Jedro

Ne drži, da je sodišče neskrbnemu in nevestnemu protipogodbenemu ravnanju toženca nudilo sodno varstvo. V celoti pravilno je izhajalo iz namena pogodbe, ko je presojalo, kakšen je bil pomen predložitve posebnega potrdila o trajanju študijskega obiska glede na celotno pogodbeno obveznost toženca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 64052/2014 z dne 16.5.2014 obdržalo v prvem odstavku izreka v veljavi tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 181,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2014 dalje do plačila, v preostalem delu pa je sklep o izvršbi v prvem odstavku in v celoti v tretjem odstavku razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka ter predlaga spremembo ali podrejeno razveljavitev sodbe ter ponovno odločanje v delu, v katerem je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen. Navaja, da je sodišče pri obrazložitvi svoje odločitve v celoti spregledalo določbe pogodbe o štipendiranju (v nadaljevanju tudi Pogodba), ki je avtonomno pravo pogodbenih strank. Kot eno glavnih obveznosti štipendista sta pravdni stranki v pogodbi dogovorili, da po koncu študijske izmenjave izkaže, koliko časa je trajala njegova študijska izmenjava. Toženec je namreč sredstva štipendiranja prejel glede na trajanje svojega študijskega obiska. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, da že kršitev obveznosti obveščanja v roku 8 dni o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem pomeni kršitev, zaradi katere tožeča stranka pridobi odstopno upravičenje po določbah 7. člena Pogodbe. S sklicevanjem na domnevno prakso tožeče stranke pri pozivanju na predložitev dokazil o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, je sodišče prekoračilo trditveno podlago pravdnih strank. Čeprav sodišče ugotavlja, da je toženec pri izpolnjevanju svojih obveznosti ravnal neskrbno in nevestno ter prezrl svojo pogodbeno obveznost, takšnemu ravnanju celo nudi sodno varstvo. Odločitev opre na 8. člen OZ – načelo enake vrednosti dajatev, čeprav so obveznosti tožeče stranke v pogodbenem razmerju mnogo večje od obveznosti toženca. Prav tako napačno opre odločitev na 110. člen OZ, pri tem pa prezre, da sta se pravdni stranki skladno z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij izrecno dogovorili, v katerih primerih je tožeča stranka upravičena razdreti pogodbo in zahtevati vračilo zneska, ki ga je izplačala. Določila OZ ne morejo prevladati nad izrecnimi dogovori med pravdnima strankama. Sodišče je prekoračilo trditve pravdnih strank s tem, ko je navedlo, da naj bi bile določbe pogodbe „preostre“ za dolžnika, niti ni slednje razlog za neveljavnost pogodbenih določil v neodplačni pogodbi. Prav tako je sodišče presojalo sorazmernost dogovorjene sankcije za kršitev pogodbene obveznosti, pri tem pa je očitno razlagalo jasna pogodbena določila, česar ne bi smelo storiti. Tudi v tem primeru bi moralo upoštevati naravo pogodbenega odnosa pravdnih strank, v katerem je prav določeno trajanje študijskega obiska predstavljalo enega bistvenih elementov. Sodba tudi ne vsebuje razlogov za odločitev o zamudnih obresti in jo je že iz tega razloga potrebno razveljaviti.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva od toženca vrnitev štipendije, ki jo je toženec prejel na podlagi javnega razpisa štipendij za študijsko mobilnost študentov v tujino v študijskem letu 2010/2011 v okviru programa E. Zahtevek opira na kršitev pogodbenih določil pogodbe o štipendiranju z dne 27.1.2011, št. 11010-810/2010, na podlagi katere je bila tožencu kot štipendistu za študij v F. za 10 mesecev izplačana štipendija v enkratnem znesku 1.500,00 EUR. Toženec je kršil 5. člen Pogodbe, po kateri se je zavezal med ostalim štipenditorja obveščati o vsaki spremembi stanja v zvezi s štipendijskim razmerjem in mu po zaključku študijskega obiska predložiti potrdilo gostujoče institucije o trajanju študijskega obiska. Toženec se brani, da je korektno in pravočasno ter z ustreznimi potrdili gostujoče institucije izpolnil vse pogodbene obveznosti.

