Jedro

Tožnica utemeljeno opozarja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila do pojasnil, ki sta jih z vlogo z dne 13. 8. 2015 glede nasprotujočih si izjav tožnice podala pooblaščena družba A. d.o.o. in tožnica sama, in katerim sta predložila tudi obsežen poslovni načrt start-up projekta Q., saj je navedla zgolj, da podana pojasnila „niso opravičilo“ za ugotovljena neskladja. Navedena argumentacija, za katero tožnica upravičeno trdi, da je pavšalna, po oceni sodišča za obrazložitev sprejete dokazne ocene, ki bi omogočala sodni preizkus pravilnosti in zakonitosti, ne zadošča, saj ni mogoče spregledati, da je tožnica na zaslišanju poznala odgovore na večino zastavljenih vprašanj, da v postopku ni podala neprepričljivih pojasnil, ki jim ne bi bilo mogoče slediti, ter da je pristojnemu organu predložila tudi poslovni načrt nameravanega prvega projekta in navedla, da ima dogovorjeno poslovno sodelovanje s švicarsko investicijsko družbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-5176/2015-12 z dne 28. 8. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 382,47 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnice za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela zavrne.

2. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnica dne 5. 5. 2015 skladno s 37. členom Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) pri Veleposlaništvu Republike Slovenije v Kijevu vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji s prilogami. Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tožnice v Republiki Sloveniji in zaradi pogostih sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj za prebivanje, je tožena stranka zaprosila Veleposlaništvo v Kijevu, naj s tožnico opravi razgovor, ki je bil nato izveden dne 1. 7. 2015. Tožnica je na zapisnik med drugim povedala, da gre na svoje stroške s priporočilom poslovnega partnerja v Ljubljano zaradi dela, saj ji je IT družba ponudila položaj direktorja. Turistični vizum ima za eno leto in je v Sloveniji že bila oktobra 2014, ko je s posrednikom A. d.o.o. odprla bančni račun. V Sloveniji že prebiva njen sin zaradi študija, zanj pa po končanju študija načrtuje, da se bo zaposlil v njenem podjetju. Na vprašanje, ali je lastnica kakšnega podjetja v Republiki Sloveniji, je povedala, da ni lastnica. Na sklop vprašanj o osnovnih podatkih podjetja B. d.o.o., katerega družbenica in direktorica je, je povedala, da je edina zastopnica in lastnica podjetja, da je bilo podjetje registrirano dne 9. 9. 2014, da ni lastnica podjetja, ampak samo direktorica, da je sedež podjetja na naslovu X. in da podjetje tam nima poslovnih prostorov, ampak samo plačujejo sedež, saj so še v fazi iskanja poslovnih prostorov. Tožnica je povedala, da ima podjetje sicer izdelan poslovni načrt, vendar še nima sklenjenih poslov in da se ustanovitveni kapital 7500 EUR ne nahaja več na računu podjetja, saj podjetje posluje z minusom. V podjetje je vložila osnovni kapital, pri čemer je denar dobila iz svojih prihrankov, prav tako plačuje za naslov in računovodske storitve. Podjetje se bo ukvarjalo s trgovino in storitvami. Želi si ustanoviti majhen klaster z majhno pisarno, ki se bo ukvarjal z IT tehnologijo, kasneje pa s trgovino in raznimi IT storitvami. Na vprašanje, ali je ustanovila podjetje v Republiki Sloveniji, da bi lažje prišla do delovnega dovoljenja in posledično do dovoljenja za prebivanje, je odgovorila z da. Na vprašanje, ali ima izdano delovno dovoljenje, je odgovorila da ne in da želi pridobiti delovno dovoljenje in dovoljenje za prebivanje. Na sklop vprašanj o pogodbi o zaposlitvi je povedala, da je pogodbo podpisala za obdobje 5 let sama s seboj oktobra 2014, da podjetje še nima žiga in da je pogodbo sklenila za delovno mesto direktorja. Opravljala bo tehnološke zadeve in se ukvarjala z najemom poslovnih prostorov ter iskanjem sodelavcev, prihodnjič pa z investitorji. Prejemala bo plačo v višini 852 EUR, z boljšim poslovanjem pa več. Pripada ji 4 tedne dopusta. Na področju vodenja podjetja že ima izkušnje, saj je delala kot vodilni strokovnjak oddelka za pogodbe za sodelovanje s strankami za razne stvari. Pri ustanovitvi podjetja in pri pridobivanju delovnega dovoljenja ji je pomagala pooblaščena družba A. d.o.o., kateri je predložila vse listine in sama ni storila ničesar. Tožnica je povedala tudi, da ni vložila vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Sloveniji zato, da bi odšla v drugo evropsko državo, ampak z namenom poslovanja v Sloveniji.

