Jedro

Za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe je treba pogodbo izpodbijati z oblikovalnim tožbenim zahtevkom, sicer se nanje v postopku ni mogoče uspešno sklicevati.

Glede na ugotovitev, da je tožena stranka julija 2013 izrecno zahtevala blokado njenega gesla, o neupravičenem prikrajšanju na strani tožeče stranke ni mogoče govoriti. Tožeča stranka je namreč tista, ki bi morala upoštevati željo tožene stranke po prekinitvi poslovnega odnosa oziroma edina, ki bi lahko z blokado gesla toženi stranki onemogočila dostop v sporno aplikacijo in s tem preprečila svoje prikrajšanje oziroma obogatitev tožene stranke. Ker tega ni storila, je smiselno enako kot oškodovanec v primeru instituta privolitve oškodovanca iz prvega odstavka 140. člena OZ, privolila v svoje prikrajšanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 203123/2013 z dne 16. 12. 2013 v 1. odstavku izreka za znesek 366,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 do plačila in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 52,68 EUR razveljavi ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; - v II. točki izreka pa tako, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni od prejema te odločbe plačati nadaljnje pravdne stroške v višini 23,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 203123/2013 z dne 16. 12. 2013 v 1. in 3. odstavku izreka v celoti v veljavi (I. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača njene nadaljnje pravdne stroške v višini 61,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (II. odstavek izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V laični pritožbi je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarski spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodnica posameznica je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP zadevo odstopilo v reševanje senatu.

5. Tožeča stranka je v obravnavani zadevi vtoževala plačilo uporabe storitev X na podlagi računa št. 010435 z dne 20. 7. 2012 v znesku 225,60 EUR in računa št. 011581 z dne 15. 7. 2013 v znesku 366,00 EUR. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala z navedbami, da je bila s strani tožeče stranke zavedena, saj je sporno storitev uporabljala zgolj brezplačno v poskusnem obdobju. Ker z aplikacijo ni bila zadovoljna, storitve ni naročila.

6. Z namenom ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče prve stopnje prebralo listinske dokaze predložene s strani obeh pravdnih strank in na podlagi skrbne ter vestne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Ugotovilo je namreč, da je bil račun št. 010435 izdan na podlagi veljavno sklenjene pogodbe o naročilu bonitetnih storitev za eno leto od meseca julija 2012 dalje. Glede računa št. 011581 pa je ugotovilo, da le-ta sicer ni imel podlage v pogodbi, da pa ga je tožena stranka dolžna plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožena stranka je namreč storitve tožeče stranke uporabljala tudi po prenehanju pogodbe (od julija 2013 dalje), za kar tožeči stranki ni plačala, zato je bila neupravičeno obogatena, tožena stranka pa neupravičeno prikrajšana.

7. Tožena stranka v pritožbi ponovno navaja, da jo je tožeča stranka zavedla, saj sporna aplikacija na mobilnih aparatih znamke Blackberry v letu 2012 in 2013 ni delovala. Na trditve o prevari je odgovorilo že sodišče prve stopnje in zaključilo, da so neutemeljene. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani sodbi, dodaja pa še, da je potrebno za uveljavljanje napak volje pri sklepanju pogodbe, pogodbo izpodbijati (49. člen v zvezi s 94. in 95. členom Obligacijskega zakonika – OZ) in sicer z oblikovalnim tožbenim zahtevkom pred pristojnim sodiščem. Tega tožena stranka ni storila, zato se v predmetnem postopku ne more uspešno sklicevati na napake volje.

8. V pritožbi je tožena stranka predložila novo dokazno listino in sicer elektronsko korespondenco med pravdnima strankama z dne 10. 7. 2014. Iz slednje naj bi izhajalo, da sporna storitev na mobilnih aparatih znamke Blackberry ni delovala. Poleg tega, da navedeni dokaz glede na razloge navedene v 7. točki te sodbe za odločitev ni pravno relevanten, pa gre tudi za nedovoljen dokaz, saj ga je tožena stranka prvič predložila šele v pritožbi. V postopku v sporih majhne vrednosti mora namreč tožena stranka navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze že v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Nato lahko vloži le še eno pripravljalno vlogo s katero odgovori na navedbe tožeče stranke v njeni pripravljalni vlogi (četrti odstavek 452. člena ZPP). Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v drugih vlogah, torej tudi v pritožbi, se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Zato pritožbeno sodišče na novo predloženega dokaza ni upoštevalo. Tudi sicer pa je že sodišče prve stopnje presojalo ugovor tožene stranke o nedelovanju sporne storitve na določenih mobilnih aparatih in zaključilo, da iz listin v spisu res izhaja, da so določene napake v delovanju aplikacije obstajale, vendar tožena stranka iz tega naslova ni odstopila od pogodbe ali postavila kakšnega drugega zahtevka.

