Jedro

V upravnem postopku je bil tožniku priznan status veterana in pravica do veteranskega dodatka. S tožbo uveljavlja izplačilo zamudnih obresti od nepravočasno izplačanih zneskov veteranskega dodatka. Glede na načelo prirejenosti postopkov bi moral tožnik takšen zahtevek uveljavljati v upravnem postopku. Lahko pa bi bil zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi (26. člen Ustave RS, 148. člen OZ), ki pa je tožnik ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku 14.711,82 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in mu plačati pravdne stroške, ter odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 550,80 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se tožnik pravočasno pritožuje "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, oziroma podredno sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Navaja, da bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že na podlagi odločb izdanih s strani UE Ljutomer, na podlagi katerih se je odločilo o pravici tožnika do veteranskega dodatka, o višini tega ter o času v katerem ta dodatek tožniku pripada. Iz teh odločb je jasno razvidno, kdaj je zapadel posamezen znesek veteranskega dodatka, od katerega je tožnik obračunal zamudne obresti, ki jih vtožuje. Tožnik je upravičen do zamudnih obresti in to od takrat, ko so mu sredstva po odločbah pripadla in to ne glede na to, kdaj je bila odločba dokončna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je pred upravnim organom vodil postopek za priznanje statusa vojnega veterana in pravice do veteranskega dodatka. O zahtevku je bilo dokončno odločeno z odločbo RS UE L. z dne 9.6.2004 (prilogi A 13 in A 17). Z odločbami z dne 6.7.2004 (priloge A 18 do A 23) pa mu je bil odmerjen veteranski dodatek še za čas od 1.1.1998 do 31.12.2000. S tožbo tožnik uveljavlja izplačilo zamudnih obresti od nepravočasno izplačanih zneskov veteranskega dodatka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moral tožnik, glede na načelo prirejenosti postopkov, zahtevek, temelječ na takšni trditveni podlagi, uveljavljati v upravnem postopku. Sodišču prve stopnje se zato na tej trditveni podlagi s tožbenim zahtevkom ne bi bilo potrebno ukvarjati. Iz istega razloga so pravno neupoštevne tudi pritožbene trditve, ki gredo v smeri uveljavljanja tožbenega zahtevka na tej podlagi. V zvezi s tem je potrebno še izpostaviti, da je Upravno sodišče RS, Oddelek v Mariboru v sklepu z dne 27.6.2006, s katerim se je izreklo za stvarno nepristojno za odločanje po tožnikovi tožbi in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani, povedalo, da ni predvidena zakonska rešitev, na podlagi katere bi bilo mogoče priznati tožniku tudi obresti za nepravočasno izplačane zneske veteranskega dodatka. Tožnik se zoper sklep ni pritožil. Je pa sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek obravnavalo tudi na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik ni izkazal nobenega od potrebnih elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pri tem se je sodišče pravilno sklicevalo na določbo 26. člena Ustave RS in na 148. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 131. členom OZ. Zavrnitve tožbenega zahtevka na podlagi trditev o odškodninski odgovornosti tožene stranke, pritožba niti ne izpodbija, zato se pritožbeno sodišče s to odločitvijo ni podrobneje ukvarjalo. Odločitev je preizkusilo le v pogledu pravilne uporabe materialnega prava, na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti, in zaključilo, da so razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka na tej podlagi, pravilni in zakoniti.

Pritožba tožnika je glede na povedano neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).