Jedro

Podlaga za solidarno obveznost imetnic skupne obratovalnice izhaja neposredno iz določila 101. člena Obrtnega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, potrdi.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo v gospodarskem sporu majhne vrednosti obsodilo obe toženi stranki k nerazdelnemu plačilu glavnice v višini 93.907,00 SIT, zakonskih zamudnih obresti od 7.11.1993 do plačila in odmerjenih stroškov izvršilnega postopka iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani, Enota v Litiji opr. št. I 609/94 z dne 10.10.1994 v višini 14.710,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.10.1994 do plačila (točka 2 izreka) ter v 3. točki izreka toženima strankama naložilo v plačilo 61.868,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.5.2001. Drugotožena stranka V.B. je zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da drugotožena stranka ni zavezana za plačilo računov oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, ponovila trditve, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo drugotožene stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje in drugotoženi stranki naloži plačilo stroškov za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta imeli toženki registrirano skupno obratovalnico, trgovino X, na naslovu Litija, ..., ki je obratovala od 30.9.1989 do 30.11.1994 izhajajo iz uradnega obvestila Republiške uprave za javne prihodke, Izpostava Litija z dne 9.8.1995 (priloga A3). Tudi ugotovitev sodišča, da so terjatve tožeče stranke zapadle v plačilo novembra 1993, izhaja iz verodostojne listine, izpiska iz poslovnih knjig pravnega prednika tožeče stranke (priloga A1). Ti dve dejstvi sta za odločitev bistveni in med razlogi sodbe ni nasprotja med tem, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo in predloženimi listinami. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki se pred pritožbenim sodiščem v sporih majhne vrednosti ne presoja (primerjaj s prvim odstavkom 458. člena ZPP), pravilno razsodilo. Pri odločitvi o solidarni odgovornosti obeh toženk se je sicer nepravilno oprlo na določila ZOR o deljivi, z gospodarsko pogodbo nastali obveznosti, ker je odgovornost imetnikov skupne obratovalnice do upnikov urejena v posebnem predpisu.

Obveznost toženih strank izvira iz skupne obratovalnice, ki sta jo toženki ustanovili na podlagi izdanega Obrtnega dovoljenja Občine Litija št.: 313-39/89 z dne 2.10.1989. Izdajo obrtnih dovoljenj in odgovornost za obveznosti obratovalnic je v času ustanovitve urejal Obrtni zakon (Ur. list SRS št. 35/88). Z uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah (Ur. list RS 30/93, v nadaljevanju ZGD), se je status samostojnega podjetnika posameznika in samostojne podjetnice posameznice uredil v tem zakonu. ZGD je v 584. členu določil rok za uskladitev z ZGD do 31.12.1994. Za čas do uskladitve pa je določal, da osebe, ki so registrirane za opravljanje dejavnosti po Obrtnem zakonu, nadaljujejo z delom na način in pod pogoji, pod katerimi so vpisane. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila skupna obratovalnica obeh toženk vpisana na podlagi izdanega obrtnega dovoljenja in da do 30.11.1994 ni prenehala, se za obveznosti skupne obratovalnice do tožeče stranke, ki so zapadle v plačilo pred tem datumom, uporabljajo določila Obrtnega zakona. Podlaga za solidarno odgovornost imetnic skupne obratovalnice izhaja neposredno iz določila 101. člena Obrtnega zakona, ki je določal, da soustanovitelj skupne obratovalnice odgovarja solidarno z vsem svojim premoženjem za obveznosti, ki so jih sprejeli soustanovitelji skupne obratovalnice. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da obe toženi stranki odgovarjata za obveznosti skupne obratovalnice solidarno materialnopravno pravilna. Dejstvo, da drugotožena stranka ni naročila in prevzela blaga je nerelevantna v razmerju do upnika.Če pa sta se soustanoviteljici dogovorili o njunem medsebojnem razmerju s pogodbo drugače, to ni stvar, ki se nanaša na tretjega pač pa lahko vpliva na njuno notranje razmerje, ki ni predmet tega spora.

Drugotožena stranka tudi v pritožbi ponavlja, da je poslovala na drugi lokaciji kot prvotožena stranka. Sodišče prve stopnje je te trditve pravilno zavrnilo kot nerelevantne. Drugotožena stranka bi lahko uspela z ugovorom le, če bi trdila, da je skupna obratovalnica prenehala. Za prenehanje skupne obratovalnice pa morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih določa Obrtni zakon. Teh pogojev pa drugotožena stranka ni izkazala, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da drugotožena stranka ni bila zavezana k plačilu računov, ker naj bi se nanašali na naročilo in dobavo C.A.. Zato je pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo plačilo dobavljenega blaga solidarno obema toženkama.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo drugotožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša nanjo, potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške; tožeči stranki pa jih ni dolžna povrniti, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi pritožbe; dejstvo, da ji je sodišče prve stopnje poslalo pritožbo v odgovor pa še ne pomeni, da so bili stroški odgovora na pritožbo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).