Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, in sicer tistih, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca in predstavljajo dejanski temelj sodbe. Prav tako ni mogoče govoriti o nejasnih razlogih, prav tako pa ni zaslediti nobenega nasprotja med tistim, kar navaja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi, kot to trdi zagovornik, ki takšne svoje trditve niti ne konkretizira, ampak poskuša prikazati uveljavljano kršitev s ponavljanjem izpovedb tekom postopka zaslišanih prič in s podajo lastne ocene njihovih izpovedb, kot že navedeno. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso v višini 380,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega M.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke zagovornika odvetnika V.Š. iz P., medtem ko bo o stroških pooblaščenca oškodovanke A.M., odvetnika F.K., odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je sodišče prve stopnje oškodovanko A.M. s premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 10.000,00 EUR s pripadki napotilo na pot pravde.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik obdolženca v pritožbi uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ko navaja, da so razlogi napadene sodbe o odločilnih dejstvih nejasni in v precejšnji meri med seboj v nasprotju oziroma obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih napadene sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah prič in med samimi temi listinami in izpovedbami. S tem pa je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Zagovornik namreč sodišču prve stopnje očita, da je nekritično sledilo izpovedbi oškodovanke ter se pri tem sklicuje na to, da je ta podala ovadbo zoper obdolženega šele pet dni po storjenem dejanju, da je v kritičnem času imela razmerje z obdolženim in še z enim moškim ter da obdolžencu ni postavljala jasnih meja pri spolnih odnosih, zato je vprašljiv tudi naklep obdolženca. Odpor oškodovanke mora biti namreč resen in ne posledica nezainteresiranosti ali sramu. Prav tako se sklicuje na izpovedbe prič, ki naj bi omajale oškodovankino izpovedbo, in meni, da tudi izvedensko mnenje dr. S.Š. ne potrjuje obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Z opisanim pritožba ne izkazuje v njej zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zgolj nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje glede ocene izvedenih dokazov, ki jo je to sprejelo. Protispisnosti pritožba ne konkretizira, temveč v okviru tega pritožbenega razloga polemizira s podajo lastne ocene izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Torej je iz pritožbe zagovornika razbrati, da v bistvu v okviru tega pritožbenega razloga utemeljuje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba namreč skuša prepričati, da bi sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov moralo sprejeti drugačne dejanske ugotovitve in zaključke in na podlagi tega obdolženca oprostiti obtožbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, in sicer tistih, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja in na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca in predstavljajo dejanski temelj sodbe. Prav tako ni mogoče govoriti o nejasnih razlogih, prav tako pa ni zaslediti nobenega nasprotja med tistim, kar navaja sodišče prve stopnje v razlogih sodbe in med izvedenimi dokazi, kot to trdi zagovornik, ki takšne svoje trditve niti ne konkretizira, ampak poskuša prikazati uveljavljano kršitev s ponavljanjem izpovedb tekom postopka zaslišanih prič in s podajo lastne ocene njihovih izpovedb, kot že navedeno. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze pa je pravilno ocenilo ter na tej podlagi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke sodišča prve stopnje ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženca dodaja:

6. Bistvo pritožbe je v trditvi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe oškodovanke in njen odnos z obdolženim, saj meni, da se kritični dogodek sploh ni zgodil in da je ta plod oškodovankine domišljije oziroma domišljije njene matere, ki je ves čas nasprotovala obdolžencu. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno ocenilo obdolženčevo snemanje pogovorov, saj ta okoliščina ne potrjuje, da je storil očitano kaznivo dejanje. Da je oškodovankina izpovedba neverodostojna potrjujejo po oceni pritožbe izpovedbe prič K.R., T.Š. in M.M., pri čemer meni, da je izvedensko mnenje dr. S.Š. napisano posredno in zato ne more biti edini dokaz v obravnavani zadevi.