6. Prvostopenjsko sodišče je odločitev oprlo na sledeča dejstva: osnovni namen konkretne pogodbe o štipendiranju je bil izpolnjen. Individualna študijska mobilnost v F. v okviru programa E. v študijskem letu 2010/2011 je bila realizirana. Vse študijske obveznosti je toženec izpolnil v pogodbenih rokih. Obe predloženi potrdili, s katerima toženec izkazuje opravljanje študijske obveznosti in trajanje študijskega obiska, z veliko mero zanesljivosti kažeta, da je šolanje potekalo v obdobju od 2.9.2010 do 3.6.2011. Kršitev pogodbenega dogovora o predložitvi potrdila o trajanju študijskega obiska, kakršnega je zahtevala tožeča stranka, predstavlja neznatni del toženčeve celotne pogodbene obveznosti. Sankcija, po kateri bi moral toženec zaradi neizpolnitve neznatnega dela svojih obveznosti vrniti celotno štipendijo, je nesorazmerna za takšno kršitev pogodbenega dogovora. Toženec je dolžan vrniti izplačano štipendijo le za mesec junij 2011, ko ni uspel dokazati trajanja študijskega obiska.

7. Po ugotovitvi, da tožeča stranka v ostalem ni dokazala kršitve pogodbene obveznosti, je prvostopenjsko sodišče v preostalem delu po razveljavitvi sklepa o izvršbi tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče vezano. Glede na vrednost spornega predmeta gre za spor majhne vrednosti, za takšne spore pa veljajo posebna pravila postopka v določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba, izdana v takem sporu, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in tudi ne zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve sodbe o tem, ali je toženec kršil pogodbene obveznosti in v čem ter kakšna je vsebina ter narava kršitve dogovora o predložitvi potrdila o trajanju študijskega obiska. Pritožbenih trditev o napačnih zaključkih sodišča o tem, da naj bi toženec izpolnil osnovni namen pogodbe o štipendiranju in o tem, da je kršil eno svojih bistvenih pogodbenih obveznosti, ker ni pravočasno predložil ustreznega potrdila o trajanju študijske izmenjave, pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Da se do odločilnih dejstev sodba ni opredelila ter da so spregledane trditve tožeče stranke, tudi ne drži. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, v njej so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek v smeri kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi če bi prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe prekoračilo trditveno podlago katere od pravdnih strank, bi šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni dopusten pritožbeni razlog.

9. Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava, glede na ugotovljeno dejansko stanje, je tudi neutemeljen. Pravdni stranki sta uredili medsebojne obveznosti in dolžnosti v pogodbi o štipendiranju z dne 27.1.2011. Očitki o napačni uporabi temeljnih načel OZ iz 2., 3., 5., 6. in 8. člena OZ, so neutemeljeni in ne drži, da je sodišče neskrbnemu in nevestnemu protipogodbenemu ravnanju toženca nudilo sodno varstvo. V celoti pravilno je izhajalo iz namena pogodbe, ko je presojalo, kakšen je bil pomen predložitve posebnega potrdila o trajanju študijskega obiska glede na celotno pogodbeno obveznost toženca. Sankcija prenehanja štipendijskega razmerja in vračila celotnega zneska prejete štipendije iz 7. člena Pogodbe je stroga sankcija, zato je pravilno uporabilo določbo 110. člena OZ, po kateri ni mogoče odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Sodba vsebuje zadostne razloge o tem, na kakšen način je sodišče prišlo do izračuna sorazmernega dela prejete štipendije, medtem ko je pri odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih od prisojenega zneska sodišče sledilo predlogu tožeče stranke, zato je pritožbeni očitek o pomanjkanju razlogov v tem delu tudi neutemeljen.

10. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da niso podani dopustni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora samo paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo na podlagi 353. člena v zvezi s 442. členom ZPP.