Jedro

Dejstvo, da je v panožni KP plačilo na osnovi provizije izrecno predvideno le za plačo iz naslova delovne uspešnosti, ne pomeni, da tožena stranka tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smela vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Tožena stranka je v svojih aktih določila, da se plače zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizije. Ker pojem plače obsega tako osnovno plačo kot plačo iz naslova delovne uspešnosti, je torej tožena stranka za obe navedeni vrsti plačila določila provizijski sistem obračuna in izplačila. V tem smislu je zato potrebno razlagati tudi postavko „provizija“ v plačilnih listah tožnikov: obsega tako osnovno plačo kot tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti.

V določilih delovnopravne zakonodaje tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače upoštevala le seštevek osnovne plače in dodatka na delovno dobo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o plačilu nadomestila plače (za državne praznike, letni dopust, izobraževanje, bolniško odsotnost) in stroških postopka, ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku za obdobje od januarja 1999 do vključno decembra 2003 premalo izplačano plačo v skupnem znesku 45.995,33 EUR bruto in nadomestilo plače za državne praznike, letni dopust, izobraževanje in bolniško odsotnost v skupnem znesku 16.172,90 EUR bruto, ter drugemu tožniku za obdobje od maja 1999 do vključno aprila 2004 premalo izplačano plačo v skupnem znesku 64.935,43 EUR bruto in za isto obdobje tudi nadomestilo plače za državne praznike, letni dopust, izobraževanje in bolniško odsotnost v skupnem znesku 42.282,90 EUR bruto, ter od posameznih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe, odvesti davke in prispevke, neto zneske pa izplačati tožnikoma skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna plačati toženi stranki odmerjene stroške postopka. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da zakonodaja toženi stranki ne prepoveduje, da bi zavarovalnim zastopnikom obračunavala in izplačevala plače v oblik provizij. Tožbeni zahtevek za plačilo osnovnih plač ni utemeljen, saj sta tožnika prejemala bistveno višjo plačo kot je znašala njuna osnovna plača. Potne stroške jima je tožena stranka obračunavala in izplačevala pravilno, v skladu s svojim pravilnikom, predpisi pa ji ne nalagajo, da potnih stroškov ne bi smela odšteti od bruto sklada provizij. Kot osnovo za obračun nadomestila plače za državne praznike, letni dopust, izobraževanje in bolniško odsotnost je tožena stranka pravilno upoštevala le osnovno plačo, povečano za dodatek na minulo delo, in ne celotne plače, ki sta jo prejela tožnika.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta tožnika vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ker se sodišče druge stopnje ni izjasnilo o pritožbenem očitku, da je enačenje dela zavarovalnega zastopnika in trgovskega potnika nepravilno, je kršilo 360. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Prav tako se ni izjasnilo o pritožbenem očitku, da je bila tožnikoma naložena v plačilo previsoko odmerjena sodna taksa za prvostopenjsko sodbo. Tožena stranka ni izplačevala tožnikoma osnovne plače, temveč je bila ta na plačilnih listah prikazana le obračunsko. Dejansko je za višino osnovne plače tožnikoma znižala bruto sklad provizij. Sodišče ni navedlo podlage za zaključek, da provizija obsega vse stroške dela zastopnika. Za povračilo potnih stroškov tožnikoma je bil porabljen bruto sklad provizij, namesto da bi potni stroški bremenili delodajalca, provizija pa bi bila tožnikoma izplačana kot delovna uspešnost. Da bi bila presoja realna, bi moralo sodišče zakonitost splošnih aktov tožene stranke in način obračuna plače preverjati pri zastopnikih, ki ne dosegajo takih (nadpovprečnih) rezultatov kot tožnika. Tožena stranka je kot osnovo za obračun nadomestila plače napačno štela le osnovno plačo, povečano za dodatek za delovno dobo. Takšno določilo podjetniške kolektivne pogodbe je manj ugodno od 137. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in 4. točke 48. člena Kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (Ur. l. RS, št. 60/1998 in nadaljnji; v nadaljevanju panožna KP). Predlagata, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom ZPP vročena toženi stranki. Ta je nanjo odgovorila, in predlagala, da naj Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje kršilo 360. člen ZPP, ker se ni izjasnilo o pritožbenem očitku glede nepravilnosti prvostopenjskega enačenja dela zavarovalnega zastopnika in trgovskega potnika. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče dolžno opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so za odločitev bistvenega pomena. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sodbe resda sklicuje tudi na določili 824. in 828. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), ki se nanašata sklenjeno pogodbo o trgovskem zastopanju in ne veljata za primer obstoja delovnega razmerja med zastopnikom in delodajalcem. Vendar pa prvostopenjsko sklicevanje na citirani določili OZ ne predstavlja nosilnih razlogov, na katere je sodišče oprlo zavrnilno sodbo, temveč gre le za dodatno podkrepitev stališč, ki jih je sodišče predhodno že utemeljilo z drugimi ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Opredelitev sodišča druge stopnje do prvostopenjskih razlogov, ki se nanašajo na primerjavo tožnikov s trgovskim zastopnikom, za odločitev o pritožbi zato ni bila bistvenega pomena.

