Jedro

V primeru oprostilne sodbe se obtoženca oprosti očitkov, navedenih v obtožbi, pri čemer v izreku ni treba navesti razloga za tako odločitev kaj šele okoliščin, na podlagi katerih je bil napravljen sklep o obstoju katerega od razlogov za oprostitev iz 358. člena ZKP.

Trditvi v obrazložitvi oprostilne sodbe, da ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje (razlog za oprostitev iz 3. točke 358. člena ZKP) in da je obdolženec dejanje storil v silobranu (razlog za oprostitev iz 1. točke 358. člena ZKP), se medsebojno izključujeta. Ker pa ne gre za odločilna dejstva ampak za na podlagi teh dejstev sprejet pravni sklep o razlogu za oprostitev, ki v povezavi s celotno obrazložitvijo prvostopenjske sodbe ne pušča dvoma o razlogu za oprostitev, bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi z 11. členom KZ obdolženca oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo okrožnega državnega tožilca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka je 24.4.2002 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni sodbi s predlogom, naj Vrhovno sodišče ugotovi, da je bila z njima kršena 11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na silobran. Čeprav je v obrazložitvi sodbe navedeno, da je obsojenec storil dejanje v silobranu, ta v izreku sodbe ni niti omenjen. Ker lahko sodišče opre odločitev le na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo v izreku, tega pa v konkretnem primeru ni, je podano navedeno nasprotje. In kot drugo, vrhovna državna tožilka vidi enako kršitev zaradi razlogov o odločilnih dejstvih, ki da so sami s seboj v nasprotju. V obrazložitvi prvostopenjske sodbe je namreč navedeno, da "ni dokazov za očitek obdolžencu, da je storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe", v nadaljevanju pa, da je "po prepričanju sodišča obdolženec dejanje storil v silobranu, ki izključuje kaznivo dejanje". Taki ugotovitvi sta si v nasprotju, saj če je obdolženec dejanje storil v silobranu, potem je dokazano, da ga je storil. Obdolženec in njegov zagovornik na zahtevo za varstvo zakonitosti nista odgovorila (drugi odstavek 423. člena ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na določbo tretjega odstavka 364. člena ZKP mora izrek oprostilne sodbe poleg osebnih podatkov obtoženca obsegati še odločbo, s katero se obtoženec oprosti obtožbe za dejanje, katerega je obtožen. V tem primeru mora izrek sodbe obsegati opis dejanja, katerega je bil obtožen (četrti odstavek 364. člena ZKP), v obrazložitvi pa je treba navesti, iz katerih razlogov iz 358. člena ZKP se oprošča (deveti odstavek 364. člena ZKP).

Navedene določbe so povsem jasne: obtoženca se oprosti očitkov, navedenih v obtožbi, pri čemer v izreku ni treba navesti razloga za tako odločitev kaj šele okoliščin, na podlagi katerih je bil napravljen sklep o obstoju katerega od razlogov za oprostitev iz 358. člena ZKP. Zato Vrhovno sodišče v tem delu celoti pritrjuje argumentom pritožbenega sodišča, zahteva za varstvo zakonitosti pa glede navedene kršitve ni utemeljena.

Prav tako ne drži trditev vrhovne državne tožilke, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih sami s seboj v nasprotju. Res prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe navaja, da ni dokazov, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, kar predstavlja razlog za oprostilno sodbo iz 3. točke 358. člena ZKP in je posledica dokazne ocene sodišča, ko ni mogoče z gotovostjo trditi, da je oseba storilec kaznivega dejanja bodisi v objektivnem bodisi v subjektivnem pogledu. Takojšnja nadaljnja trditev sodišča, da je obdolženec dejanje storil v silobranu, ki izključuje kaznivo dejanje, pa ima povsem drugačen pomen: obdolženec je sicer storil očitano dejanje, ker pa ga je storil v okoliščinah iz 11. člena KZ, je protipravnost izključena, zato ker zakon tako določa (razlog za oprostitev iz 1. točke 358. člena ZKP). Navedeni trditvi se kot razloga za oprostitev medsebojno izključujeta, vendar je treba poudariti, da v tem primeru ne gre za odločilna dejstva ampak za na podlagi teh dejstev sprejet pravni sklep o razlogu za oprostitev. V povezavi s celotno obrazložitvijo prvostopenjske sodbe, v kateri so bile povsem jasno ugotovljene tako okoliščine, ki kažejo, da je obdolženec storil očitano dejanje, kot tudi tiste, ki tako njegovo ravnanje opredeljujejo kot silobran, pa ni nobenega dvoma, da je bila oprostilna sodba izrečena, ker dejanje, katerega je bil A.O. obtožen, zaradi ugotovljenega ravnanja v silobranu ni kaznivo dejanje.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).