Jedro

Če je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, je odgovornost napeljevalca ali pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (actus reus) ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (mens rea). Ker v našem kazenskem pravu velja takoimenovana limitirana akcesornost, dejstvo, da M. še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje umora, ni ovira za vodenje postopka zoper obtoženca, ki naj bi M.-ja napeljal k storitvi navedenega kaznivega dejanja.

Med okoliščine, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega (1. točka 1. odstavka 201. člena ZKP), spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem tiste, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem.

Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, ki jih je potrebno iz spisa izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ampak je le odklonitveni razlog. V vsakem konkretnem primeru je zato treba presojati, ali je take narave, da je vplivala na pristranskost odločanja sodnika v tolikšni meri, da je zato izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti mora torej izkazati, da je to vplivalo na zakonitost napadene pravnomočne odločbe in ne zadošča zgolj sklicevanje na to, da se je sodnik seznanil s takim dokazom.

Izrek

Zahteva zagovornika obt. G.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je na podlagi 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obt. G.B. s sklepom z dne 8.4.2003 iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je zagovornik obtoženega G.B. zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, torej iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi, podrejeno, da napadeno odločbo spremeni tako, da obtožencu pripor odpravi, skrajno podrejeno pa, da jo spremeni tako, da obtoženemu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, podaja mnenje, da zahteva ni utemeljena. Poudarja, da je iz vsebine zahteve razvidno, da se vložnik ne strinja z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovilo sodišče. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Prav tako ne drži, da ni spoštovana določba v tem, da mora pripor trajati najkrajši možen čas, saj je iz spisa razvidno, da sodišče primer obravnava tekoče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obtoženega G.B. tudi v tej zahtevi za varstvo zakonitosti, tako kot vseh doslej vloženih, o katerih je Vrhovno sodišče že odločilo s sodbami opr. št. I Ips 143/2002, I Ips 222/2002, I Ips 269/2002, I Ips 337/2002, I Ips 21/2003, I Ips 97/2003 ter s sklepoma opr. št. I Ips 373/2002 in I Ips 98/2003, navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka, čeprav po vsebini zatrjuje razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz zahteve je razvidno, da zavrača ugotovitve v izpodbijanem pravnomočnem sklepu glede utemeljenega suma, da je obtoženec storil očitani kaznivi dejanji in izraža nestrinjanje s presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo, da je podana realna nevarnost, da bo obtoženec pobegnil. Očitno pa je, da ne sprejema niti ocene glede neogibnosti pripora za potek postopka.

V navedenih sodbah Vrhovnega sodišča, s katerimi je zavrnilo zahteve obtoženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljene, je bilo obrazloženo, da okoliščine, navedene v izpodbijanih pravnomočnih sklepih o podaljšanju pripora, ki so vsebinsko enake tistim, na katere se opirajo ugotovitve napadene pravnomočne odločbe, kažejo, da so pri obtožencu podani vsi zakonski pogoji za ustavno dopusten poseg v obtoženčevo osebno svobodo in da so zato zakoniti. V sedaj vloženi zahtevi pa obtoženčev zagovornik ponavlja svoje prejšnje navedbe in polemizira s temi stališči. Na ta način vložnik v zahtevi ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Obtoženčev zagovornik poudarja, da kazenski postopek zoper obt. B. temelji kršitvi v 27. členu Ustave Republike Slovenije (Ustave) opredeljene domneve nedolžnosti, ki da je podana zato, ker obtožba zatrjuje, da je obtoženec napeljal N.M. k storitvi kaznivega dejanja umora, ta pa še ni bil pravnomočno obsojen za to kaznivo dejanje. Na ta način naj bi bila glede N.M. kršena domneva nedolžnosti, posledično pa tudi zoper obt. G.B., kar pa po vložnikovem mnenju narekuje odpravo pripora.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah, nazadnje pa v sodbi opr. št. I Ips 97/2003, v razlogih navedlo, da je v primeru, če je kaznivo dejanje rezultat delovanja več oseb, odgovornost napeljevalca ali pomagača vezana le na storitev kaznivega dejanja v objektivnem pomenu (actus reus) ne pa tudi na kazensko odgovornost storilca (mens rea). V našem kazenskem pravu velja takoimenovana limitirana akcesornost, zaradi česar dejstvo, da M. še ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje umora, ni ovira za vodenje postopka zoper obt. G.B. Po 22. členu Ustave je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, arbitrarno oziroma samovoljno odločanje pa je prepovedano. Sklicevanje vložnika na sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 6.1.2002, s katero je v pravno enakem položaju ugotovilo, da je bila v škodo M.K., ki ni bila obtožena, kršena domneva nedolžnosti, ter da je zato v korist obtožencev podana kršitev te domneve, je glede na že navedeno razlago kazenske odgovornosti napeljevalca neupoštevno. Zatrjevane kršitve pravice enakosti pred zakonom, ki temelji na takem napačnem izhodišču, zato tudi ni podano. Da bi sodišča v enakem procesnem položaju odločala na način kot v primeru, ki ga navaja vložnik, zahteva niti ne zatrjuje. Zgolj sklicevanje na stališče višjega sodišča, ki pa je glede na načelo limitirane akcesornosti napačno, ne more biti podlaga za trditev, da je podana kršitev navedene obtoženčeve ustavne pravice.