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke A.M., saj jo je pravilno ocenilo kot prepričljivo in podprto tudi z drugimi dokazi. Tako je oškodovanka povedala, da je obdolženi bil njen nekdanji fant, in da jo je kritičnega večera poklical in se želel z njo pogovoriti, na kar je pristala šele potem, ko ji je zagrozil, da bo začel trobiti in bo poklical njeno mamo. Ko je sedla v obdolženčev avto, je ta predlagal, da greta k njemu domov, na kar ni pristala, nato pa je obdolženi z glavne ceste odpeljal v gozd, kjer je avto ustavil. Ker je v času, ko sta bila fant in dekle na tem mestu z obdolžencem že večkrat imela spolne odnose, je sklepala, kaj namerava, zato je začela kričati in mu rekla, naj jo pelje domov, kar pa ni storil. V avtomobilu sta se začela prerekati, nato pa ji je obdolženi rekel, da jo bo "pofukal", odgovorila mu je, da je ne bo in mu jasno povedala, da z njim ne želi imeti nič, a ga to ni ustavilo. Podrl je naslonjalo njenega sedeža in ji skušal sezuti čevlje, nato pa se je lotil pajkic tako, da jih je vlekel dol, sama pa jih je vlekla nazaj gor, a jih je le nekako potegnil do kolen, se spravil nanjo, ji spustil hlače in spodnje hlače, izvlekel spolni ud in imel z njo spolni odnos. Določno je povedala, da nikakor ni šlo za sporazumni spolni odnos, saj je ves čas kričala, zahtevala, da gre iz nje dol, da izgine in ga tudi z rokama potiskala proč, zato je obdolženega ugriznila v vrat, vendar ga ni zaustavila. Spolni odnos je trajal vse dokler ni prišlo do izliva semena v njo. Po odnosu se je obrnila stran od obdolženca in se skrčila, vsa se je tresla ter je jokala, nakar se je pri oškodovanki zgodil "black out". Spomnila se je še, da je jo je obdolženi nato spraševal, zakaj joče in mu je takoj očitala, da jo je posilil. Ko ga je vprašala, zakaj ji je to storil, ji je rekel, da zato, ker jo ima rad. Pričela je histerično jokati in ga prosila, naj jo pelje domov. Takrat pa ji je zagrozil, da če ne bo nehala jokati, da jo bo še enkrat "pofukal". Kljub temu, da se je poskušala upirati in preprečiti spolni odnos, je obdolženi še enkrat z njo spolno občeval in tudi tokrat ejakuliral v njo. Šele nato jo je na izrecno prošnjo peljal domov. Takšni izpovedbi oškodovanke je sodišče prve stopnje, glede na to, da je ta bila ves čas od podaje ovadbe v temelju in tudi tekom postopka skladna, sledilo. Prepričanje sodišča o verodostojnosti oškodovankinih izpovedb je potrdila sodna izvedenka klinične psihologije dr. S.Š., ki je prav tako zaznala zelo podrobno in večkrat isto opisovanje dogodka s strani oškodovanke, ki je bilo enako, kot tisto, ki ga je oškodovanka podala tekom kazenskega postopka. Podrobnosti in detajle, ki jih je oškodovanka opisovala glede obravnavnega kaznivega dejanja, je izvedenka ocenila kot takšne, da nekdo, ki si dogodek izmisli, si ne bi izmišljeval takih detajlov in je oškodovankino izpovedbo glede na večkrat ponovljeno, v temelju skladno, ovrednotila kot realno. Pri tem je sodišče prve stopnje, ki ni podvomilo v strokovnost podanega mnenja, ob upoštevanju ugotovitev izvedenke dr. Z.R. - F., ki je ugotovila, da pri oškodovanki ni okrnjena kredibilnost, in da je po opisu dejanja, kot ga je podala oškodovanka, zaključila, da je oškodovanka doživela obdolženčevo ravnanje kot hud napad na lastno, precej visoko samopodobo, zaradi česar je posledično, ob občutkih jeze, ponižanosti in razžaljenosti ter strahu, pri oškodovanki ugotovila izkazano posttravmatsko motnjo, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ta posledica doživetega spolnega nasilja. Zato pritožba, ki skuša prepričati, da je izpovedba oškodovanke neverodostojna in da je šlo za sporazumni spolni odnos, ne more biti uspešna, saj oškodovankine izpovedbe ne more omajati niti okoliščina, da je ta ovadbo zoper obdolženega podala pet dni po dogodku, niti obdolženčevo snemanje pogovorov z oškodovanko, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Zato pomisleki zagovornika v tej smeri niso utemeljeni, brez podlage v izvedenem dokaznem postopku pa so pritožbene navedbe, da je dejanje obdolženca, kot se mu očita, plod oškodovankine domišljije. Ker je oškodovankina izpovedba prepričljiva in verodostojna, posledice obdolženčevega ravnanja pa so pri oškodovanki pustile posttravmatsko stresno motnjo, je zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi s tem, ko je v časovnih in krajevnih okoliščinah, kot so podrobno opisane v izreku napadene sodbe, izpolnil vse zakonite znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1, pravilen, saj je obdolženčev zagovor, s katerim je zanikal kaznivo dejanje, ovržen z verodostojno izpovedbo oškodovanke, ki sta jo potrdili tudi obe izvedenki, pri čemer ni spregledati, da je tudi mati oškodovanke povedala, da se je ta po dejanju zaprla vase. Sodišče prve stopnje pa je pravilno ocenilo tudi izpovedbe tekom postopka zaslišanih prič. B.M. je povedala, da je bil obdolženi že kaznovan, ko jim je poškodoval avtomobil, in da je obdolženi nad