škodo zaradi napredovanja plazu, škodo zaradi povečanih stroškov ogrevanja in škodo v gozdu. Katero od teh škod naj bi dokazala z izvedencem biologom oziroma izvedencem sanitarne stroke ni pojasnila. V konkretnih okoliščinah primera, v katerih je bila tožnica zastopana po pooblaščencu, in je ključno sporno dejstvo dokazovalo z izvedencema geološke in gradbene stroke, niti iz konteksta celotnega postopka pa ni bilo mogoče sklepati, katera sporna dejstva naj bi se dokazovala z izvedencem biološke oziroma sanitarne stroke, bi bila zahteva po materialnem procesnem vodstvu sodišča nesorazmerna in v nasprotju z dolžnostjo in odgovornostjo stranke pri zbiranju trditvenega in dokaznega bremena.

Glede materialnega prava

10. V 42. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče izrecno pojasnilo, zakaj lezenje tal ne predstavlja pravno priznane škode, iz celotne obrazložitve sodbe pa izhaja jasen odgovor sodišča, da plazu na nepremičnini tožnice ni, gre zgolj za počasno lezenje tal, ki ne predstavlja neposredne nevarnosti oziroma ne ogroža tožnice in njenega premoženja, zato sanacija terena ni nujna. Na podlagi takšnih dejanskih ugotovitev je sodišče zaključilo, da stanje na terenu ne predstavlja pravno relevantne škode. V nadaljevanju pa je sodišče pojasnilo, da tudi če bi lezenje tal lahko opredelili kot pravno priznano škodo, ni izpolnjena tretja predpostavka odškodninske odgovornosti, to je vzročna zveza med škodo in dejanji katere izmed toženih strank. Na podlagi obsežnega dokaznega postopka je sodišče zaključilo, da iz kanalizacije drugo tožene stranke, konkretno iz revizijskega jaška, odteka voda, ki ponika v zemljišče tožnice, a je njen vpliv na samo stabilnost oziroma labilnost terene in ugotovljeno počasno lezenje tal minimalen. Osnovni vzrok za labilnost obravnavanega območja je kombinacija neugodne geološke in litološke sestave tal, morfologija terena, visok nivo podtalnice in visoka letna količina padavin. Manjši odtok meteornih voda (odpadne vode drugo toženke so od leta 2014 dalje speljane v javno kanalizacijo) iz kanalizacije drugo toženke neposredno ne vpliva na plazovitost zemljišča tožnice. Odločitev pravnomočne sodbe tudi ni sama s sabo v nasprotju. Sodišče je res delno ugodilo prvemu tožbenemu zahtevku na prenehanje vznemirjanja, ker je ugotovilo, da je kanalizacija drugo toženke pomanjkljivo izvedena, vendar zgolj v revizijskih jaških, zaradi česar tam prihaja do odtekanja vode na nepremičnino tožnice. Občasni izlivi vode na tujo nepremičnino pa pomenijo vznemirjanje lastninske pravice v smislu 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Vendar predpostavke zahtevka na prenehanju vznemirjanja lastninske pravice in odškodninskega zahtevka niso enake. Kot je bilo že pojasnjeno, občasni izlivi vode na tožničino nepremičnino pomenijo protipravno vznemirjanje njene lastninske pravice, medtem ko je za odškodninsko odgovornost drugo tožene stranke zaradi občasnih izlivov vode izpolnjena le prva predpostavka, to je protipravnost ravnanja, ne pa tudi vzročna zveza in pravno priznana škoda.

11. Prav tako ne drži očitek tožnice, da se sodišči nista opredelili do vprašanja, kakšna je razlika med lezenjem tal in plazom. To razliko je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v 39. točki obrazložitve sodbe, višje sodišče pa je na tovrstne pritožbene očitke odgovorilo na 8. strani sodbe. Lezenje je zelo počasno premikanje zemljine, zaradi česar nastajajo vidne manjše vbokline in izbokline v pobočju, kazalci lezenja pa so pogosto komaj opazni in težko izmerljivi. Na zemljišču tožnice ne gre za plaz, temveč za počasno lezenje glinaste preperine, teren počasi leze, ne da bi nastala drsna ploskev ali odlomki robov, značilni za zemeljski plaz, niti ne obstaja velika verjetnost, da bi do plazu prišlo. Voda, ki iz revizijskih jaškov odteka na tožničino nepremičnino, le v neznatnem obsegu prispeva k lezenju tal, ki je posledica naravnih vzrokov. Lezenje tal v 8. členu ZVNDN ni opredeljeno kot naravna nesreča, zato je sodišče pravilo zaključilo, da prvo toženka ni bila dolžna izvesti ukrepov, ki jih od nje zahteva tožnica - sanacije plazu.

12. Ker so se revizijsko uveljavljene kršitve izkazale za neutemeljene, je Vrhovno sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Po določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP pa mora tožnica prvo toženki povrniti stroške njenega odgovora na revizijo v višini 1.439,15 EUR, ki so odmerjeni po 3. točki tar. št. 21, v zvezi s tar. št. 18 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 49/00, 57/00 – popr., 67/03 in 70/03 – popr.), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo prvega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015). V ta znesek je všteta nagrada za sestavo odgovora na revizijo v višini 2550 točk (kar je zahtevala prvo tožena stranka več, ji revizijsko sodišče ni priznalo), administrativni stroški in 22% DDV. V primeru zamude pa bo toženka dolžna plačati še zakonske zamudne obresti.

(1) Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za odločitev pomembno, da je v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ veljala prejšnja sodna praksa, da je tožnik v celoti ravnal v skladu s takšno prakso in da je zato tudi utemeljeno vztrajal pri tožbenem zahtevku za sklenitev pogodbe, s čimer si je ohranil rok za odobritev pravnega posla. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 210/2015 zavzelo stališče, da za vložitev tožbe s takšnim, po prejšnji sodni praksi oblikovanim zahtevkom, ne velja 60 dnevni prekluzivni rok iz ZKZ, ki je predpisan za vložitev zahteve za odobritev pogodbe.

(2) Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je za odločitev pomembno, da je v obravnavani zadevi ob izteku roka iz 22. člena ZKZ veljala prejšnja sodna praksa, da je tožnik v celoti ravnal v skladu s takšno prakso in da je zato tudi utemeljeno vztrajal pri tožbenem zahtevku za sklenitev pogodbe, s čimer si je ohranil rok za odobritev pravnega posla. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 210/2015 zavzelo stališče, da za vložitev tožbe s takšnim, po prejšnji sodni praksi oblikovanim zahtevkom, ne velja 60 dnevni prekluzivni rok iz ZKZ, ki je predpisan za vložitev zahteve za odobritev pogodbe.

(3) Tako Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 230. (4) Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča RS: Up 266/01 z dne 25. 4. 2002, Up 46/01 z dne 7. 4. 2003, odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 101/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 98/2008 z dne 12. 11. 2009, II Ips 267/2013.