9. Ker tožena stranka s pritožbenimi navedbami ni uspela omajati zaključka sodišča prve stopnje, da je imel račun št. 010435 z dne 20. 7. 2012 v znesku 225,60 EUR veljavno pogodbeno podlago, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku v tem delu z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude s plačilom (od 19. 9. 2012) ugodilo, pravilna.

10. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na račun št. 011581 z dne 15. 7. 2013 v znesku 366,00 EUR. Tožena stranka namreč v pritožbi ponavlja, da z aplikacijo ni bila zadovoljna, in da je na tožečo stranko večkrat naslovila prošnjo po prekinitvi sodelovanja oziroma izbrisu iz njene evidence, kar slednja ni upoštevala. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da zgoraj navedeni račun št. 011581 ni imel pogodbene podlage, in da je tožena stranka julija 2013 nedvomno od tožeče stranke izrecno zahtevala blokado njenega gesla za dostop v sporno aplikacijo. Pritožbeno sodišče na podlagi teh ugotovljenih dejstev ocenjuje, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo določb o neupravičeni obogatitvi iz prvega in drugega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Glede na ugotovitev, da je tožena stranka julija 2013 izrecno zahtevala blokado njenega gesla, o neupravičenem prikrajšanju na strani tožeče stranke ni mogoče govoriti. Tožeča stranka je namreč tista, ki bi morala upoštevati željo tožene stranke po prekinitvi poslovnega odnosa oziroma edina, ki bi lahko z blokado gesla toženi stranki onemogočila dostop v sporno aplikacijo in s tem preprečila svoje prikrajšanje oziroma obogatitev tožene stranke. Ker tega ni storila, je smiselno enako kot oškodovanec v primeru instituta privolitve oškodovanca iz prvega odstavka 140. člena OZ, privolila v svoje prikrajšanje. Posledično v obravnavanem postopku ne more od tožene stranke zahtevati plačila v obliki nadomestitve vrednosti koristi, ki jo je tožena stranka dosegla z uporabo sporne aplikacije od julija 2013 dalje, po prenehanju pred tem sklenjene enoletne naročnine za njeno uporabo. Tožbeni zahtevek zato v delu v katerem tožeča stranka zahteva plačilo računa št. 3-360-0011581 z dne 15. 7. 2013 v znesku 366,00 EUR, ni utemeljen.

11. Glede na navedeno je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi in izpodbijano sodbo delno spremeniti tako kot to izhaja iz 1. alineje I. točke izreka te sodbe (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).

12. V posledici delne spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker je bilo pritožbi delno ugodeno, je tožeča stranka uspela le s tožbenim zahtevkom v višini 225,60 EUR od vtoževanih 591,60 EUR, torej je uspela le z 38 % svojega zahtevka. Iz sklepa o izvršbi VL 203123/2013 z dne 16. 12. 2013 izhaja, da je bilo tožeči stranki priznanih 84,98 EUR izvršilnih stroškov. Upoštevaje njen uspeh v nadaljnjem pravdnem postopku, pa je upravičena samo do 32,30 EUR izvršilnih stroškov, zato je bilo potrebno navedeni sklep o izvršbi razveljaviti tudi v 3. točki izreka v znesku 52,68 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti (2. alineja I. točke izreka te sodbe).

13. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožeči stranki priznalo tudi 61,12 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov. Ker je po delni spremembi sodbe uspela z 38 % svojega zahtevka, je upravičena le do 23,25 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov. Zato je pritožbeno sodišče ustrezno spremenilo tudi odločitev sodišča prve stopnje o nadaljnjih pravdnih stroških, kot to izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

14. V preostalem delu pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).