Jedro

Določba četrtega odstavka 367. člena ZKP zamejuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo in kot sicer pravilno povzema prvo sodišče, določa, da sme oškodovanec sodbo izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da nima opraviti s pritožbo zoper sodbo pač pa s pritožbo pooblaščenke oškodovancev zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Specialne procesne določbe, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep, so zajete v 3. točki XXIII. poglavja ZKP. Tako prvi odstavek 399. člena ZKP oškodovancu pri pritožbi zoper sklep širi upravičenja, saj predpisuje, da se zoper sklepe preiskovalnega sodišča in zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb 390. člena v zvezi s četrtim odstavkom 367. člena in drugim odstavkom 375. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot nedovoljeno zavrglo pritožbo pooblaščenke oškodovancev zoper sklep z dne 1. 9. 2017, opr. št. II Kr 25645/2013, s katerim je bil ustavljen postopek preklica pogojne obsodbe zoper obsojenega J. H. 2. Zoper sklep o zavrženju pritožbe se je pooblaščenka oškodovancev pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, obsojenemu J. H. pa prekliče pogojno obsodbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da se pri argumentiranju svoje odločitve sodišče prve stopnje pod točko 4 obrazložitve pravno zmotno sklicuje na določbe 366. člena in četrtega odstavka 367. člena ZKP, posledično pa tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 2015, opr. št. VII Kp 28504/2011. Določba četrtega odstavka 367. člena ZKP zamejuje oškodovančevo pravico do pritožbe zoper sodbo in kot sicer pravilno povzema prvo sodišče, določa, da sme oškodovanec sodbo izpodbijati samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka. Pri tem pa sodišče prve stopnje spregleda, da nima opraviti s pritožbo zoper sodbo pač pa s pritožbo pooblaščenke oškodovancev zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Specialne procesne določbe, ki se nanašajo na pritožbo zoper sklep, so zajete v 3. točki XXIII. poglavja ZKP. Tako prvi odstavek 399. člena ZKP oškodovancu pri pritožbi zoper sklep širi upravičenja, saj predpisuje, da se zoper sklepe preiskovalnega sodišča in zoper sklepe sodišča, izdane na prvi stopnji, smejo stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, pritožiti vselej, kadar ni v tem zakonu izrecno določeno, da ni pritožbe. To pomeni, da mora sodišče pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila pravica ″druge osebe″, ki sicer ni stranka v postopku, torej oškodovanca, z izdajo sklepa prekršena. Pravica oškodovanca je lahko prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode. Sodišče mora zato presojati tudi o utemeljenosti pritožbe. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu z dne 23. 4. 2015, opr. št. VII Kp 28504/2011, na katerega se prvo sodišče v izpodbijanem sklepu sklicuje, o tem vprašanju presojalo, saj iz točke 5 obrazložitve smiselno izhaja, da oškodovančeva pravica ni bila prekršena, ker je obsojenec posebni pogoj določen v pogojni obsodbi plačal v celoti. V predmetnem primeru pa plačilo posebnega pogoja v celoti ni bilo realizirano. Sodišče prve stopnje je postopek za preklic pogojne obsodbe izvedlo na predlog pooblaščenke oškodovancev z dne 19. 10. 2016, v skladu z določbami 506. člena ZKP. V tem členu pa tudi v nobeni drugi določbi ZKP ni izrecno določeno, da stranke in osebe, katerih pravice so prekršene, nimajo pravice do pritožbe zoper sklep, s katerim se ustavi postopek za preklic pogojne obsodbe. O tem procesnem vprašanju je Vrhovno sodišče RS sprejelo načelno mnenje 16. 6. 1998 (Pravna mnenja 1/98) in izrecno zapisalo, da ima oškodovanec pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. V skladu z določbo drugega odstavka 110. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) so pravna mnenja, sprejeta na občni seji Vrhovnega sodišča, obvezna za senate Vrhovnega sodišča RS in se lahko spremenijo samo na novi občni seji. Citirano pravno mnenje doslej še ni bilo spremenjeno, kar izhaja npr. iz sodbe Vrhovnega sodišča RS z dne 23. 1. 2014, opr. št. I Ips 36208/2010 (točka 7 obrazložitve).

5. Kljub zgornjim zaključkom, da je torej sodišče prve stopnje pritožbo pooblaščenke oškodovancev nepravilno zavrglo kot nedovoljeno, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v predmetnem postopku več ni možno odločiti drugače kot s sklepom o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Postopek preklica pogojne obsodbe zoper obsojenca je namreč že zastaral. Roke za preklic pogojne obsodbe določa drugi odstavek 62. člena KZ-1. Po tem sme sodišče v primeru neizpolnitve posebnega pogoja iz pogojne obsodbe, pogojno obsodbo preklicati najpozneje v enem letu po poteku preizkusne dobe in izreči kazen, ki je bila določena v pogojni obsodbi. Glede na dejstvo, da je postala sodba z izrečeno pogojno obsodbo pravnomočna 20. 9. 2014, je ob dveletni preizkusni dobi rok za preklic pogojne obsodbe iz drugega odstavka 62. člena KZ-1 potekel 20. 9. 2017. Sklep o ustavitvi preklicnega postopka je bil obsojencu vročen 13. 9. 2017, osemdnevni pritožbeni rok pa je potekel 21. 9. 2017. 6. Ob zaključku, da bi sodišče druge stopnje moralo tudi, če bi mu bila v odločanje predložena pritožba pooblaščenke oškodovancev zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe, po 20. 9. 2017 odločiti tako, da bi že zaradi samega poteka zastaralnega roka iz drugega odstavka 62. člena KZ-1, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je sklenilo tako, kot je razvidno iz izreka.