3. Tožena stranka povzema določila 31., 33., 35. in 37. člena ZTuj-2 in citira določbo 6. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Nato navaja, da je iz vpogleda v evidenco AJPES razvidno, da ima podjetje B. d.o.o. sedež na naslovu X. in da je bilo v sodni register vpisano 11. 6. 2013. Kot družbenika v podjetju sta navedena C.C. od 11. 8. 2014 z 49 % deležem in dva direktorja: C.C. in Č.Č. Osnovni kapital podjetja znaša 7500 EUR, podjetje pa ima v družbeni pogodbi navedene številne dejavnosti družbe z vseh mogočih področij. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je bilo C.C. izdano dovoljenje za delo tujega zastopnika pri podjetju B. d.o.o. z veljavnostjo od 10. 4. 2015 do 9. 4. 2017, pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja pa je bila sklenjena za obdobje petih let, od 9. 9. 2014 do 8. 9. 2019. 4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnica glede na priloženo dokumentacijo, vpogleda v uradne evidence in izjavo, ki jo je podala ob vložitvi vloge dne 5. 5. 2015, na zaslišanju dne 1. 7. 2015 podala nasprotujoče si izjave glede ustanovitve, lastništva, zastopanja in dejavnosti podjetja ter njenega namena prebivanja v Republiki Sloveniji. Tožena stranka tako pojasnjuje, da je tožnica na zaslišanju najprej povedala, da ni lastnica nobenega podjetja v Sloveniji, ampak samo direktorica podjetja B. d.o.o., nakar je v nadaljevanju povedala, da je vložila osnovni kapital v podjetje in da je sama edini družbenik in zastopnik podjetja B. uradne evidence AJPES izhaja, da je tožnica solastnica podjetja B. v Sloveniji, saj ima 49% delež v podjetju, drugi delež pa v višini 51% pripada Č.Č. Kot osebe, pooblaščene za zastopanje družbe, sta v evidenci AJPES navedena oba družbenika in ne le tožnica sama. Tožnica bi morala kot družbenik in zastopnik podjetja vedeti za osnovne podatke o podjetju, saj je morala pooblaščeni osebi iz podjetja A. d.o.o., ki jo je pooblastila za ustanovitev podjetja in pridobitev potrebnih dovoljenj, posredovati podatke o tem, kakšno podjetje želi. Tožnica je nadalje na zaslišanju zatrdila, da je ustanovila podjetje v Sloveniji zato, da bi lažje prišla do delovnega dovoljenja in posledično do dovoljenja za prebivanje. Na vprašanje, ali ima izdano delovno dovoljenje, je odgovorila, da ga nima in da si želi pridobiti delovno dovoljenje in dovoljenje za prebivanje, medtem ko je iz dokumentacije in uradnih evidenc razvidno, da je bilo tožnici delovno dovoljenje izdano že 10. 4. 2015, pa tega na zaslišanju 5. 7. 2015 ni vedela. Pri podaji vloge je tožnica uradni osebi na Veleposlaništvu poleg tega povedala, da se bo njeno podjetje ukvarjalo s prodajo nepremičnin državljanom vzhodnoevropskih držav, medtem ko je na zaslišanju povedala, da se bo podjetje primarno ukvarjalo z IT tehnologijo. Čeprav je tožnica povedala, da ima podjetje izdelan poslovni načrt, po mnenju tožene stranke glede na podane izjave in številčnost registriranih dejavnosti v družbeni pogodbi, podjetje nima izdelane poslovne strategije in jasne vizije, s čim se bo ukvarjalo.