Materialno pravo

8. Tožnika vtožujeta plačilo osnovnih plač, plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti, do katere je prišlo, ker naj bi tožena stranka od tega dela njune plače nezakonito odštela potne stroške, in plačilo razlike nadomestila plače, katerega naj bi tožena stranka obračunala od napačne osnove.

9. V skladu z določilom prvega odstavka 43. člena panožne KP (podobno določilo vsebuje tudi prvi odstavek 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 in nadaljnji) (1) sestavlja plačo delavca: osnovna plača, dodatki za posebne obremenitve, dodatek za delovno dobo, del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti ter del plače iz naslova uspešnosti poslovanja. Tožena stranka je v 147. členu podjetniške kolektivne pogodbe (z dne 19. 7. 1991 in nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju: PKP) določila, da se osebni dohodki (plače) zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizij. Revizija zmotno navaja, da lahko provizija predstavlja le del plače iz naslova delovne uspešnosti. Panožna KP o proviziji resda govori le v 45. členu, ki ureja plačo na podlagi delovne uspešnosti in določa, da se plače zavarovalnih zastopnikov na podlagi delovne uspešnosti določajo na osnovi provizije ali / in glede na izvršitev plana za posamezne zavarovalne vrste (tretji odstavek), podrobnejša določila o plačah na podlagi delovne uspešnosti pa prepušča ureditvi v PKP oziroma splošnem aktu delodajalca (četrti odstavek). Vendar pa dejstvo, da je v panožni KP plačilo na osnovi provizije izrecno predvideno le za plačo iz naslova delovne uspešnosti, ne pomeni, da tožena stranka tudi drugih elementov plačila iz naslova opravljanja dela zastopnika (npr. osnovne plače) ne bi smela vpeti v provizijski sistem, seveda ob predpostavki, da je delavcu zagotovljen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah.

Plačilo osnovnih plač

10. V pogodbi o zaposlitvi tožnikov je bila določena osnovna bruto plača za polni delovni čas, pričakovane delovne rezultate in normalne delovne pogoje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika prejemala bistveno višjo plačo, kot znaša njuna osnovna plača. Ugotovitev o tem je v celoti preverljiva z vpogledom v plačilne liste tožnikov, na katere je med drugim oprta dokazna ocena sodišča. Pritožbeno sodišče se je s prvostopenjsko dokazno oceno strinjalo, in ker revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z dokazno oceno ne uveljavlja, je na ugotovljeno dejansko stanje Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija neutemeljeno navaja, da osnovna plača ni bila izplačana in da je bila na plačilnih listah prikazana le obračunsko, dejansko pa naj bi se za višino osnovne plače znižal bruto sklad provizij. Tožena stranka je v svojih aktih določila, da se plače zavarovalnih zastopnikov obračunavajo in izplačujejo v obliki provizije. Ker pojem plače obsega tako osnovno plačo kot plačo iz naslova delovne uspešnosti, je torej tožena stranka za obe navedeni vrsti plačila določila provizijski sistem obračuna in izplačila. V tem smislu je zato potrebno razlagati tudi postavko „provizija“ v plačilnih listah tožnikov: obsega tako osnovno plačo kot tudi del plače iz naslova delovne uspešnosti. Ker tožnika nista dokazala, da jima tožena stranka ni izplačala zneskov, ki so predstavljali v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno osnovno plačo, sta nižji sodišči ta del tožbenega zahtevka utemeljeno zavrnili, Vrhovno sodišče pa je iz istega razloga kot neutemeljenega zavrnilo tudi ta del revizije (378. člen ZPP).

