Jedro

Ne zahteva se dolžnikova krivda, dovolj je, da gre za njegovo delovanje na premoženjskem področju, ki ima v praksi negativen vpliv na uveljavitev terjatve. Dokazovanje notranjega vzgiba nasprotne stranke, zaradi katerega se je odločil za določeno ravnanje, je za predlagatelja začasne odredbe preveliko breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor toženih strank z dne 9. 7. 2021 zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 6. 2021 (I. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki stroške 1.116,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka z listinskimi dokazi zatrjevala, da je družbi A. d.o.o. zagotovila posojilo 3,200.000,00 EUR, za kar ni imela presežnih sredstev in je najela kredit pri B. d.d. Posojilo do leta 2013 ni bilo zavarovano, kasneje je bilo zavarovano le toliko, da je tožeča stranka iz naslova izterjave zavarovanj prejela 848.207,70 EUR. Prav tako je tožeča stranka dokazovala, da je bila leta 2013 insolventna pa kljub temu kredita ni izterjala od družbe A. d.o.o., ampak je podaljšala rok vračila do leta 2015. Kljub pridobljenim 847.537,70 EUR se toženca nista uspela ekskulpirati odgovornosti oziroma nista izkazala poštenega ter vestnega izpolnjevanja obveznosti. Sodišče je videlo nevarnost ovirane izvršbe v tem, da je drugotoženec v kratkem časovnem razmiku enega leta in v obdobju nastanka insolventnosti tožeče stranke obremenil poslovne deleže z zastavno pravico v korist otrok in nepremičnine z zemljiškim dolgom. Vrednosti zavarovanih terjatev so bistveno presegale vrednost obremenjenih nepremičnin in poslovnih deležev. Enako in v istem obdobju je ravnala prvotoženka ter z zemljiškim dolgom 1,000.000,00 EUR obremenila polovico nepremičnine, po GURS ocenjeno le na 69.013,00 EUR oziroma 34.506,50 EUR za polovico.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbo toženca po pooblaščeni odvetniški družbi iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navajata, da je mogoče narediti edini logični sklep, da tožeči stranki ni nastala škoda, saj se njeno premoženje ni zmanjšalo niti iz naslova denarnih sredstev niti iz naslova zmanjšanja kapitala v kakršnikoli obliki. Znesek, ki ga je prejela od B. d.d., je nakazala družbi A. d.o.o., hkrati je obveznost vračila tega istega zneska B. d.d. prenehala z zaključkom stečajnega postopka nad tožečo stranko. Med strankami je nesporno, da tožeča stranka na podlagi posojilne pogodbe B. d.d. ni vrnila niti eura. Logično je, da je bila tožeča stranka v posledici vnovčitve zavarovanj iz kreditne pogodbe z družbo A d.o.o. obogatena za 848.207,70 EUR. Ker tožeči stranki ni nastala škoda, je logično zaključiti, da obstoj terjatve ni verjeten oziroma ne obstaja, zaradi česar ni izpolnjen eden izmed pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Tožeča stranka utemeljuje nevarnost, da bo zaradi ravnanja tožencev uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, na ravnanjih, ki segajo v obdobje preden je domnevna terjatev sploh nastala, natančneje v leto 2014 za dejanja drugotoženca in leto 2013 za dejanja prvotoženke. Toženca v času sklenitve pravnih poslov nista imela pravnorelevantnega motiva, da bi tožeči stranki onemogočila poplačilo terjatve, ki v tem času ni obstajala. V času sklenjenih notarskih zapisov oziroma pogodb o ustanovitvi zemljiškega dolga nista vedela, da obstoji terjatev tožeče stranke, posledično nista mogla ravnati z namenom, da bi onemogočila poplačilo terjatve. Izpodbijana začasna odredba de facto učinkuje retroaktivno na dejanja tožencev, ki so bila opravljena pred nastankom terjatve, kar je nedopustno in je potrebno sklep razveljaviti.