5. Tožena stranka navaja, da je tožnico seznanila z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, na katero se je s pisno obrazložitvijo odzvala pooblaščena družba A. d.o.o., priložena pa je bila tudi pisna obrazložitev tožnice same. Pooblaščena družba je navedla, da se je tožnica na njih obrnila v zadevi storitve odpiranja podjetja in pridobivanja potrebnih dovoljenj in da je podjetje zanjo uredilo vse potrebno, ne da bi tožnico obremenjevalo s podrobnostmi postopkov. Zaradi navedenega je bila tožnica nekoliko zmedena na zaslišanju, saj se je pravnim in uradnim zadevam manj posvečala ter se je bolj ukvarjala s samo pripravo na posel in izvedbi projekta podjetja B. d.o.o. Q., katerega osnutek prilagajo v prilogi. Nasprotujoče izjave tožnice so tako le posledica stresne situacije in nenatančnega tolmačenja. Tožnica je v priloženem dopisu navedla, da se je morala ob zaslišanju zanašati na prevajalca, katerega znanje slovenščine ji ni poznano, k njenemu zgrešenemu razumevanju vprašanj pa je pripomogla tudi razlika v mentaliteti in zakonodaji. Pojasnila je, da je na vprašanje, ali ima podjetje v Sloveniji, odgovorila da ne, saj je razumela, da jo sprašujejo ali ima še kakšno drugo podjetje razen podjetja B. d.o.o. Prav tako je zamešala pojme dovoljenja za delo in dovoljenja za prebivanje, pri čemer pojasnjuje, da ima dovoljenje za delo, saj je na podlagi le-tega zaprosila za izdajo dovoljenja za prebivanje na Veleposlaništvu. Zaradi slabšega znanja o ustanovitvi podjetja je za ustanovitev pooblastila družbo A. d.o.o., pričakovala pa je, da bo na zaslišanju več vprašana o načrtih glede življenja in dela v Sloveniji, ne pa o dejstvih, ki so splošno znana. Navaja, da je Slovenijo za ustanovitev podjetja izbrala, ker je kljub gospodarski krizi zelo primerna lokacija za novoustanovljena podjetja, pri čemer je o vseh prednostih razpravljala z različnimi partnerji, ko so obravnavali možnost start-up projekta Q. Poudarja, da je ustvarjen vtis uradne osebe napačen in da se zaveda vseh odgovornosti kot lastnik in zakoniti zastopnik podjetja ter bo v bodoče tem vprašanjem posvečala več pozornosti.

6. Tožena stranka pojasnil tožnice ne sprejema in navaja, da tožnica svoje nasprotujoče si izjave opravičuje z nepoznavanjem slovenskega jezika, nepoznavanjem strokovnega znanja tolmača, ki ga je sama izbrala, ter stresni situaciji, vendar to ni opravičilo za nasprotujoče si izjave o dejstvih, ki bi jih kot družbenik in zastopnik podjetja morala točno poznati, saj gre, kot navaja sama, za splošno znana dejstva, ki pa jih kot zastopnica podjetja ne pozna. Ne glede na to, da je za ustanovitev podjetja pooblastila tretjo osebo, bi kot družbenik in zastopnik morala vedeti za osnovne podatke o podjetju, saj je morala le-te posredovati pooblaščencu, da je ta lahko uredil vse potrebno za ustanovitev podjetja. Če se ima nekdo namen zaposliti v določenem podjetju, katerega družbenik in zastopnik je, pa o tem podjetju in ostalih spremljajočih dovoljenjih ne ve osnovnih podatkov, obstaja utemeljen sum, da tujec ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je bilo zaprošeno za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka zato meni, da so v postopku ugotovljeni razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja skladno s 6. alinejo prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 in je zaradi suma zlorabe tujca pri pridobivanju dovoljenja odločila, da se prošnja tožnice zavrne.