oškodovanko, kljub temu da nista bila več fant in dekle, izvajal pritisk in teror ter hodil okoli njihove hiše, zaradi česar je bilo oškodovanko strah, pa tudi priča N.K. je povedala, da ji je oškodovanka povedala, kako je obdolženi po prekinitvi veze z njo, pritiska nanjo. Izpovedbe ostalih prič pa sodišče prve stopnje povzema v razlogih napadene sodbe, iz njih pa izhaja, da o obravnavanem kaznivem dejanju niso znale povedati nič relevantnega, priča K.R. pa je celo pojasnila, da je dopis, iz katerega izhaja, da ji je oškodovanka rekla, da je podala prijavo zoper obdolženca zaradi prisile njene matere, sestavila na prošnjo obdolženega, nato pa priznala, da ji oškodovanka o tem ni povedala ničesar. Navedeno pa tudi omaja obdolženčev zagovor, pri čemer pa okoliščina, na katero se je skliceval obdolženi, in sicer da je oškodovanka z njim po dejanju ohranila stike, ne potrjuje njegovega zagovora, s katerim zanika kaznivo dejanje, saj je izvedenka dr. S.Š. pojasnila, da takšna reakcija oškodovanke ni presenetljiva in tudi obrazložila, zakaj ne. Navedeno tudi sodišče prve stopnje povzema v razlogih napadene sodbe, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na te razloge v celoti sklicuje in z njimi soglaša. Zagovornik, ki meni, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbe prič in trdi, da so priče K.R., T.Š. in M.M., ovrgle izpovedbo oškodovanke, ne more biti uspešen, saj je njihove izpovedbe, kot že navedeno, pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, kakor tudi obe podani izvedenski mnenji, ki sta pojasnili obnašanje oškodovanke do obdolženca po storjenem kaznivem dejanju. Izvedenka S.Š. ne vidi v kontaktih oškodovanke z obdolženim po obravnavanem kaznivem dejanju nič spornega, saj zaznana reakcija pri tedaj mladoletni oškodovanki po dveh aktih doživetega posilstva, "v psihologiji ni nič nenavadnega". Kot že navedeno, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ugotovitvam obeh izvedenk, zato pritožba, ki skuša prepričati, da ni ravnalo pravilno, ne more biti uspešna in ne pritrjuje pritožbi, ki se sklicuje na zagovor obdolženca, kateremu utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje in podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, ki ga je storil zoper oškodovanko z uporabo sile in kljub njenemu upiranju ter dejstvu, da je imela menstruacijo, z njo proti njeni volji spolno občeval kar dvakrat, pravilno ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato se pritožbeno sodišče v preostalem na te razloge v celoti sklicuje ter zaključuje, da jih ostale pritožbene navedbe zagovornika obdolženca ne morejo omajati.

8. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Zagovornik obdolženca se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno ugotovilo vse okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Tako je pravilno ocenilo predkaznovanost obdolženca, težo samega kaznivega dejanja, ko je obdolženi kar dvakrat napadel oškodovankino spolno integriteto, kot olajševalno pa mu je upoštevalo njegovo čustveno prizadetost zaradi prekinitve razmerja z oškodovanko, ki jo je imel rad. Na podlagi teh okoliščin je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolžencu izreklo kazen eno leto in sedem mesecev zapora, saj bo tudi po oceni pritožbenega sodišča izrečena zaporna kazen na obdolženca vplivala tako, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Pritožba, ki meni, da je izrečena kazen, glede na časovno odmaknjenost dejanja in obdolženčevo starost v času njegove storitve, ter dejstvo, da si je sedaj uredil življenje in ima družino, in da za istovrstno kaznivo dejanje še ni bil kaznovan, previsoka, ne more biti uspešna. Navedene okoliščine so sodišču prve stopnje ob izrekanju kazni bile znane, po oceni pritožbenega sodišča pa ne narekujejo spremembo izrečene kazni obdolžencu v korist, saj so v izrečeni kazni upoštevane, kar se odraža v njeni višini, ki je po oceni pritožbenega sodišča prej prenizka kot previsoka. Zato se zavzemanje zagovornika za uporabo omilitvenih določil pokaže kot neutemeljeno, saj jih ne narekuje sama teža kaznivega dejanja in predkaznovanost obdolženca, pri čemer ni prezreti, da je bil obdolženi predkaznovan za dejanje na škodo oškodovanke oziroma njene družine, kar okoliščini, da ni predkaznovan za istovrstno kaznivo dejanje, ni pripisati takšne teže, kot ji jo daje pritožba.

10. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbo zagovornika obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka temelji na določilu členov 95/I v zvezi s členom 98/I ZKP, višina sodne take pa je odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Taksni tarifi, pri čemer je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne in družinske razmere obdolženega.