3. Tožeča stranka oziroma njen pravni naslednik v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da se za izdajo začasne odredbe zahteva nižji dokazni standard, stopnja verjetnosti, kar pomeni ali je več razlogov v prid nekemu zaključku od razlogov, ki kažejo nasprotno. Družba A. d.o.o. je tožeči stranki vrnila le del posojila 848.207,70 EUR, za prejeto posojilo družba A. d.o.o. ni zagotovila ustreznih zavarovanj. Tožeči stranki je ostala obveznost vrnitve kredita B. d.d., prav tako je ostala nepoplačana in neizterljiva terjatev do družbe A. d.o.o. 4,771.086,40 EUR. Ta terjatev je bila poplačana v manjšem delu 848.207,70 EUR in je tožeči stranki nastala premoženjska škoda najmanj 3,922.878,70 EUR. Pravno irelevantno je kakšna je motiviranost za obremenitev premoženja. Ustanovitev zemljiškega dolga časovno sovpada z začetkom postopka prisilne poravnave nad tožečo stranko 26. 6. 2013, predlog za prisilno poravnavo je vložil dolžnik, podpisala pa prvotoženka 12. 6. 2013. Zato je nesporno, da je bila ustanovitev zemljiškega dolga ciljana in motivirana s preprečevanjem kasnejših izvršilnih postopkov ter oteževanjem vnovčevanja premoženja tožeče stranke oziroma oviranja poplačila upnikov v situaciji, ko so organi družbe to privedli v insolventnost, kar je osebna odgovornost članov poslovodstva in nadzornega sveta.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženca neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje: (-) da v sklepu o začasni odredbi ni mogoče zaslediti razlogov, na podlagi katerih je odločilo v prid verjetno izkazanemu obstoju terjatve, (-) da v sklepu o začasni odredbi zgolj povzema navedbe tožeče stranke in se argumentirano do slednjih ne opredeli, (-) da neobrazloženo zaključi, da je več razlogov v prid obstoja terjatve kot nasprotno, (-) da ne pojasni za katere razloge gre, (-) da smiselno enako velja za obrazložitev izpodbijanega sklepa, (-) da je obrazložitev sklepov pomanjkljiva do te mere, da se toženca podrobneje ne moreta izjasniti, (-) da sta sklepa obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, (-) da sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, (-) da ju je potrebno razveljaviti in zavrniti predlog. Izpodbijani sklep o ugovoru tožencev zoper sklep o izdaji začasne odredbe ima razloge glede obstoja terjatve v 6. točki obrazložitve, glede nevarnosti razpolaganja v 7. in 8. točki obrazložitve. Sklep o začasni odredbi ima razloge glede obstoja terjatve v 5. točki obrazložitve, glede nevarnosti razpolaganja pa v 9. do 13. točki obrazložitve. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe, ko toženca na treh straneh izpodbijata razloge sodišča prve stopnje, negirajo, da se ne bi mogla izjasniti do obrazložitve sklepov.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: (-) da je tožeča stranka z listinskimi dokazi zatrjevala, da je družbi A. d.o.o. zagotovila posojilo 3,200.000,00 EUR, za kar ni imela presežnih sredstev in je najela kredit pri B. d.d., (-) da posojilo do leta 2013 ni bilo zavarovano, kasneje je bilo zavarovano le toliko, da je tožeča stranka iz naslova izterjave zavarovanj prejela 848.207,70 EUR, (-) da je bila tožeča stranka leta 2013 insolventna pa kljub temu kredita ni izterjala od družbe A. d.o.o., ampak je podaljšala rok vračila do leta 2015 (6. točka obrazložitve sklepa). Teh ugotovitev toženca ne izpodbijata. Torej je tožeča stranka verjetno utrpela manjko v premoženju med posojenim in izterjanim zneskom. Podrobno ugotavljanje ali je tožeči stranki ostala obveznost vrnitve kredita B. d.d., kot navaja tožeča stranka, ali pa ta prenehala z zaključkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, kot sta navajala toženca, je stvar gotovosti obstoja terjatve in odločanja v sodbi. Pritožbene navedbe, da tožeči stranki škoda ni nastala, da se njeno premoženje ni zmanjšalo, da njuna ravnanja niso posegla v sfero tožeče stranke, da je bila celo obogatena za vnovčeni znesek zavarovanja, ne pretehtajo, da je več razlogov za verjetnost obstoja terjatve kot nasprotno. Toženca nista uspela izpodbiti prvega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ.

7. Glede drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je sodišče prve stopnje ugotovilo: (-) da je prišlo do zastave poslovnih deležev in ustanovitve zemljiškega dolga leta 2013 oz. 2014 (7. točka obrazložitve sklepa), (-) da je drugotoženec v kratkem časovnem razmiku enega leta in v obdobju nastanka insolventnosti tožeče stranke obremenil poslovne deleže z zastavno pravico v korist otrok in nepremičnine z zemljiškim dolgom, (-) da so vrednosti zavarovanih terjatev bistveno presegale vrednost obremenjenih nepremičnin in poslovnih deležev, (-) da je enako in v istem obdobju ravnala prvotoženka ter z zemljiškim dolgom 1,000.000,00 EUR obremenila polovico nepremičnine, po GURS ocenjeno le na 69.013,00 EUR oziroma 34.506,50 EUR za polovico (8. točka obrazložitve sklepa). Tudi teh ugotovitev toženca ne izpodbijata. Zmotno poudarjata časovno kasnejši trenutek nastanka terjatve tožeče stranke na povrnitev nastale škode, kar naj bi bilo z vnovčitvijo zadnjega premoženja 12. 7. 2017 v okviru stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o. Če je takrat res nastala terjatev zoper njiju, se pravi, da je zapadla v plačilo, to ne spremeni, da sta se toženca že v času sklepanja spornih poslov v letih 2013 in 2014 zavedala po eni strani insolventnosti tožeče stranke, saj je bila 26. 6. 2013 nad njo začeta prisilna poravnava, glede na to, da je bila prvotoženka direktorica, drugotoženec pa predsednik nadzornega sveta tožeče stranke ter sta verjetno poznala njeno poslovanje. Enako velja za solventnost družbe A. d.o.o., ki je prav tako končala v stečaju. Po trditvah v tožbi je bil njen direktor drugotoženec, edini družbenik pa družba C. d.o.o., katere edini družbenik in direktor je bil ponovno drugotoženec (listna št. 14 spisa). Zato sta se toženca po drugi strani leta 2013 zavedala, da je bila s sklenitvijo slabo zavarovanega posojila povzročena škoda tožeči stranki ter da jo bosta morala kot odgovorni osebi povrniti. Prav tako se toženca neutemeljeno sklicujeta na njun motiv, namen, naklep oziroma pomanjkanje tega pri sklepanju pravnih poslov. Ne zahteva se dolžnikova krivda, dovolj je, da gre za njegovo delovanje na premoženjskem področju, ki ima v praksi negativen vpliv na uveljavitev terjatve. Dokazovanje notranjega vzgiba nasprotne stranke, zaradi katerega se je odločil za določeno ravnanje, je za predlagatelja začasne odredbe preveliko breme1. Toženca nista uspela izpodbiti drugega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

8. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, ker še ni znan končni uspeh strank (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Zanj ugotovi sodišče dejstva glede terjatve z gotovostjo, pri začasnih odredbah pa le z verjetnostjo.

1 N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v sodnih postopkih, Scentia Iustitia, Ius Software, GV Založba Ljubljana 2015, stran 48, 50.