7. Tožnica zoper izdano odločitev vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej navaja, da sta tožnica in njen sin Č.Č. Slovenijo kot državo za poslovanje podjetja izbrala v dogovoru z investitorjem – družbo D. SA iz Ženeve, ustanovitev gospodarske družbe in pridobivanje dovoljenj pa je urejala družba A. d.o.o., kateri sta prenesla svoje želje po poslovanju v Sloveniji in ji predstavila tudi prvi projekt družbe B. d.o.o., Q., ki je aplikacija za orientiranje v večjih stavbah. Dejavnost družbe B. d.o.o. bo usmerjena v razvoj in trženje produktov informacijske tehnologije, kar je tožnica jasno povedala na Veleposlaništvu. Družba A. d.o.o. je v družbeno pogodbo resda vpisala nepotrebno obsežen seznam dejavnosti, vendar tožnica in njen sin kot laika v njihove usmeritve nista posegala. Ker je družbena pogodba sestavljena le v slovenskem jeziku, za vpis množice poslovnih dejavnosti nista niti vedela. S tem vprašanjem se nista niti obremenjevala, saj zanju nikoli ni bilo sporno, s katero dejavnostjo se bo družba B. d.o.o. ukvarjala, sploh glede na dejstvo, da sta za zagon poslovanja pridobila investitorja, po drugi strani pa sta zaupala pooblaščeni družbi A. d.o.o., ki sta jo izbrala za pomoč pri urejanju pogojev za poslovanje v Sloveniji.

8. Tožnica navaja, da je mati soustanovitelja družbe B. d.o.o. in da je svojo vlogo v življenju, čeprav je sin že polnoleten, preslikala tudi na svojo vlogo v gospodarski družbi, zaradi česar je pri odgovorih na Veleposlaništvu zanemarila dejstvo, da je sin soustanovitelj in da ima tudi položaj zastopnika družbe. Oboje je po materinsko pokroviteljsko pripisala sebi, čeprav bi v Sloveniji poslovala skupaj s sinom, ki je sicer v Sloveniji že opravil tečaj slovenskega jezika. S tem v zvezi tožbi prilaga več dokazil, med drugim tudi izjavo investitorja D. SA, da želi poslovati z družbo B. d.o.o. Tožnica nadalje navaja, da je tožena stranka že ob vložitvi vloge dvomila o dejanskem namenu bivanja tožnice, čeprav za to ni imela nobenega razloga, saj je bil razgovor s tožnico opravljen zaradi pogostih in sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj. Tožnica je na zaslišanju z veliko večino odgovorov na vprašanja brez dvoma izkazala resno namero bivanja v Sloveniji z namenom dela, napake pa je pojasnila v odzivu na dopis tožene stranke. Tožena stranka je njena pojasnila pavšalno zavrnila, češ da tožnica ne pozna osnovnih podatkov in pri tem ni pojasnila, katerih osnovnih podatkov o družbi in njeni dejavnosti tožnica ne pozna. Tožnica je kot prava neuka stranka zamešala pojma dovoljenje za delo in dovoljenje za prebivanje, kar je prepričljivo pojasnila, prav tako pa je Veleposlaništvu sama ob vložitvi vloge priložila izdano delovno dovoljenje.

9. Tožnica navaja, da je jasno in prepričljivo odgovorila na vsa vprašanja, ki so se nanašala na podjetje B. d.o.o., poslovanje, dejavnosti in njeno vlogo v podjetju, edino, kar je pri tem zanemarila, pa je bila vloga sina kot soustanovitelja in zastopnika podjetja. Pri tem pojasnjuje, da bo kot poslovna ženska jemala partnerja resno, kot mati pa je delovala nekoliko pokroviteljsko in vodilno vlogo v družbi pripisala sebi. Tožnica je pojasnila, da je Slovenijo kot državo poslovanja izbrala v dogovoru z investitorjem, da bosta v podjetju delala skupaj s sinom in da se bosta ukvarjala s storitvami informacijske tehnologije, pri čemer jima je prvi projekt pripeljal investitor. Tožnica je kljub temu, da je pravni laik, pokazala relativno dobro poznavanje slovenske delovne in davčne zakonodaje, kar kaže na njeno resno namero, da skupaj s sinom biva v Sloveniji z namenom dela. Poleg tega je vselej spoštovala pravni red matične države, kar potrjuje potrdilo o nekaznovanosti, zato ne obstajajo nobeni razlogi, da se ne bi podrejala pravnemu redu Republike Slovenije. Odločitev tožene stranke očitno temelji na predsodkih in diskriminaciji tožene stranke na podlagi tožničine nacionalne pripadnosti, ker tožena stranka vnaprej dvomi o dejanskem namenu bivanja tožnice v Sloveniji zaradi „pogostih in sistematičnih zlorab tujcev pri pridobivanju dovoljenj“.