Plačilo razlike v plači iz naslova delovne uspešnosti

11. Ta del tožbenega zahtevka sta tožnika utemeljevala s tem, da jima je tožena stranka provizijo oziroma delovno uspešnost nezakonito zniževala v višini zneskov, ki so predstavljali njune potne stroške. Kot ugotavlja izpodbijana sodba, so bili potni stroški tožnikoma dejansko izplačani. V tem sporu tožnika tudi ne vtožujeta plačila potnih stroškov, temveč je za njiju sporno zgolj to, da je bila provizija zmanjšana za znesek potnih stroškov. Tožena stranka je v 18. členu Pravilnika o provizioniranju in povračilu potnih stroškov za premoženjska, nezgodna in zdravstvena zavarovanja OE Novo mesto poleg načina izračuna pripadajočih potnih stroškov tudi določila, da se “... od bruto sklada provizij z upoštevanjem pribitkov in odbitkov odštejejo potni stroški v zvezi z delom, tako dobljena razlika pa je osnova za obračun prve bruto plače.“ Oblikovanje osnove za obračun plače bi lahko tožena stranka oblikovala tudi drugače: npr. da se od bruto sklada provizij nič ne odšteje, da se odšteje nek fiksni znesek, da se odšteje znesek, dobljen s pomočjo neke druge matematične operacije, itd. V obravnavani zadevi se je odločila, da se odšteje znesek, ki ustreza višini potnih stroškov. Kot je bilo pojasnjeno že v 9. točki te odločbe, je provizijski sistem obračuna in izplačila plač zastopnikov mogoč. Če ga je tožena stranka uvedla, ga je seveda morala v svojih splošnih aktih tudi podrobneje opredeliti, v ta okvir pa sodi tudi citirani del določila 18. člena Pravilnika, ki določa, kako se oblikuje osnova za obračun plače. Določilo bi bilo lahko sporno le, če bi bil tožnikoma zaradi njegove uporabe kršen minimum pravic, ki so določene v delovnopravni zakonodaji in kolektivnih pogodbah, vendar takšna kršitev v tem primeru ni podana: kot že rečeno je oblikovanje osnove za obračun plače v pristojnosti tožene stranke, potni stroški, katerih višino je tožena stranka uporabila tudi kot instrument za izračun osnove, pa so bili tožnikoma glede na dokazno oceno sodišča plačani. Ob upoštevanju obrazloženega sta nižji sodišči utemeljeno zavrnili tožbeni zahtevek za plačilo razlike v proviziji, v tem delu pa je potrebno zavrniti tudi revizijo (378. člen ZPP).

Plačilo razlike nadomestila plače

12. Revizija utemeljeno očita, da je tožena stranka kot osnovo za obračun nadomestila plače za državne praznike, letni dopust, izobraževanje in bolniško odsotnost napačno upoštevala le osnovno plačo, povečano za dodatek za delovno dobo. Tožbeni zahtevek se razteza na obdobje pred in po uveljavitvi novega ZDR. V času pred uveljavitvijo novega ZDR je bila osnova za odmero nadomestila urejena v kolektivnih pogodbah (z zakonom je bila določena le osnova za odmero nadomestila za bolniško odsotnost, ki gre v breme zavoda; 31. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in nadaljnji). Panožna KP je v 48. členu določala, da je osnova za izračun nadomestila plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas, v to osnovo pa se ne všteva del plače iz nadur in na podlagi uspešnosti poslovanja. Enako določilo je vseboval tudi četrti odstavek 48. člena SKPgd. Tožena stranka je v 150. členu PKP, v katerem je uredila nadomestilo osebnega dohodka v breme organizacije, določila, da je pri zavarovalnem zastopniku osnova za nadomestilo osnovni osebni dohodek z dodatkom za delovno dobo tekočega meseca (oziroma preteklega meseca za primer nadomestila za bolniško odsotnost). Z uveljavitvijo novega ZDR je bila osnova za nadomestilo plače v celoti urejena z zakonom. V sedmem odstavku 137. člena ZDR je tako določeno, da pripada delavcu, če s tem zakonom, drugim zakonom ali posebnim predpisom ni določeno drugače, nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih. Tožena stranka je PKP uskladila z določbami novega ZDR, pri tem pa v zvezi z osnovo za nadomestilo plače za zavarovalne zastopnike posebej določila (150. člen), da predstavlja njihovo plačo za polni delovni čas osnovna plača, povečana za 40 % razlike med njihovo plačo za pretekli mesec, obračunano na podlagi provizije, in njihovo osnovno plačo. 13. V določilih delovnopravne zakonodaje tožena stranka ni imela pravne podlage za to, da je kot osnovo za nadomestilo plače upoštevala le seštevek osnovne plače in dodatka na delovno dobo. S tem je namreč obšla določila delovnopravnih predpisov oziroma kolektivnih pogodb o minimalnih pravicah, ki jih je bila dolžna zagotoviti delavcem. Pred uveljavitvijo novega ZDR je bila osnova za nadomestilo, ki jo je bila tožena stranka dolžna upoštevati, določena v splošni in panožni KP, t. j. plača delavca v preteklem mesecu za poln delovni čas, brez dela plače iz nadur in iz uspešnosti poslovanja. Da se za sestavni del plače šteje tudi del plače na podlagi doseganja delovne uspešnosti, je bilo pojasnjeno že v 9. točki te odločbe. Določitev osnove za nadomestilo, ki je bila po 150. členu PKP sestavljena le iz osnovne plače in dodatka za delovno dobo, je bila tako v nasprotju z ureditvijo v KP višjega ranga. Osnova, ki jo je tožena stranka po uskladitvi z določbami ZDR posebej določila za zastopnike, pa ni skladna z zakonsko ureditvijo. V 150. členu PKP je namreč tožena stranka plačo, ki je osnova za odmero nadomestila, oblikovala mimo določila sedmega odstavka 137. člena in drugega odstavka 126. člena ZDR, saj je določila, da se za plačo šteje osnovna plača, povečana za 40 % razlike med zastopnikovo plačo za pretekli mesec, obračunano na podlagi provizije, in njegovo osnovno plačo. Tožena stranka bi v PKP sicer lahko določila drugačno osnovo za odmero nadomestilo od tiste, ki je predpisana v zakonu, vendar le, če bi bila ureditev osnove v PKP za zastopnike ugodnejša od zakonske ureditve (drugi odstavek 7. člena ZDR). Da bi bila osnova, izračunana na podlagi 150. člena PKP, za zastopnike ugodnejša od osnove, ki je predpisana z zakonom, iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja.