Utemeljen sum kot stopnja verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, je pogoj za uvedbo in vodenje kazenskega postopka. Verjetnost, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, mora biti na tej stopnji podana ne le v času uvedbe kazenskega postopka, pač pa mora biti najmanj v tolikšni meri med postopkom vseskozi izkazana. Stopnja te verjetnosti se lahko med kazenskim postopkom, torej tudi po pravnomočnosti obtožnice spreminja, bodisi tako, da se krepi, bodisi da se zmanjšuje, celo v tolikšni meri, da predpostavka za nadaljnje vodenje postopka in za pripor ni več podana. Ni namreč mogoče izključiti, da bi tudi po vložitvi obtožnice ne nastal tak procesni položaj, ko utemeljen sum ne bi bil več podan, kar bi preizkusu po 2. odstavku 207. člena ZKP sodišče moralo upoštevati.

Zmotno pa je vložnikovo stališče, da mora zunajobravnavni senat pri preizkusu tega pogoja za pripor presojati verodostojnost dokazov, tudi tistih pridobljenih po pravnomočnosti obtožnice. Tako oceno lahko v skladu s pravili logike in psihologije opravi le razpravljajoči senat. Izvenobravnavni senat pa utemeljenost suma preizkuša zgolj v okviru pravnega standarda, da je zadosti dokazov, ki utemeljujejo tako stopnjo verjetnosti, da je obtoženec storil kaznivo dejanje. V izpodbijanem pravnomočnem sklepu je sodišče tako tudi ravnalo, zato nasprotna vložnikova zatrjevanja niso utemeljena. S ponujanjem drugačne presoje dejstev, ki jih navaja v zahtevi, in se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, vložnik ne uveljavlja katere od zatrjevanih kršitev, marveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa, kakor je bilo že pojasnjeno, ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Sklepanje sodišča o obstoju begosumnosti mora temeljiti na konretno izkazanih okoliščinah, na podlagi katerih je mogoče z veliko verjetnostjo sklepati na nevarnost bega. Med take okoliščine spadajo poleg teže kaznivega dejanja predvsem tiste, ki zadevajo značaj osebe, domicil, poklic, premoženje, družinske in vse druge vezi z domačim oziroma tujim okoljem (odločba Ustavnega sodišča št. Up-185/95 z dne 24.10.1996, Odl. Us V,186). Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da obtoženec prebiva pri svojih starših, da nima družine niti zakonske partnerke in tudi otrok ne, da je po izobrazbi avtomehanik, ki se preživlja z nastopi po lokalih kot slačifant. Četudi brez zaposlitve, obtoženec po ugotovitvah sodišča v napadenem pravnomočnem sklepu daje vtis premožnosti in čezmernega trošenja, kar da kaže na njegovo ugodno premoženjsko stanje, pri čemer ni prezreti, da bi delo slačifanta, s katerim naj bi si dosedaj pridobival finančna sredstva, lahko opravljal kjerkoli. Sodišče je tudi ocenilo, ob dejstvu, da je obtožen storitve enega od najhujših kaznivih dejanj, za katerega je zagrožena najvišja kazen, ki jo je mogoče izreči storilcu kaznivega dejanja, presoja vseh teh okoliščin kaže, da je podana nevarnost, da bo pobegnil in se na ta način izognil kazenskemu postopku. Takšnemu sklepanju sodišča ni mogoče odreči razumne presoje.