10. Tožena stranka je po mnenju tožnice pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljala dejstev, ki bi govorila v prid tožničini nameri bivanja z namenom dela, da bo delala skupaj s sinom in da ima jasno poslovno vizijo podjetja ter tudi investitorja in prvi projekt. Tožena stranka je navedla le, da tožnica „ne ve osnovnih podatkov“, ni pa navedla kateri so podatki, ki jih ne pozna, čeprav je tožnica prepričljivo pojasnila nekonsistentnosti v svojih odgovorih na razgovoru, s čimer je onemogočila preizkus izpodbijane odločbe in je podana absolutna bistvena kršitev postopka. Tožnica je osnovne podatke dobro poznala, svoje spodrsljaje pa pojasnila, a jih tožena stranka preprosto ni upoštevala in je pod vtisom pogostih zlorab njeno vlogo zavrnila.

11. Glede na vse navedeno tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da vlogi tožnice ugodi, podredno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

12. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis ter v odgovoru na tožbo predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da opredelitev množice dejavnosti podjetja B. d.o.o. s strani podjetja A. d.o.o. kaže na to, da je pooblaščeno podjetje opredelilo obseg dejavnosti na lastno pest, v kolikor pa tožnica pooblaščeni družbi ni posredovala potrebnih podatkov za ustanovitev podjetja, lahko organ še z večjo gotovostjo sumi, da gre za fiktivno ustanovljeno podjetje. Z navedbami o jasni viziji podjetja se tožena stranka ne more strinjati, saj je tožnica ob podaji vloge navedla različno dejavnost ustanovljenega podjetja, kot pa na zaslišanju. Tožena stranka navaja, da tožnica dejstva, da je sin večinski lastnik podjetja in zastopnik, ne more zanemariti oziroma ga ne poznati, saj sta se, kot navaja sama, skupaj dogovorila, da bosta ustanovila podjetje. Nadalje se sklicuje na dopise Veleposlaništva v Kijevu, iz katerih izhaja negativno mnenje Veleposlaništva glede izdaje dovoljenja tožnici. Poudarja, da je bila odločitev sprejeta zgolj na podlagi veljavne zakonodaje in priložene dokumentacije, ne pa na podlagi nacionalne pripadnosti. Tožnica ni vedela, da ji je bilo že izdano delovno dovoljenje in da ni edini družbenik ter zastopnik podjetja, sama pa je povedala, da je podjetje ustanovila zato, da bi lažje prišla do delovnega dovoljenja. Tožnica bi morala že na zaslišanju pokazati, da bo kot poslovna ženska poslovnega partnerja jemala resno, podatek, da tožnica ni edini družbenik in zastopnik, pa ni zanemarljiv, saj ima sin večinski delež v podjetju. Tožnica si je prav zaradi nerazumevanja jezika priskrbela tolmača, v primeru nejasnih vprašanj pa bi lahko uradno osebo povprašala o dodatnem pojasnilu. Na razgovor se je poleg tega lahko pripravila in se ne more sklicevati na stresno situacijo. Tožnica bi morala po mnenju tožene stranke kot solastnica in zastopnica podjetja vedeti, da ima že izdano delovno dovoljenje in poznati osnovne podatke o podjetju, predvsem glede lastništva in zastopništva, zato svoje odločitve ne spreminja.

13. Tožnica v nadaljnjih pripravljalnih vlogah prilaga dodatna dokazila in prosi za prednostno reševanje zadeve.

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožena stranke, s katero je bila tožnici zavrnjena prošnja za izdajo dovoljenja za prvo začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela.