14. Kot razlog za zavrnitev plačila razlike nadomestila plače se izpodbijana sodba zmotno sklicuje na določilo tretjega odstavka 48. člena panožne KP, po katerem nadomestilo ne more presegati višine plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal (2). Kot je razumeti drugostopenjske razloge v tem delu, sodišče citirano določilo razume tako, da v njem ni podlage za vštetje delovne uspešnosti v osnovo za odmero nadomestila plače zavarovanega zastopnika, saj bi bilo sicer nadomestilo lahko višje kot osnovna plača. Takšno stališče je zmotno. Vsebina citiranega določila KP je jasna: višina nadomestila ni omejena z višino osnovne plače, temveč z višino plače, ki bi jo delavec prejel, če bi delal, ta pa lahko obsega tako osnovno plačo kot tudi plačo iz naslova delovne uspešnosti.

15. Glede na obrazložitev v 12., 13. in 14. točki te odločbe sta nižji sodišči zmotno presodili, da je tožena stranka pri obračunu nadomestila plače upoštevala pravilno osnovo. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP glede tega dela izpodbijane odločitve razveljavilo sodbi nižjih sodišč, vključno z odločitvijo o stroških postopka, in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To bo moralo v ponovljenem postopku ob upoštevanju pravilnih materialnopravnih podlag za določitev osnove za odmero nadomestila ugotoviti, ali sta tožnika iz tega naslova upravičena do vtoževane razlike nadomestila plače. Pri tem se bo moralo ustrezno opredeliti tudi do določila 147. člena PKP (režijski dodatek), na katerega se je tožena stranka med drugim sklicevala pri dokazovanju neutemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka. V okviru odločanja o stroških postopka je potrebno preveriti sodno takso za prvostopenjsko sodbo, saj tožnika v reviziji zatrjujeta, da je bila odmerjena previsoko.

16. Glede revizijskega očitka, da bi moralo sodišče zakonitost splošnih aktov tožene stranke in način obračuna plače preverjati pri zastopnikih, ki ne dosegajo takih (nadpovprečnih) rezultatov kot tožnika, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da sta v obravnavani zadevi vložila tožbo le tožnika, zato je bilo sodišče dolžno presojati akte tožene stranke in v zvezi s tem pravilnost obračuna in izplačila plače le na primeru tožnikov in v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Del tožbenega zahtevka se razteza tudi na obdobje veljavnosti ZDR, ki v drugem odstavku 126. člena vsebuje podobno določilo o sestavi plače. Op. št. (2): Enako določilo vsebuje tudi tretji odstavek 48. člena SKPgd.