Z navedbami, da ni podana niti ena sama okoliščina, ki bi utemeljevala sklep o obtoženčevi begosumnosti, da obtoženec ni storil ničesar, kar bi kazalo na konkretno nevarnost, da bo pobegnil, da mu psihofizično stanje in sprememba konstitucije onemogočata opravljanje dejavnosti slačifanta, pri čemer bi za obnovo izgleda obtoženec potreboval nekaj let treningov, da ne zna tujih jezikov, da nima prijateljev in znancev v tujini ter da praktično nima kam pobegniti, vložnik zahteve ponuja lastno dokazno oceno okoliščin, pomembnih pri presoji obtoženčeve begosumnosti. Na ta način po vsebini izpodbija v napadanem pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče je v izpodbijanem sklepu na podlagi okoliščin, ki jih je navedlo, ugotovilo, da je pripor še vedno neogibno potreben ukrep in tudi edino zagotovilo za preprečitev obtoženčeve begosumnosti ter da ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Zato tudi ne drži, da bi napadena pravnomočna odločba o tem pogoju za pripor, ne imela razlogov.

Vložnik v zahtevi sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zatrjuje, da napadena pravnomočna odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki zadevajo vse tri pogoje za pripor, vendar pa je iz vsebine zahteve razvidno, da zavrača dejanske sklepe, ki jih je sprejelo sodišče in nanje oprlo svojo odločbo ter tako izpodbija dejansko stanje.

Tako kot v prejšnji zahtevi obtoženčev zagovornik tudi v tej zahtevi zatrjuje, da je sodišče kršilo določbo 23. člena Ustave, ker naj bi se zunajobravnavni senat in senat višjega sodišča seznanila z listinami, ki so bile v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 21.3.2002, opr. št. U-I-92/96, s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 27.11.2002 na podlagi 83. člena ZKP izločene.

Ugotoviti je treba, da seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi ali obvestili, ki jih je potrebno iz spisa izločiti, ne spada med taksativno naštete izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP, ko je podana neizpodbojna pravna domneva, da tak sodnik (judex inhabilis) ne more odločati nepristransko in da zato tudi ne more zadostiti zahtevam pravičnega in poštenega postopka. Seznanjenost sodnika z nedovoljenimi dokazi je lahko le odklonitveni razlog in je zato treba v vsakem konkretnem primeru presojati ali je take narave, da je vplivala na pristranskost odločanja sodnika v tolikšni meri, da je zato izpodbijana pravnomočna odločba nezakonita. Ta kršitev ni podana, če vsebina dokaza ali obvestila, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na sodnikovo odločitev. Zato ne zadošča zgolj sklicevanje na to, da se je sodnik seznanil s takim dokazom, marveč mora vložnik zahteve izkazati, da je to vplivalo na zakonitost napadene pravnomočne odločbe. Zagovornik obtoženega G.B. se je omejil zgolj na zatrjevane kršitve, ne da bi tako trditev sploh obrazložil in je zato tudi ni mogoče preizkusiti, kar pa pokaže, da je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Pritrditi je treba vložniku, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in da je dolžnost vseh organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, in organov, ki jim dajejo pravno pomoč, da postopajo posebno hitro, če je obdolženec v priporu (2. odstavek 200. člena ZKP). Te določbe pa vložnik ne navaja v kontekstu zatrjevanja, da je prekršena obtoženčeva pravica do sojenja v razumnem roku, marveč se nanjo sklicuje, ko izpodbija utemeljenost suma, da je obtoženec storil očitani mu kaznivi dejanji. Za te navedbe pa je Vrhovno sodišče že obrazložilo, da niso utemeljene.

V zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane, zagovornik obt. G.B. pa je zahtevo vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.