16. Dovoljenje za prebivanje se skladno s 33. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2) izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v Republiki Sloveniji, pri čemer mora biti v prošnji naveden namen prebivanja v Republiki Sloveniji. Prvi odstavek 35. člena ZTuj-2 v prvi alineji določa, da se dovoljenje za začasno prebivanje izda tujcu, ki namerava v Republiki Sloveniji prebivati zaradi zaposlitve ali dela.

17. Zakon v prvem odstavku 55. člena opredeljuje razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje in med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije (6. alineja prvega odstavka 55. člena Ztuj-2).

18. Tožena stranka je v obravnavanem primeru po izvedenem upravnem postopku ugotovila, da je tožnica glede na priloženo dokumentacijo, podatke iz uradnih evidenc in izjave, ki jo je podala ob vložitvi vloge dne 5. 5. 2015, na zaslišanju dne 1. 7. 2015 podala nasprotujoče si izjave glede ustanovitve, lastništva, zastopanja in dejavnosti podjetja ter njenega namena prebivanja v Republiki Sloveniji. Po njenem mnenju bi tožnica, če bi imela namen zaposliti se v podjetju, katerega družbenica in zastopnica je, poznala osnovne podatke o tem podjetju in o spremljajočih dovoljenjih, čeprav je za ustanovitev podjetja pooblastila tretjo osebo, njena pojasnila pa niso opravičilo za nasprotujoče si izjave o dejstvih, ki bi jih kot družbenik in zastopnik podjetja morala točno poznati. Glede na navedeno po presoji tožene stranke obstaja utemeljen sum, da tožnica ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je bilo zaprošeno za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, to pa predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejala pravnemu redu Republike Slovenije.

19. Tožnica po presoji sodišča utemeljeno opozarja, da se tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno opredelila do pojasnil, ki sta jih z vlogo z dne 13. 8. 2015 glede nasprotujočih si izjav tožnice podala pooblaščena družba A. d.o.o. in tožnica sama, in katerim sta predložila tudi obsežen poslovni načrt start-up projekta Q., saj je navedla zgolj, da podana pojasnila „niso opravičilo“ za ugotovljena neskladja. Navedena argumentacija, za katero tožnica upravičeno trdi, da je pavšalna, po oceni sodišča za obrazložitev sprejete dokazne ocene, ki bi omogočala sodni preizkus pravilnosti in zakonitosti, ne zadošča, saj ni mogoče spregledati, da je tožnica na zaslišanju poznala odgovore na večino zastavljenih vprašanj, da v postopku ni podala neprepričljivih pojasnil, ki jim ne bi bilo mogoče slediti, ter da je pristojnemu organu predložila tudi poslovni načrt nameravanega prvega projekta in navedla, da ima dogovorjeno poslovno sodelovanje s švicarsko investicijsko družbo D. 20. Sodišče na podlagi upravnega spisa tudi ugotavlja, da je tožnica pristojnemu organu pojasnila, zakaj je na vprašanje, ali ima podjetje v Sloveniji, odgovorila da ne, iz njenih odgovorov na zaslišanju pa je razvidno, da je na Veleposlaništvu jasno povedala, da je registrirana v podjetju B. d.o.o. Tožena stranka nadalje izpostavlja izjavo tožnice, da je na vprašanje, ali je ustanovila podjetje zato, da bi lažje prišla do delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje, odgovorila pritrdilno, pri tem pa ne upošteva drugih izjav tožnice na zaslišanju, ko je na primer povedala, da po pridobitvi dovoljenja za začasno prebivanje ne namerava oditi v kakšno drugo državo EU, temveč želi delati v Sloveniji (stran 2 zapisnika o zaslišanju z dne 1. 7. 2015), in da vloge za pridobitev dovoljenja ni vložila zato, da bi lažje odšla v kakšno drugo evropsko državo, temveč je to počela zgolj zaradi poslovanja (stran 4 zapisnika o zaslišanju z dne 1. 7. 2015). Nadalje je mogoče verjeti, da je tožnica kot tujka in pravni laik zamešala pojme dovoljenja za delo in dovoljenja za prebivanje, še posebej glede na to, da je svoji vlogi za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje sama predložila dokazilo o izdanem dovoljenju za delo tujega zastopnika, kot je to razvidno iz upravnega spisa. Tožnica je na zaslišanju resda povedala, da je trenutno edini direktor in zastopnik družbe B. d.o.o., iz registra AJPES pa izhaja, da sta družbenika in zastopnika tako tožnica kot tudi njen sin, vendar po mnenju sodišča ni zanemarljivo, da je tožnica na zaslišanju povedala, da je sama vložila celoten osnovni kapital v podjetje in da sama plačuje tudi vse stroške, glede sina pa je že takoj povedala, da načrtuje, da se bo po tem, ko konča univerzo, zaposlil v njenem podjetju, tako da je pristojni organ z nameravanim poslovnim sodelovanjem s sinom seznanila. Upoštevati je potrebno tudi, da je tožnica kot pravni laik vso potrebno dokumentacijo za ustanovitev podjetja in pridobitev potrebnih dovoljenj prepustila družbi A. d.o.o., kar ni nič neobičajnega in zato zgolj nepoznavanje nekaterih pravnih podatkov in napake v izjavah, ki po oceni sodišča niti niso bistvene, še ne morejo zadoščati za sklep, da tožnica v Republiki Sloveniji zatrjevanega dela v podjetju B. d.o.o. ne namerava opravljati. Tožena stranka nadalje zgolj zaradi množice registriranih dejavnosti v podjetju sklepa, da podjetje tožnice nima izdelane poslovne strategije in jasne vizije, s čim se bo ukvarjalo, ne opredeli pa se do dejstva, da je tožnica v postopku natančno opisala, s čim se namerava ukvarjati, zakaj je za poslovanje izbrala Slovenijo in pristojnemu organu predložila celo izdelan poslovni načrt prvega projekta. Tožena stranka se v veliki meri opira tudi na izjavo tožnice, ki naj bi jo ta podala ob vložitvi prošnje za izdajo dovoljenja dne 5. 5. 2014, vendar sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da izjava tožnice ni zapisana na sami vlogi za pridobitev dovoljenja, ki bi jo tožnica sama izpolnila in podpisala, temveč so ugotovitve iz razgovora povzete zgolj v dopisu Veleposlaništva, pri čemer ni jasno, ali je bil razgovor s tožnico pri podaji vloge opravljen s pomočjo tolmača in o izjavah tožnice tudi ni bil napravljen zapisnik, ki bi ga tožnica podpisala ter bila z njegovo vsebino seznanjena, kar vse je potrebno upoštevati pri presoji dokazne vrednosti te tožničine izjave.

21. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe sprva sicer navaja vsa ugotovljena nasprotja in neskladja v izjavah tožnice glede na podatke v upravnem spisu in natančno povzema tudi pojasnila, ki sta jih tekom postopka podala pooblaščena družba A. d.o.o. in tožnica sama, vendar pa se v bistvenem delu obrazložitve do podanih pojasnil ne opredeli in ne navede, zakaj jim ne verjame oziroma zakaj takšna pojasnila po njenem mnenju ne opravičujejo storjenih napak. Sodišče ima po pregledu spisovnega gradiva zgoraj izpostavljene pomisleke glede sprejetega dokaznega zaključka tožene stranke o tem, da tožnica ne pozna osnovnih podatkov o podjetju in da zato obstaja utemeljen sum, da tožnica ne namerava prebivati v Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je bilo zaprošeno za izdajo dovoljenja, vsebine dokazne ocene tožene stranke pa ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka razlogov za svojo odločitev ni vsebinsko obrazložila in zato ni jasno, kakšna je njena presoja odločilnih dejstev.

22. Sodišče upoštevaje navedeno ugotavlja, da izpodbijane odločbe v bistvenem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), prav tako pa se pojavlja dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja in sprejete odločitve, zaradi česar je tožbi tožnice na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Glavne obravnave sodišče ni opravilo, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožena stranka bo morala v ponovljenem postopku znova presoditi vsa odločilna dejstva obravnavanega primera in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP) napraviti celovito dokazno oceno ugotovljenih dejstev ter razloge za svojo odločitev natančno obrazložiti. Tožena stranka je na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava vezana (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

23. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se tožnici priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 10 % zaradi dodatno vloženih obrazloženih pripravljalnih vlog (4. člen Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).