Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da gre pri spornem opominu za pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnica ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je bilo izdano na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Sporni "opomin" glede na zapisano vsebino ne dopušča nobene drugačne pravne ali dejanske razlage. Navedeno pisno opozorilo je pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in se samostojno v postopku ne more izpodbijati. Šele v eventualnem postopku izpodbijanja redne odpovedi iz krivdnega razloga se preizkuša, ali je bilo opozorilo sploh podano skladno s 85. členom ZDR-1 in ali je očitek o kršitvah v tem opozorilu utemeljen. Zoper tako opozorilo pa ZDR-1 sodnega varstva ne predvideva in ga tudi ne dopušča. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana verjetnost obstoja terjatve kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "Do odločitve v tem sporu se začasno zadrži učinkovanje opomina pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ki ga je nasprotna udeleženka izdala dne 28. 3. 2017 in vročila predlagateljici dne 29. 3. 2017. Dolžnica je dolžna upnici plačati stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v roku osmih dni od pravnomočnosti sklepa, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe" (I. točka izreka).

Tožnici je naložilo, da v osmih dneh od vročitve sklepa o začasni odredbi toženki plača stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe v znesku 357,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pritožuje tožnica. Navaja, da je sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve navedlo, da gre v obravnavani zadevi za opozorilo, kot ga predvideva 1. odstavek 85. člena ZDR-1, ne pa za opomin kot disciplinsko sankcijo po 172. členu ZDR-1. V 10. točki obrazložitve pa je navedlo, da je izraz opomin zgolj opozorilo, zoper katerega ni posebnega sodnega varstva, zaradi česar tožnica ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve. Navedena obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se izpodbijani sklep sploh ne more preizkusiti, saj sploh nima razlogov oz. v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in sami s seboj v nasprotju, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Že Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje opomin kot disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne obveznosti. Tožnica je v postopku o glavni stvari ter tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe podala obširne navedbe in dokaze, da toženka ni izdala opomina pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, temveč je nezakonito izvedla disciplinski postopek. Zato tudi ne more držati navedba sodišča, da je upoštevalo vse listine v spisu ter po kritični presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj odločilo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Samo dejstvo, kako je izpodbijani akt poimenovala toženka, sodišča ne more odvezati od vsebinske presoje in njegovega namena, ampak je dolžno presoditi vse argumente obeh strank. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje povzelo zgolj argumente toženke, kar je v nasprotju z načelom kontradiktornosti postopka in pomeni kršitev 22. člena Ustave RS. Ker sodišče ni presodilo argumentov in dokazov tožnice o nezakonito izvedenem disciplinskem postopku, je podana tudi kršitev 15. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče s skopo razlago navaja, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker zoper opozorilo (opomin) pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni posebnega sodnega varstva, kar naj bi izhajalo iz ustaljene sodne prakse, pri tem pa se sklicuje na sklep opr. št. VIII Ips 227/2005 z dne 8. 11. 2005. Vendar je sodišče spregledalo pripombo tožnice, da se je tudi Ustavno sodišče RS že izreklo, da ena ali dve odločitvi sodišča še ne izkazujeta utečene sodne prakse. Zato ni ovire, da bi se v konkretnem primeru odločilo drugače. Sodišče prve stopnje je že pri odločanju o začasni odredbi povsem jasno prejudiciralo svojo odločitev v 9. točki obrazložitve, zaradi česar se v primeru vrnitve zadeve v ponovno odločanje predlaga odločanje po drugem sodniku. Jasno je tudi, da mora sodišče v postopku zavarovanja ocenjevati zgolj, ali razlogi za obstoj terjatve pretehtajo, ne odloča pa se o njeni utemeljenosti, kar je stvar odločanja o glavni stvari. Tudi ni jasno, zakaj je sodišče sploh razpisalo narok, saj je s tem obšlo vse zahteve ZDSS-1, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava. ZDSS-1 postavlja tridnevni rok za odločitev o predlogu, spoštovanje tega roka pa ima seveda določene posledice. Če sodišče želi o predlogu odločiti v tem roku, mora odločiti na podlagi predloga, v katerem mora delavec izkazati verjetnost obstoja pogojev in se torej odloča brez ustne obravnave. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in predlogu ugodi, oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in meni, da je v celoti neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3.,6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

6. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep nima pomanjkljivosti in se da v celoti preizkusiti. Izrek ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sklepa. V sklepu so navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si niso med seboj v nasprotju.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti) ni podana. Ni res, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnice, pač pa jih je ocenilo drugače, kot je hotela tožnica sama. To pa ne pomeni, da je bila storjena očitana kršitev, pač pa bi šlo lahko le za napačno dokazno oceno in posledično zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Neutemeljen je nadaljnji očitek o zmotni uporabi materialnega prava, konkretno določil Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), ker naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z določili ZDSS-1 razpisalo narok, izvajalo dokaze in kršilo določilo o tridnevnem roku za odločitev o predlogu. ZDSS-1 v 4. odstavku 43. člena namreč določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.) pa nikjer ne določa, da sodišče ne more ali ne sme razpisati naroka za obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe, zlasti če je to potrebno, da se z gotovostjo lahko ugotovi, ali so podani zakonski pogoji za njeno izdajo. Izpodbijani sklep tudi ni nezakonit, če ga sodišče izda po izteku 3-dnevnega (instrukcijskega) roka.

10. Na podlagi 4. odstavka 43. člena ZDSS-1 ter skladno z 272. členom ZIZ je sodišče prve stopnje moralo najprej preizkusiti, ali je tožnica verjetno izkazala, da njena terjatev obstoji ali da ji bo terjatev zoper toženko nastala. Ker je tožnica s tožbo izpodbijala pravni akt toženke "Opomin pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov" z dne 28. 3. 2017, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno najprej presojalo vsebino te listine. Seveda se sodišče utemeljeno ni spuščalo v presojo pomena besede "opomin", kot je to zapisano v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ker so za presojo po vsebini odločilne določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Tudi tožnica v pritožbi sama navaja, da ne glede na to, kako je toženka izpodbijani akt poimenovala, to ne odvezuje sodišča od vsebinske presoje in njegovega namena. Tožnica se je že v tožbi, nato pa tudi v predlogu za izdajo začasne odredbe, enostavno postavila na stališče, da je toženka z izpodbijanim "opominom" izdala disciplinsko odločbo ter da je disciplinski postopek izpeljala nezakonito. Toženka je nato v odgovoru na tožbo pojasnila, da je bil izpodbijani "opomin" izdan kot pisno opozorilo na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. 11. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh listinskih dokazov, zlasti pa na podlagi vsebine izpodbijanega akta, pravilno zaključilo, da gre pri spornem opominu za pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo tožnica ponovno kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in da je bilo izdano na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDR-1. Sporni "opomin" glede na zapisano vsebino ne dopušča nobene drugačne pravne ali dejanske razlage. Navedeno pisno opozorilo je pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in se samostojno v postopku ne more izpodbijati. Šele v eventualnem postopku izpodbijanja redne odpovedi iz krivdnega razloga se preizkuša, ali je bilo opozorilo sploh podano skladno s 85. členom ZDR-1 in ali je očitek o kršitvah v tem opozorilu utemeljen. Zoper tako opozorilo pa ZDR-1 sodnega varstva ne predvideva in ga tudi ne dopušča. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana verjetnost obstoja terjatve kot temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ.

12. Pritožbeno sodišče je preizkusilo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP). Ker je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (člen 353 v zvezi s členom 366 ZPP).

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k njeni rešitvi, vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP in 1. odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).