Jedro

Spor o pravici do dedovanja je premoženjskopravni spor, čeprav se v njem pojavi kot predhodno vprašanje trajnega prenehanja življenjske skupnosti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, (1.) da zapustnik S. O. ni oče mld. toženca; (2.) da je življenjska skupnost med zapustnikom in toženko prenehala 4.7.1997 in da toženka nima dedne pravice po zapustniku; ter (3.) naložilo toženki, naj povrne pravdne stoške tožnikoma.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo, in razveljavilo napadeno sodbo v odločitvi pod 1. in 3. in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede odločitve pod 2. pa je pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti slednji odločitvi je toženka vložila revizijo.

Revizija ni dovoljena.

V delu tožbenega zahtevka, katerega odločitev je predmet revizije, gre za spor o toženkini pravici do dedovanja (3. točka drugega odstavka 22. člena Zakona o dedovanju). Takšen spor je premoženjskopravne narave. Tega ne spremeni okoliščina, da se pri odločitvi o tem vprašanju pojavi kot dejansko pa tudi kot predhodno (prvi odstavek 12. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP/77) vprašanje trajnega prenehanja življenjske skupnosti. Vendar to vprašanje ni s področja statusnega prava, ne le da ga ne ureja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, marveč je vprašanje, ki se pojavi v dednem pravu kot okoliščina, od katere je odvisna dedna, torej premoženjskopravna pravica. Tudi kadar se ugotovi, da je življenjska skupnost zakonca z zapustnikom trajno prenehala, to ne poseže v vprašanje (ne)obstoja zakonske zveze, ki pa seveda je statusno vprašanje. Odločitev o prenehanju življenjske skupnosti torej ne učinkuje erga omnes, kar je sicer ena izmed lastnosti odločitev o statusnih vprašanjih.

Kar zadeva dovoljenost revizije, se takšen spor potemtakem uvršča v določbo tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Ta določa, da ni revizije v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta (VSP), ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določene vsote (80.000,00 SIT). V takšnih primerih mora torej tožnik navesti v tožbi VSP (drugi odstavek 186. člena ZPP/77), če naj zagotovi pravico do revizije sebi in tudi toženi stranki za primer, če ta v pravdi propade. Če tožnik tega ne stori, ima toženec možnost ob pogojih iz tretjega odstavka 40. člena ZPP/77, da to stori z opozorilom sodišču. Vendar mora to storiti najpozneje na pripravljalnem naroku, če pa tega ni bilo, na naroku za glavno obravnavo, preden se začne obravnavati glavna stvar. Toženka pa je navedla VSP šele v reviziji, torej prepozno. Takšna navedba ni procesnopravno učinkovita, ker je bila toženka prekludirana v pravici navesti VSP. Tako si pravice do revizije ni zagotovila.

Povedano pomeni, da je revizijo vložila zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP/77). Zato je nedovoljena in takšno mora sodišče zavreči (392. člen ZPP/77).